17. 3. 2005

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki ga zastopajo B. B.-B., C. C. in Č. Č., odvetniki v Z., na seji dne 17. marca 2005

odločilo:

Sodba Višjega sodišča v Celju št. Cp 557/2002 z dne 13. 3. 2003 in sodba Okrajnega sodišča v Velenju št. P 396/2000 z dne 16. 11. 2001 se v delu, v katerem je bilo tožbenemu zahtevku delno ugodeno, razveljavita in se zadeva vrne Okrajnemu sodišču v Velenju v novo odločanje.

Obrazložitev

A.

1.Okrajno sodišče v Velenju je delno ugodilo zahtevku tožeče stranke in pritožniku naložilo, da mora zavarovalnici vrniti preveč plačani znesek odškodnine za nepremoženjsko škodo, prejet na podlagi pravnomočne sodbe, ker je bila kasneje odškodnina s sodbo revizijskega sodišča znižana, delno pa je zahtevek tožnice zavrnilo. Pritožbi obeh strank je Višje sodišče zavrnilo. Sodišči sta v zvezi z ugodilnim delom sodb zavzeli stališče, da pri plačilu odškodnine, v obsegu kot je bila dosojena s pravnomočno sodbo, ne gre za primer neutemeljenega plačila, pri katerem bi bilo treba zahtevek zavarovalnice za vračilo preveč plačanega zneska – ob upoštevanju 216. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. – v nadaljevanju ZOR) – zavrniti.

2.Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija navedeni sodbi v delu, v katerem je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku zavarovalnice, ter navaja, da sta obe izpodbijani sodbi pravno zgrešeni ter da se opirata na prav tako pravno zgrešeno sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 103/2000 z dne 13. 7. 2000. Zatrjuje, da je bilo z razlago 216. člena ZOR, kot jo je sprejelo v navedeni sodbi Vrhovno sodišče, v izpodbijanih sodbah pa sta jo sprejeli tudi sodišči prve in druge stopnje, poseženo v zakonodajno vejo oblasti, saj naj bi sodišča s svojo razlago dejansko ukinila 216. člen ZOR, zaradi česar je bila kršena tudi določba 125. člena Ustave. Pritožnik tudi navaja, da je določba 216. člena ZOR jasna in razumljiva ter da obe izpodbijani sodbi kršita načelo pravne države (2. člen Ustave). Po njegovem mnenju je zaradi take razlage navedene določbe ZOR prišlo do kršitve pravice do poštenega sojenja (prvi odstavek 23. člena Ustave in 6. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Uradni list RS, št. 33/94, MP št. 7/94 – EKČP). Izpodbijanima sodbama pritožnik še očita, da kršita 155. člen Ustave, ker sta pravno mnenje, zajeto v citirani sodbi Vrhovnega sodišča, uporabili v primeru vračila preveč plačane odškodnine, do katerega je prišlo pred izdajo sodbe Vrhovnega sodišča.

3.Senat Ustavnega sodišča je na seji dne 21. 12. 2004 sklenil, da sprejme ustavno pritožbo v obravnavo. Ustavno pritožbo je Ustavno sodišče v skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) poslalo sodišču, ki je izdalo izpodbijano sodbo, ter v skladu z 22. členom Ustave nasprotni stranki iz pravdnega postopka, in jima omogočilo, da na ustavno pritožbo odgovorita, česar pa nista storila.

B.

4.Obe izpodbijani sodbi temeljita na stališču, da plačila odškodnine, kot ga je po pravnomočni sodbi (v paricijskem roku) izvršila zavarovalnica, ni mogoče šteti za neutemeljeno plačilo v smislu 216. člena ZOR (zaradi česar bi bilo treba ob izpolnitvi drugih pogojev tožbeni zahtevek zavrniti) ter da ima zavarovalnica zaradi kasneje odpadle pravne podlage (znižanje odškodnine v revizijskem postopku) pravico s kondikcijo zahtevati vrnitev preplačila na podlagi četrtega odstavka 210. člena ZOR. Ustavno sodišče je v enaki zadevi (odločba št. Up-732/02 z dne 27. 5. 2004, Uradni list RS, št. 62/04) že odločilo, da je razlaga, ki glede istega instituta in v istem položaju stranki priznava kondikcijski zahtevek (kar nujno vsebuje ugotovitev, da je bilo plačilo neutemeljeno), obenem pa zavrača možnost uporabe za to stranko neugodne določbe z obrazložitvijo, da njeno plačilo ni bilo neutemeljeno, v neskladju s pravico iz 22. člena Ustave.

5.Izpodbijani sodbi temeljita na enakem pravnem stališču, zato ju je Ustavno sodišče v obsegu, ki je razviden iz izreka te odločbe, razveljavilo. Ker je Ustavno sodišče razveljavilo izpodbijani sodbi zaradi ugotovljene kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, se ni spuščalo v presojo navedb o drugih kršitvah ustavnih pravic.

C.

6.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnica in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič in Jože Tratnik. Sodnica mag. Marija Krisper Kramberger je bila pri odločanju v tej zadevi izločena. Odločbo je sprejelo soglasno.

Predsednik dr. Janez Čebulj