Jedro

Toženka je izpodbijano odločitev sprejela na podlagi ocene, da tožnik nima pravovarstvenega interesa, saj naj bi bilo zatrjevani spor mogoče rešiti tudi drugače, in da dobrina, katere varstvo tožnik želi uveljavljati s pomočjo BPP, zanj ni življenjskega pomena, torej na podlagi obeh alinej prvega odstavka 24. člena ZBPP.

Za nobenega od navedenih zaključkov pa v obrazložitvi izpodbijane odločitve ne navede nobenih razlogov.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se odločba Okrožnega sodišča v Krškem Bpp 306/2019 z dne 30. 8. 2019 odpravi ter zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je organ zavrnil tožnikovo prošnjo z dne 16. 7. 2019 za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik vložil prošnjo za dodelitev BPP za vložitev tožbe zaradi motenja posesti in predloga za izdajo začasne odredbe, zastopanje pred sodiščem prve stopnje in kot oprostitev plačila stroškov postopka. Odločitev je oprla na določbe 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), 32. in 34. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) ter določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), ki urejajo izdajo začasne odredbe. Organ ocenjuje, da tožnik z navedbami, da mu je soseda v večstanovanjskem bloku, ki jo želi tožiti, zaklenila vrata do skupnih prostorov in mu s tem onemogočila dostop do TV antene, zaradi česar ne more nemoteno gledati televizije, ni izkazal pravovarstvenega interesa. Tožnik naj namreč ne bi zatrjeval in ne izkazal, da brez sodnega posredovanja ne more doseči izpolnitve svojega zahtevka, to je dostop do TV antene in nemoteno gledanje televizije, saj vsak nesporazum med stanovalci še ne terja sodnega varstva, temveč so za to druge (nesodne) oblike reševanja sporov. Dodaja tudi, da nemoteno gledanje televizije ni dejanje, ki bi bilo za prosilca takšnega življenjskega pomena, da bi za to potreboval sodno varstvo.

3. Tožnik se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in zato vlaga laično tožbo, v kateri navaja, da televizija zanj pomeni življenjsko pomembno dobrino in da zanjo plačuje naročnino 12 evrov mesečno ter da nima drugega načina, na katerega bi uredil to situacijo. Trdi še, da ima ključ od glavnih vrat, ki mu ga je dal „lastnik upravljavec“ in da mu dostop do TV antene nezakonito blokira soseda. Uveljavlja tudi povračilo stroškov.

4. Tožba je utemeljena.

5. Po prvem odstavku 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati, in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena.

6. Po tretjem odstavku istega člena se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari (…) in če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago (…).

7. Navedena zakonska ureditev torej organu za BPP nalaga, da v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za odobritev BPP zavrne. V obširni in ustaljeni upravnosodni praksi gre pri tem predvsem za zadeve, v katerih je očitno, torej brez poglobljene analize zadeve, to je na prvi pogled spoznavno, da prosilec nima nobenih možnosti za uspeh

8. Organ pa po določbah istega člena lahko odreče odobritev BPP tudi, če dobrina, katere varstvo želi prosilec uveljavljati s pomočjo BPP, za njegov osebni in socialno-ekonomski položaj ni pomembna oziroma zanj ali njegovo družino ni življenjskega pomena.

9. Toženka je izpodbijano odločitev sprejela na podlagi ocene, da tožnik nima pravovarstvenega interesa, saj naj bi bilo zatrjevani spor mogoče rešiti tudi drugače, in da dobrina, katere varstvo tožnik želi uveljavljati s pomočjo BPP, zanj ni življenjskega pomena, torej na podlagi obeh alinej prvega odstavka 24. člena ZBPP.

10. Za nobenega od navedenih zaključkov pa v obrazložitvi izpodbijane odločitve ne navede nobenih razlogov. Toženka namreč ne pojasni, na podlagi česa je sklenila, da tožnik za zatrjevano dejansko situacijo nima pravovarstvene potrebe v sporu zaradi motenja posesti. Ne navede niti, na kateri drug način (drugače kot pri siceršnjih motenjih posesti) bi lahko dosegel izpolnitev svojega zahtevka brez sodnega posredovanja, čeprav prav na tako presojo opre svojo odločitev. Prav tako v ničemer ne pojasni svoje presoje o majhnem pomenu dobrine, ki naj bi bila predmet varstva. Okoliščina, da gre za nemožnost gledanja TV, kar je tožniku dostopno le s pomočjo TV antene in v zvezi s čemer plačuje z Zakonom o radioteleviziji Slovenija (ZRTVS-1) predpisano javno dajatev, samo po sebi (brez ocene tožnikovega siceršnjega socialno-ekonomskega položaja) še ne zadostuje za sklep, da gre za dobrino, ki je za tožnika nepomembna. Tako pomanjkljiva obrazložitev pa sodišču ne omogoča, da v luči tožbenih navedb vsebinsko preizkusi pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve.

11. Ker torej izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti s stališča izpolnjenosti materialnopravnih pogojev za njeno izdajo, je v skladu s sedmo točko drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP; ta zakon se v postopku za dodelitev BPP subsidiarno uporablja v skladu z drugim odstavkom 34. člena ZBPP) podana bistvena kršitev pravil postopka.

12. Glede na navedeno je sodišče v skladu s tretjo točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. V skladu s tretjim odstavkom istega člena sodišče v takem primeru vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponovni postopek.

13. Kot izhaja iz gornje obrazložitve, je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in odločbo odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, zato je sodišče v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

14. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je ugodilo tudi tožnikovemu stroškovnemu zahtevku. V skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 je upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Zadeva je bila rešena na seji in tožnik pa se je v postopku zastopal sam, zato se mu priznajo stroški upravnega spora v višini pavšalnega zneska iz prvega odstavka 3. člena Pravilnika v višini 15 evrov. Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe.