Jedro

Veljavnost prometnega znaka III-14 „ime naselja“ velja do konca naselja, prometni znaki, ki pa znotraj naselja na določenih odsekih ceste dovoljujejo višjo hitrost, pa veljajo do prvega križišča.

Izrek

Pritožba obdolženca se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka in sicer sodno takso.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo o prekršku je bil obd. D. B. spoznan za odgovornega za prekršek, naveden v izreku te sodbe. Izrečena mu je bila globa v znesku 501,00 EUR, 5 kazenskih točk in prepoved vožnje motornega vozila B kategorije za čas enega meseca, naloženo pa mu je bilo še plačilo stroškov postopka in sicer sodna taksa.

Proti tej sodbi o prekršku je obdolženec vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, posebej pa še zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve procesnih določb. Pritožba ni utemeljena.

Pri pregledu zadeve po uradni dolžnosti na podlagi 159. čl. ZP-1 pritožbeno sodišče ugotavlja, da v postopku na prvi stopnji ni bila storjena bistvena kršitev določb postopka iz 155. čl. Zakona o prekrških-1, na katere mora paziti po uradni dolžnosti in v škodo obdolženca tudi niso bile kršene materialne določbe zakona ali predpisa, ki določa prekršek v zvezi s 156. čl. tega zakona.

Pri pregledu zadeve v okviru pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče odločitev o dejstvu, da je obdolženec storil očitani prekršek, oprlo na izvedeni dokazni postopek, v katerem je potem, ko je zaslišalo obdolženca, zaslišalo še oba policista, ki sta sodelovala v postopku z obdolžencem ter prebralo zapisnik o merjenju hitrosti. Nato je prvostopno sodišče opravilo dokazno oceno, ko je pretehtalo vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi ter na podlagi takšne presoje zaključilo, katero dejstvo šteje za dokazano in katero za nedokazano, navedlo pa je tudi razloge za svojo odločitev, ko je v obrazložitvi izpodbijane sodbe o prekršku med drugim zapisalo, da verjame izpovedbi policista, da je izmeril hitrost vožnje obdolžencu, saj to dejstvo izhaja tudi iz zapisnika o merjenju hitrosti, v posledici pa seveda sodišče ni sledilo navedbam v zagovoru obdolženca glede okoliščin dogodka, v zvezi s katerimi je priča izpovedovala drugače, navedlo pa je tudi razloge za takšno odločitev, ki prepričajo tudi pritožbeno sodišče. V skladu z načelom materialne resnice, kot je zapisano v 68. čl. ZP-1, mora sodišče po resnici in popolnoma ugotoviti vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite sodbe o prekršku, pri čemer mora enako skrbno preiskati okoliščine in ugotoviti tako dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist. Pri tem sodišče ravna po načelu proste presoje dokazov, kot je zapisano v 71. čl. ZP-1, saj pri presoji dokazov ni vezano na nobena posebna formalna dokazna pravila in ne z njimi omejeno. Obdolženec do konca postopka na prvi stopnji ni predlagal izvedbe nobenega dokaza v svojo korist, prvostopno sodišče pa je v obravnavanem primeru izvedlo vse razpoložljive dokaze, obdolženec pa je bil tudi navzoč pri zaslišanju policista B. K. tako, da je imel možnost soočiti svoje videnje zadeve z izpovedbo navedenega policista, mu postavljati vprašanja in torej konstruktivno sodelovati v postopku, pri čemer ni mogoče prezreti, da je policist tudi potem, ko mu je bil predočen zagovor obdolženca in ko je obdolženec policistu sam predstavil svoje pomisleke, vztrajal pri svoji izpovedbi in pojasnil tudi takšne podrobnosti dogodka, da v okviru pritožbenih navedb tudi pritožbeno sodišče ne najde razloga za dvom v resničnost izpovedbe. Res je sicer, kar navaja pritožba, da obdolženec ni bil obveščen o preložitvi zaslišanja policista B. T., vendar pa pritožba ne zatrjuje, da je to vplivalo na zakonitost izpodbijane sodbe, predvsem pa je pomembno dejstvo, da policist B. T. ni opravljal meritve hitrosti, kot to zmotno navaja pritožba, ampak jih je opravljal policist B. K., kot je to tudi ob zaslišanju sam povedal in kot je to razvidno iz zapisnika o merjenju hitrosti. Priča policist T. je izpovedoval o okoliščinah meritve, ki se nanašajo na postavitev prometne signalizacije in je pojasnjeval predvsem okoliščino, da je bila meritev hitrosti opravljena znotraj omejitve hitrosti na 50 km/h, konkretnega postopka pa se ni spominjal, ker obravnava veliko kršitev, tako da izpodbijana sodba o prekršku temelji predvsem na izpovedbi policista K., glede pravnorelevantnih odločilnih dejstev, zaradi česar tudi ni relevantna pritožbena navedba, da obdolžencu navzočnost pri zaslišanju policista T. ni bila omogočena, je pa iz spisovnega gradiva razvidno, da je bil obdolžencu poslan prepis zapisnika o zaslišanju te priče. Tudi ni točna pritožbena navedba, da je obdolženec zahteval soočenje s policistoma, ki sta ga ustavila, saj tega do konca postopka na prvi stopnji ni zahteval. Prvostopno sodišče je verjelo izpovedbi priče policista B. K., iz katerega izpovedbe je razvidno, da se je policist dogodka spominjal, saj ga je tudi podrobno in natančno opisal, njegova izpovedba je bila skladna tudi z zapisnikom o meritvi hitrosti, glede na to pa je prvostopno sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe o prekršku natančno navedlo razloge, zaradi katerih je verjelo izpovedbi policista, ne pa zagovoru obdolženca in kot je bilo v tej obrazložitvi že zapisano, v okviru pritožbenih navedb tudi pritožbeno sodišče ne najde razloga za dvom v resničnost policistove izpovedbe. Pritožbeno sodišče je prepričano, da je pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da ni dvoma o dejstvu, da je bila hitrost vožnje obdolžencu izmerjena pravilno, glede na to pa tudi ni dvoma, da je obdolženec storil dejanje kot je zapisano v izreku izpodbijane sodbe o prekršku ter s tem uresničil vse zakonite znake očitanega prekrška, za katerega je tudi odgovoren s stopnjo, kot jo je ugotovilo in obrazložilo prvostopno sodišče. Ni torej točna niti pritožbena navedba, da je meritev hitrosti opravljal policist, ki ni ustrezno strokovno usposobljen za ravnanje z laserskim merilnikom, saj je tako iz obdolžilnega predloga kot tudi iz zapisnika o meritvi hitrosti razvidno, da ima policist K. B. potrdilo o šolanju proizvajalca o uporabi in rokovanju z laserskim merilnikom. Ni sprejemljiva niti pritožbena navedba, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe o prekršku izhaja, kot da sta bila oba policista navzoča skupaj na zaslišanju in soočena z obdolžencem, saj pritožbeno sodišče iz obrazložitve izpodbijane sodbe o prekršku tega ni razbralo, iz zapisnikov o zaslišanju obeh prič na l. št. ... in ... v spisu pa je razvidno, da je bil policist B. T. zaslišan dne 7.4.2009, policist K. pa dne 8.4.2009. Res pa je, kar navaja pritožba, da na kraju policijske kontrole obdolžencu ni bil predočen noben listinski dokument, saj glede na način dela policistov v zvezi z meritvami hitrosti predočitev kakšnega listinskega dokumenta v tej zvezi z zakonom niti ni predvidena. Tudi ni sprejemljiva pritožbena navedba, da sta policista napačno uporabila 32. čl. ZVCP na način, kot to navaja pritožba. Res je sicer, kot navaja pritožba in tudi prilaga fotodokumentacijo, da je na obravnavanem odseku ceste več prometnih znakov v zvezi z omejitvami hitrosti in točna je tudi pritožbena ugotovitev, da križišče takšne posebne omejitve “razveljavi”, saj gre za znake za izrecne odredbe, ki jih je na podlagi Pravilnika o prometni signalizaciji in prometni opremi na javnih cestah (čl. 100) treba ponovno postaviti za vsakim križiščem ceste, na kateri je takšen znak, z drugo cesto, če naj velja izrecna odredba tudi še za takšnim križiščem. Vendar pa je obdolženec pri tem prezrl, da prometni znak “naselje” (III-14) ni takšne narave, saj gre za prometni znak iz 14. tč. 22. čl. citiranega pravilnika, ki označuje naselje, v katero vodi cesta in mesto na cesti, od katerega morajo vozniki ravnati v skladu s pravili vožnje v naselju, saj navedeni prometni znak razveljavi šele znak iz 16. tč. 22. čl. citiranega pravilnika “konec naselja” (III-15), ki označuje mesto na cesti, kjer se konča naselje, ki je bilo označeno z znakom III-14 (ime naselja). Prometni znak ime naselja pa je postavljen na začetku naselja C., zaradi česar je tudi pravilna navedba v obdolžilnem predlogu, da je obdolženec vozil po glavni cesti prvega reda, odsek 370 (magistrala zahod) v naselju C., kjer je hitrost vožnje s prometnim znakom št. III-14 (ime naselja) omejena na 50 km/h. Res je sicer, kot navaja pritožba, da je na isti cesti več različnih omejitvenih znakov, ki na določenih odsekih dovoljujejo hitrost 70 km/h in so postavljeni tako, kot je to tudi razvidno iz fotografij, ki jih je v spis predložil obdolženec, vendar je iz istih fotografij razvidno, da so postavljeni tudi prometni znaki, ki razveljavijo prej dovoljeno hitrost. Za križiščem z V. u., kot to pravilno ugotavlja pritožba, ni ponovno postavljen prometni znak za omejitev hitrosti na 50 km/h, to pomeni, da velja prometni znak “ime naselja”, ki v skladu z že navedenimi določili Pravilnika o prometni signalizaciji in prometni opremi na javnih cestah veljajo do znaka “konec naselja” in tudi glede na to ni dvoma, da je hitrost vožnje v naselju C. z navedenim prometnim znakom omejena na 50 km/h, razen na tistih odsekih obravnavane ceste, kjer je dovoljena hitrost 70 km/h. Glede na to tudi ni pravno pomembno, kakšen status ima magistrala zahod, nima pa prav pritožba, ko navaja, da je na obravnavani cesti hitrost omejena s prometnim znakom št. II-14, saj ta prometni znak po določbi 14. tč. 14. čl. citiranega pravilnika pomeni “prepovedan promet za kolesa”, ki označuje cesto oziroma tisti njen del, na katerem je prepovedan promet za kolesa in kolesa s pomožnim motorjem, kar z obravnavano zadevo nima ne dejanske ne pravne zveze. Prvostopno sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje v obravnavani zadevi, odgovorilo je na vse obdolženčeve zagovorne navedbe, ki jih obdolženec ponavlja v pritožbi, na podlagi povedanega pa pritožbeno sodišče zaključuje, da je sicer mogoče razumeti obdolženčev dvom v ugotovitve policistov, vendar pa je prepričano, da je obdolženčev dvom neutemeljen, njegove pritožbene navedbe pa neprepričljive in ker obdolženec v pritožbi ni navedel nobene okoliščine, ki bi vzbudila dvom v pravilnost ugotovitev prvostopnega sodišča, je pritožbeno sodišče njegove pritožbene navedbe zavrnilo kot neprepričljive in neutemeljene.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe o prekršku v odločitvi o kazenskih sankcijah pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila globa obdolžencu izrečena v le malenkost višjem od najnižje za obravnavani prekršek predpisanega zneska, število kazenskih točk in čas trajanja prepovedi vožnje motornega vozila pa sta mu bili izrečeni v najnižjem številu oz. najkrajšem možnem trajanju. Pri tem je treba poudariti, da je del odmere stranske sankcije prepovedi vožnje motornega vozila opravil že zakonodajalec, ko je za obravnavani prekršek predpisal obvezen izrek te stranske sankcije, tako, da se odmera, ki jo v tem primeru opravi sodišče, nanaša le še na čas trajanja te stranske sankcije, ki na podlagi II. odst. 23. čl. ZP-1 sme trajati od enega meseca do enega leta. Pri odmeri kazenskih sankcij je prvostopno sodišče upoštevalo okoliščine, kot so zabeležene v obrazložitvi izpodbijane sodbe o prekršku, pri čemer je upoštevalo težo storjenega prekrška, ki se kaže v prekoračitvi dovoljene hitrosti nad mejo, ki določa prekršek, ter obdolženčevo dosedanjo nekaznovanost zaradi prekrškov, kar je bil tudi razlog, da je prvostopno sodišče kazenske sankcije obdolžencu izreklo v minimalni predpisani višini. Okoliščina, da je obdolženec voznik že čez 32 let in ni nikoli zavestno kršil prometnih predpisov, je torej v tem okviru po mnenju pritožbenega sodišča v izrečenih kazenskih sankcijah odražena v zadostni meri, glede obdolženčevega predloga za preklic ukrepa prepovedi vožnje motornega vozila pa obdolženec v pritožbi navaja okoliščine, ki jih do konca postopka na prvi stopnji ni navajal, čeprav je iz zapisnika o zaslišanju obdolženca razvidno, da je bil izrecno opozorjen na določbo IV. odst. 114. čl. ZP-1, da mora vsa dejstva in dokaze v svojo korist do odločitve o prekršku, sicer jih pozneje v postopku ne bo mogel uveljavljati, ni pa pritožbeno verjetno izkazal, da teh okoliščin ni mogel brez svoje krivde navajati do konca postopka na prvi stopnji, zaradi česar so te pritožbene navedbe takoimenovana pritožbena novota in kot takšne neupoštevne. Pri tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da okoliščine v zvezi s potrebo po vozniškem dovoljenju, ki so povezane z obdolženčevimi službenimi ali zasebnimi zadevami, po stališču sodne prakse niso takšne narave, da bi utemeljevale uporabo omilitvenih določil ZP-1, pri čemer pa stranske sankcije prepovedi vožnje motornega vozila na podlagi določb ZP-1 niti ni mogoče omiliti, pa tudi ne preklicati, saj za to ni pravne podlage. Predvsem pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da okoliščine v zvezi s presojo verodostojnosti izvedenih dokazov, kot jih navaja obdolženec v tem delu pritožbe, nimajo zveze s pravili o odmeri kazenskih sankcij in da je sodišče verjelo izpovedbi policista, ne pa zagovoru obdolženca, sodi v okvir proste presoje dokazov, o kateri je v tej obrazložitvi že bilo govora, pri čemer je pomembno poudariti, da se pričam ne verjame zgolj zato, ker se ne verjame obdolžencu, ampak se jim verjame predvsem zato, ker morajo osebe, ki so pred sodiščem zaslišane kot priče, izpovedovati po resnici, ker je kriva izpovedba kaznivo dejanje, medtem, ko za zagovor obdolženca ne veljajo tako strogo predpisani kriteriji, predvsem pa mora obstojati utemeljeni razlog, da se izpovedbi priče ne bi verjelo, pri čemer obdolženec niti v postopku na prvi stopnji niti v pritožbi ni navedel nobenega razloga, zaradi katerega bi sodišče brez rezervno verjelo njegovemu zagovoru, ne pa izpovedbi priče, podkrepljeni tudi z ostalimi izvedenimi dokazi, zaradi česar obdolženčeve pritožbene navedbe, da ga boli ugotovitev, da se njemu nič ne verjame, pritožbeno sodišče ne more sprejeti na način kot to predlaga pritožba. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bile kazenske sankcije obdolžencu izrečene utemeljeno in zakonito, ob upoštevanju vseh za odmero kazenskih sankcij pomembnih okoliščin, kot so bile ugotovljene v postopku na prvi stopnji in so obrazložene v izpodbijani sodbi o prekršku.

Glede na povedano je pritožbeno sodišče na podlagi III. odst. 163. čl. ZP-1 zavrnilo pritožbo obdolženca kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo o prekršku sodišča prve stopnje.

Na podlagi I. odst. 147. čl. ZP-1 je pritožbeno sodišče odločilo o stroških pritožbenega postopka in sicer je obdolžencu naložilo plačilo sodne takse, katere višino bo odmerilo prvostopno sodišče.