Jedro

Vdolbina, premera največ 0,2 m, globine od 0,01 do 0,04 m, je na cesti Vršič - Kranjska gora običajni riziko, na katerega mora kolesar, ki se spušča po tej cesti, računati. Ker bi brez zaviranja na prvo kolo pri hitrosti 32 km/h kolesarka tako vdolbino normalno prevozila brez padca, očitana opustitev tožene stranke (sanacija udarnih jam) ni v vzročni zvezi z nastankom škodne posledice.

Protipravno je le takšno ravnanje, katerega objektivno predvidljiva posledica je verjetnost nastanka škode, kar je pri običajnih rizikih izključeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

(1) Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine, tožnici pa naložilo v plačilo pravdne stroške prve (2.056,25 EUR) in druge tožene tožene stranke (1.209,92 EUR).

(2) Proti sodbi se je iz vseh razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99, s kasnejšimi spremembami, od tu ZPP) pravočasno pritožila tožnica. Pritožbenemu sodišču predlaga, da prvostopenjsko sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje ali pa, da jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Priglaša svoje pritožbene stroške. Nasprotuje mnenju izvedenca prof. B., ki je prišel do drugačnih zaključkov kot izvedenec D. J., ki ga je pred pravdo angažirala tožnica, pa tudi izvedenec T., ki ga je prav tako izven pravde angažirala sama, je prišel do drugačnih zaključkov, namreč da je podana izključna vzročna zveza med udarno jamo na cesti in tožničinim padcem. Izvedenec B. je mnenje podal na podlagi svoje subjektivne domneve o tem, da tožnica pred jamo ni zavirala. Nadalje graja sklepanje prvega sodišča, da je tožnica nepravilno ravnala, ko je zaradi tega, ker se je jame ustrašila, nenadoma zavrla na prvo kolo, saj po ustaljeni sodni praksi nenadna reakcija oškodovanca, izzvana z nevarnostnim položajem, ne pomeni njegove krivde. Do verjetnega močnejšega zaviranja je prišlo izključno zaradi nepričakovane ovire na cesti, toženi stranki pa bi morali poskrbeti, da tega ne bi bilo. Ni utemeljeno sklepanje, da je tožnica sama prevzela tveganje, ki izhaja iz kolesarjenja, niti očitek, da je bila premalo skrbna. Tožnica je izkušena kolesarka, za udarno jamo pa ni mogla vedeti, saj se še nikoli prej ni spuščala iz Vršiča v Kranjsko goro. Razen sporne jame je bilo cestišče na tem delu gladko. Prvemu sodišču očita, da je zagrešilo bistveno kršitev postopka, ker ni ugodilo njenemu predlogu za določitev novega izvedenca, saj prof. B. ni odgovoril na vsa vprašanja in zaslišan ni pojasnil vseh nejasnosti, nekaterih njegovih zaključkov ni mogoče preizkusiti, na primer tega, kako je izračunal tožničino hitrost 32 km/h. Tožnica trdi, da je vozila največ 25 km/h, kar je potrdila tudi priča Ž.. Nadalje sploh ni odgovoril na vprašanje, kakšen je bil vpliv udarne jame na stabilnost kolesa in kaj je bil vzrok tožničinega padca. Sam seboj je prihajal v nasprotja, njegovi sklepi temeljijo na domnevah. Najprej je navedel, da je prišlo do padca, če je kolesarka naglo zavirala, nato pa, da pred padcem verjetno ni zavirala. Povzema izvedenčeve odgovore z zaslišanja 19. 6. 2008, da lahko le sklepa o tem, da se nekdo ustraši in zavre, da bi težko potrdil, da je bila le kotanja vzrok za padec in da zaviranje v kotanji lahko pomeni padec, lahko pa tudi ne, in posameznim odsekom odgovorov dodaja različne poudarke. O tožničini hitrosti je izvedenec sklepal po tem, da se je po padcu kotalila še približno 5 m, kar pa pomeni, da tožnica pred padcem ni sunkoviti zavrla, saj bi se v tem primeru njena hitrost močno znižala. Nesprejemljivo je argumentiranje strokovnega mnenja z nestrokovnimi ugotovitvami o tem, da se tam dnevno spušča veliko kolesarjev in da je gruča peljala čez, pa nihče ni padel. Ni jasno, od kod zaključek, da je izvedensko mnenje D. J. pristransko in neutemeljeno. Tožnici sodišče ni dalo možnosti, da dokaže svoje nasprotne trditve. Mnenje prof. B. je označilo za dovršeno in življenjsko logično, kar pa ne drži, to lahko presodi le strokovnjak iz istega področja.

(3) Toženi stranki in stranska intervenientka na pritožbo niso odgovorile.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Sodišče prve stopnje ni zagrešilo kršitve določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, na katero se tožnica izrecno sklicuje v uvodu pritožbe, sicer pa tega očitka kasneje ne konkretizira. Izpodbijana sodba ima jasne in razumljive razloge o vseh odločilnih dejstvih, tako da jo je mogoče preizkusiti.

(6) Prvo sodišče tudi ni zagrešilo kršitve iz 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ki jo tožnica implicite uveljavlja z očitkom o neutemeljeni zavrnitvi predloga za določitev še enega izvedenca. Sodišče prve stopnje ji ni onemogočilo dokazovanja njenih trditev, nasprotno, z izvedbo dokaza z izvedencem ji je omogočilo ravno to. Novega izvedenca določi sodišče po 2. odst. 254. čl. ZPP šele v primeru, če se nejasnosti ali nepopolnosti že podanega mnenja ne dajo odpraviti z zaslišanjem izvedenca. V obravnavanem primeru pa je prof. B. pisno in ustno jasno odgovoril na vsa relevantna strokovna vprašanja.

(7) Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z odločilnimi zaključki prvostopenjskega sodišča o tem, da v obravnavanem primeru ni podanih vseh elementov odškodninskega delikta, in sicer ustrezne vzročne zveze med tožničino škodo in očitanim ravnanjem tožene stranke. Tak zaključek izhaja iz naslednjih odločilnih ugotovitev prvega sodišča: - tožnica je pri vožnji s kolesom po klancu navzdol iz smeri Vršiča proti Kranjski gori pri kilometrskemu kamnu 6800 naletela na vdolbino na cestišču in takrat je padla preko krmila kolesa in se hudo poškodovala; - vdolbina je bila v najširšem delu premera 0,2 m, globine od 0,01 do 0,04 m in se je nahajala 1,22 m od desnega roba cestišča; - tožnica je izkušena kolesarka, na tej poti navzdol je bila prvič, pred tem pa se je po isti poti peljala že vzpenjala; - na kolesarskem spustu je bila v skupini z drugimi kolesarji, nihče drug na tem mestu ni padel; - njena hitrost pred padcem je znašala približno 32km/h (z dopustnim odstopanjem 10 %), pri vožnji pred tem ni zavirala; - močno in naglo je zavrla (tudi) na prednje kolo tik pred vdolbino, kar je privedlo do padca; - pri takšni hitrosti pride do padca čez krmilo ob zaviranju na prvo kolo tudi na ravnini; - če ne bi naglo in močno zavirala, bi vdolbino normalno prevozila; - vdolbina ji ni "blokirala" prednjega kolesa, če bi se to zgodilo, bi na to kazala vidna poškodba kolesa (udarec v obroč kolesa).

(8) Tudi po presoji pritožbenega sodišča je mnenje prof. B., na katerega se je med drugim oprlo prvo sodišče, temeljito in jasno, brez očitanih protislovij in pomanjkljivosti. Pritožnica skuša neutemeljeno prikazati protislovja, češ da je najprej navedeno, da je tožnica naglo zavrla, potem pa, da ni zavirala, saj je izvedenec izrecno (in prepričljivo) pojasnil, da tožnica po njegovem mnenju ni zavirala do mesta padca, kar pa ne izključuje njegove ocene, da je tik pred padcem naglo zavrla. Gre kvečjemu za nejasnost v tožničinih trditvah, ki jih ponavlja v pritožbi, ko navaja, da je verjetno močno zavirala zaradi nepričakovane ovire, v zvezi z izpostavljenimi očitki izvedencu pa potem kritike logično ne izpelje do konca. Tudi izračun tožničine hitrosti je izvedenec dosledno pojasnil s podatki o poti drsenja po padcu, naklona in dolžine prevožene poti do padca, sploh pa njegova ocena hitrosti ne odstopa pomembno od tožničine.

(9) Pritožnica se moti, ko navaja, da lahko verodostojnost izvedenskega mnenja, njegovo prepričljivost, logičnost ter skladnost z življenjskimi izkušnjami pojasni le (drug) strokovnjak (iste stroke) in ne sodišče. Ravno obratno, izvedensko mnenje je dokaz, ki ga presodi sodišče. Nezadovoljstvo z mnenjem pa ni utemeljen razlog za postavitev novega, drugega izvedenca.

(10) Mnenje g. D. J., na katerega se sklicuje pritožnica, nima enake narave kot mnenje izvedenca, ki ga določi sodišče. Ne gre za to, da je takšno mnenje a priori pristransko in neobjektivno, pač pa to ni dokaz (dokazna listina). Gre za navedbe stranke, ki so pač podane s pomočjo njenega strokovnega pomočnika. Dokaz njenih resničnosti pa je mnenje izvedenca, ki ga določi sodišče. Zato ni podlage za neposredno primerjavo mnenj izvedenca B. z mnenji, na katere se sklicuje tožnica. Sploh pa se pritožnica sklicuje (in še to le implicite) na drugačne zaključke svojega strokovnega pomočnika (glede obstoja vzročne zveze), ti pa so pravne in ne dejanske, strokovne narave.

(11) Kaj je pravnorelevantni vzrok tožničinega padca, pove pravo (torej sodišče), na podlagi dejanskih ugotovitev, do katerih pa (lahko) pride tudi s pomočjo izvedenca. V konkretnem primeru je prvo sodišče ocenilo, da vzrok za tožničin padec ni bila vdolbina na cesti, pač pa napačno ravnanje tožnice glede na razmere na cesti. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tak sklep pravilen, saj je ugotovljena vdolbina nekaj, na kar mora kolesar, ki se spušča v Vršiča, vsekakor računati, tožena stranka pa je tudi ob ustrezni skrbnosti (sanacija udarnih jam) ne more preprečiti. Z drugimi besedami, obstoj takšnih vdolbin, kot je bila tista, na katero je naletela tožnica in drugi kolesarji v njeni skupini, je običajni riziko, na katerega morajo računati kolesarji na gorski cesti. Tako se izkaže, da ni podano niti protipravno ravnanje tožene stranke, saj je to lahko le takšno ravnanje (v konkretnem primeru opustitev), katerega objektivno predvidljiva posledica je verjetnost nastanka škode, kar pa je pri običajnih rizikih izključeno.

(12) Tožnica ima sicer prav, ko opozarja, da zgolj reakcija oškodovanca na nevarnostno situacijo še ne predstavlja njegove krivde, vendar v konkretnem primeru ne gre za to. Nevarnostno reakcijo je tožnica sama ustvarila z nevarnim načinom zaviranja, saj dejstvo, da so drugi kolesarji kritično mesto prevozili brez padca, dokazuje, da nevarnostna situacija sama po sebi sploh ni grozila (ni bila podana). Pritrditi je treba oceni prvega sodišča, da je tožnica s kolesarskim spustom z Vršiča sama privolila v riziko, ki je lasten tej obliki kolesarskega športa, to pa so gotovo tudi določene neravnine na sicer asfaltiranem, a vendarle gorskem cestišču. Takšna ovira ("udarna jama"), kot jo opisuje tožnica, v danih okoliščinah nikakor ni nepričakovana oziroma nepredvidljiva.

(13) Izkaže se, da pritožbeni očitki niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa pri preizkusu sodbe sodišča prve stopnje tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), zato je bilo treba pritožbo zavrniti in sodbo prvostopenjskega sodišča potrditi (353. čl. ZPP).

(14) Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. istega zakona. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povračila pritožbenih stroškov, odločitev o tem pa je zajeta v odločitvi o njeni pritožbi.