Jedro

Sodišče prve stopnje posameznih trditev v zasebni tožbi ni analiziralo, saj gre lahko za različna kazniva dejanja zoper čast in dobro ime, ni namreč vezano na pravno opredelitev o obtožnem aktu.

Šele po podrobni analizi vseh trditev iz opisa kaznivega dejanja bo sodišče lahko ugotovilo, ali so podani pogoji za kaznovanje, ali pa bo treba obdolženko oprostiti. Sodba torej nima razlogov o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni.

Izrek

Pritožbama zasebne tožilke in njene pooblaščenke se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolženko po čl. 358 ZKP oprostilo zasebne tožbe, da naj bi storila kaznivo dejanje razžalitve po čl. 169/2 in 1 KZ. Odločilo je še o stroških kazenskega postopka.

Proti navedeni sodbi se je obširno pritožila zasebna tožilka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe tako, da naj se obdolženko spozna za krivo očitanega kaznivega dejanja.

Pooblaščenka pa se je pritožila zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi odločbe o stroških kazenskega postopka. Tudi ona je predlagala ugoditev pritožbi in razveljavitev izpodbijane sodbe, ali pa spremembo izpodbijane sodbe tako, da naj se obdolženko spozna za krivo in ji izreče primerno kazen, sodba pa naj bo objavljena na obdolženkine stroške.

Obdolženka je odgovorila na pritožbo zasebne tožilke in je predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožbi sta utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi "nekatere" ali pa "posamezne" izjave, objavljene v tedniku xxx dne 16.12.1997 (4-50), ocenilo kot objektivno žaljive ter je zaključilo, da je obstajala zavest obdolženke o razžalitvi zasebne tožilke, vendar tisto, kar je objektivno žaljivo, ni bilo zapisano v okviru obrambe svojih pravic z namenom zaničevanja (čl. 169/3 KZ). Prvostopenjsko sodišče pa ni ocenilo vseh izjav o zasebni tožilki in njenem možu, navedenih v opisu kaznivega dejanja, saj so navedene take izjave, ki bi bile lahko pravno opredeljene kot različna kazniva dejanja zoper čast in dobro ime. Sodišče namreč ni vezano na pravno opredelitev kaznivega dejanja po obtožnem aktu. Šele po opravljeni analizi posameznih trditev bi se sodišče prve stopnje lahko opredelilo, za katero kaznivo dejanje naj bi sploh šlo. Če pa bi katero od trditev pravno opredelilo kot kaznivo dejanje razžalitve, pa bi šele nato lahko ocenjevalo, ali način izražanja res ne kaže, da ne gre za namen zaničevanja. Razlogi o odločilnih dejstvih torej sploh niso navedeni ali pa so nejasni. Zato je sodišče druge stopnje obema pritožbama ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem kazenskem postopku bo sodišče prve stopnje moralo ne glede na pravno opredelitev v zasebni tožbi analizirati posamezne trditve, saj gre lahko za različna kazniva dejanja. Šele nato bo lahko ugotavljalo ali so podani pogoji za kaznovanje, ali pa bo treba obdolženko oprostiti.