Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je odpoved nezakonita, ker je bila podana prepozno. Posledično mu ni bilo treba upoštevati navedb iz pripravljalnih vlog tožene stranke, ki za odločitev niso relevantne oziroma, ki na drugačno odločitev ne morejo vplivati (torej do navedb, ki se nanašajo na vsebinsko presojo (ne)utemeljenosti odpovednega razloga), niti se ni bilo dolžno opredeljevati glede tega, katerih navedb tožene stranke ni upoštevalo.

Razlog nesposobnosti, ki je tožnici očitan v izpodbijani odpovedi, je nastal najkasneje 2. 6. 2023 (glede posameznih očitkov iz odpovedi pa že prej), zato je tožena stranka s podajo odpovedi z dne 19. 2. 2024 zamudila šestmesečni rok za podajo odpovedi, ki je potekel 2. 12. 2023. Gre namreč za objektivni prekluzivni rok, ki ni podaljšljiv. Na tek roka za podajo odpovedi iz razloga nesposobnosti ne more vplivati zatrjevani bolniški stalež tožnice v obdobju med podajo pisne seznanitve v septembru 2023 in podajo redne odpovedi v februarju 2024. Do drugačnega teka roka, kot ga jasno določa zakon, ne more privesti niti večmesečno trajanje pogajanj oziroma dogovarjanj med strankama glede možnega načina prenehanja delovnega razmerja niti domnevne administrativne in birokratske ovire pri toženi stranki.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 280,00 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 19. 2. 2024 nezakonita (I. točka izreka), da je delovno razmerje med strankama prenehalo dne 8. 4. 2025, toženi stranki pa je naložilo, da tožnici za obdobje od 18. 4. 2024 do 7. 4. 2025 prizna vse pravice iz delovnega razmerja, jo prijavi v socialna zavarovanja, ji obračuna 2.473,65 EUR bruto nadomestila plače, zmanjšano za nadomestilo za brezposelnost, ki ga je tožnica v tem času prejemala, ter ji izplača regres za letni dopust za leto 2024 v višini 1.253,90 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti vsakega mesečnega zneska, torej od vsakega 18. v mesecu, do plačila. Kar je tožnica zahtevala več ali drugače je zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici plača denarno povračilo v višini trinajst plač, kar je tožnica zahtevala več ali drugače je zavrnilo (III. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 1.585,84 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2.Zoper ugodilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni navedlo, katerih navedb ni upoštevalo, prav tako ni jasno, katere navedbe je štelo za odločilne. S svojimi vlogami, ki jih je vložila po prvem naroku, ni bila prekludirana in bi jih sodišče prve stopnje moralo v celoti upoštevati. Odgovarjala je na navedbe tožnice, zaradi česar njene navedbe ne predstavljajo novih dejstev. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je odpoved iz razloga nesposobnosti podana prepozno. Treba je upoštevati, da so se posledice napak pojavile šele kasneje. Tožena stranka se ni mogla seznanit z napakami tožnice, dokler niso bile znane njihove posledice. Stranki sta se po pisni seznanitvi še več mesecev pogajali in dogovarjali glede prenehanja delovnega razmerja oziroma o možnosti sporazumnega prenehanja delovnega razmerja, kar je vplivalo na potek časa in v tem času tožena stranka tožnici ni mogla vročiti odpovedi. Denarno povračilo v višini trinajst plač je previsoko. Do prenehanja pogodbe o zaposlitvi je prišlo zaradi razlogov na strani tožnice, pri čemer se je tožena stranka vseeno dalj časa trudila za sporazumen način prenehanja delovnega razmerja, vendar so bile zahteve tožnice previsoke. Upoštevajoč navedeno so okoliščine, ki so privedle do domnevne nezakonitosti odpovedi, tudi posledica tožničinega ravnanja, česar pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Meni, da ima tožnica možnosti za zaposlitev, saj je v izpovedi pojasnila, da opravlja določena dela. Tožnica je tudi navajala, da naj bi poslala veliko prošenj za delo, vendar pa ni predložila nobenih verodostojnih dokazov, le svojo evidenco t. i. zaposlitveni dnevnik, pri čemer zgolj na podlagi njene evidence in brez dejansko poslanih prošenj za delo ni mogoče ugotoviti, ali je tožnica res aktivno iskala delo. Tožnici je izplačala nadomestilo za neizkoriščen letni dopust, odpravnino in ostale prejemke, ki bi jih moralo sodišče prve stopnje upoštevati. Prav tako ni upoštevalo, da bo tožnica po pravnomočnosti sodbe, s katero je ugotovljeno, da je delovno razmerje trajalo še po vročitvi odpovedi, ponovno pridobila pravico do nadomestila za brezposelnost, kar pomeni, da bo do izpolnitve pogojev za upokojitev (po njenih navedbah januarja 2027) imela pravico do nadomestila za brezposelnost in bo iz tega naslova ves čas imela redne prihodke. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3.Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe s stroškovno posledico. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena od leta 2005 na delovnem mestu "asistent, administrator, prevajalec". Predmet tega individualnega delovnega spora je presoja zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ki jo je tožena stranka tožnici podala dne 19. 2. 2024 (vročila dne 20. 2. 2024).

6.Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je odpoved nezakonita, ker je bila podana prepozno. Posledično mu ni bilo treba upoštevati navedb iz pripravljalnih vlog tožene stranke, ki za odločitev niso relevantne oziroma, ki na drugačno odločitev ne morejo vplivati (torej do navedb, ki se nanašajo na vsebinsko presojo (ne)utemeljenosti odpovednega razloga), niti se ni bilo dolžno opredeljevati glede tega, katerih navedb tožene stranke ni upoštevalo. Svojo odločitev je ustrezno in celovito obrazložilo, tako da jo je vsekakor mogoče preizkusiti, opredelilo se je do vseh odločilnih navedb in dokazov. Pritožbeni očitek postopkovne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter kršitve 286. člena ZPP zato ni utemeljen. Na pravilnost odločitve v tem sporu nima vpliva niti v pritožbi izpostavljeno dejstvo, da sodišče prve stopnje postopka ni zaključilo že na prvem naroku za glavno obravnavo.

7.Po določbi tretjega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) mora delodajalec odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti podati najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožnici v odpovedi očitala nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov v obdobju od 21. 3. 2023 do 2. 6. 2023. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je razlog nesposobnosti, ki je tožnici očitan v izpodbijani odpovedi, tako nastal najkasneje 2. 6. 2023 (glede posameznih očitkov iz odpovedi pa že prej), zato je tožena stranka s podajo odpovedi z dne 19. 2. 2024 zamudila šestmesečni rok za podajo odpovedi, ki je potekel 2. 12. 2023. Gre namreč za objektivni prekluzivni rok, ki ni podaljšljiv. V pritožbi tožena stranka sicer priznava, da je odpoved podala po preteku šestih mesecev od storjenih napak tožnice, ni pa mogoče slediti pritožbenemu zavzemanju, da je odpoved podala pravočasno znotraj šestmesečnega roka, šteto od dneva, ko so nastale posledice tožničinih napak. Pritožbeno zatrjevanje, da so se posledice njenih napak pojavile šele kasneje, zato se z napakami ni mogla seznaniti, dokler niso bile znane posledice, je neutemeljeno in pavšalno, saj tožena stranka niti ne obrazloži, kakšne posledice naj bi nastale in zakaj se z njimi ni mogla seznaniti že ob storitvi napak.

8.Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, na tek roka za podajo odpovedi iz razloga nesposobnosti ne more vplivati zatrjevani bolniški stalež tožnice v obdobju med podajo pisne seznanitve v septembru 2023 in podajo redne odpovedi v februarju 2024. Do drugačnega teka roka, kot ga jasno določa zakon, ne more privesti niti večmesečno trajanje pogajanj oziroma dogovarjanj med strankama glede možnega načina prenehanja delovnega razmerja niti domnevne administrativne in birokratske ovire pri toženi stranki zaradi zahteve po obveščanju ... zunanjega ministrstva v A. (tujina), zaradi česar tožena stranka ni mogla odpovedati delovnega razmerja pred februarjem 2024, kot neutemeljeno navaja pritožba.

9.Tožena stranka si v pritožbi neutemeljeno prizadeva za znižanje denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo kriterije, ki jih določa drugi odstavek 118. člena ZDR-1, in sicer trajanje tožničine zaposlitve pri toženi stranki (19 let, kar predstavlja skoraj polovico pričakovane delovne dobe), možnosti za novo zaposlitev, ki jih je upoštevaje starost tožnice (63 let) in njeno izobrazbo (gimnazijska maturantka), utemeljeno ocenilo za zelo slabe, okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi (formalni razlog - odpoved podana prepozno), in pravice, ki jih je uveljavila za čas do prenehanja delovnega razmerja (prisojena reparacija za dvanajst mesecev, zmanjšana za prejeta nadomestila za brezposelnost).

10.Ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje le na podlagi tožničinega zaposlitvenega dnevnika ugotovilo, da si prizadeva najti zaposlitev, vendar neuspešno. Zaključek, da tožnica nima skoraj nobenih možnosti za novo zaposlitev, je utemeljilo tudi na izpovedi tožnice, da je poslala 129 prošenj, za kar ni imelo nobenega razloga, da ji ne bi verjelo (ne navaja ga niti pritožba). Z izpostavljanjem dejstva, da je tožnica po lastni izpovedi opravljala nekaj občasnih, priložnostnih del (degustacije v trgovini), pa pritožba ne more biti uspešna, saj to še ne pomeni nujno večjih možnosti za redno zaposlitev.

11.Nezakonitosti odpovedi ne gre pripisati tožnici, ki naj bi imela previsoke zahteve, zaradi česar se stranki (pred izpodbijano odpovedjo) nista mogli sporazumeti glede načina prenehanja delovnega razmerja, kar v zvezi s kriterijem okoliščin, ki so privedle do nezakonitosti delovnega razmerja, zmotno izpostavlja pritožba.

12.Med pravice, ki jih je tožnica uveljavila za čas do prenehanja pogodbe o zaposlitvi po sodbi sodišča, se ne štejeta izplačana odpravnina

in nadomestilo za neizrabljeni letni dopust, zato ju ni možno upoštevati pri odmeri denarnega povračila. Gre namreč za različne delovnopravne institute, ki jih med seboj ni mogoče primerjati - do odpravnine je delavec upravičen na podlagi zakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti (ali poslovnega razloga); do nadomestila za neizrabljen dopust v primeru, da ni izrabil celotnega plačanega letnega dopusta, do katerega je bil na dan prenehanja delovnega razmerja upravičen;

do denarnega povračila pa, če ne pride do reintegracije v primeru nezakonite odpovedi.

13.Tožena stranka v pritožbi trdi še, da bo tožnica zaradi odločitve sodišča o nezakonitosti odpovedi upravičena do novega nadomestila za brezposelnost do izpolnitve pogojev za starostno pokojnino in bo prejemala redne dohodke iz tega naslova, pri čemer gre za dejstvo, ki se nanaša na obdobje po zaključku glavne obravnave. Ker se izpodbijana sodba nanaša na dejansko in pravno situacijo v času njene izdaje, pritožbeno sodišče kasneje nastalih oziroma hipotetičnih dejstev glede upravičenosti do nadomestila za brezposelnost ne more upoštevati pri določitvi višine denarnega povračila. Pritožbene navedbe v zvezi s tem so zato neutemeljene.

14.Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje denarno povračilo pravilno odmerilo v višini trinajst plač, ki je sicer določeno na zgornji meji, vendar še vedno primerno in ustrezno umeščeno med podobne primere ter ne odstopa od sodne prakse,

pri čemer pritožbeno sodišče pripominja, da je iz primerjave judikatov razvidno, da je odmera denarnega povračila vezana na okoliščine vsakokratnega primera in si niti dva nista povsem enaka.

15.Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16.Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP). Na podlagi Odvetniške tarife (OT) ji pripada 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo in 7,5 točk za materialne stroške, kar upoštevaje vrednost odvetniške točke (0,60 EUR) znaša 229,50 EUR, skupaj z DDV pa 280,00 EUR. Drugih priglašenih stroškov ni priznalo, ker so že zajeti v nagradi za odgovor na pritožbo (pregled listin in posvet s stranko).

-------------------------------

1. V postopku pred sodiščem prve stopnje tožena stranka ni ugovarjala višini mesečne plače, izplačane v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, enako tudi ne v pritožbenem postopku.

2. Za katero je z ugotovitvijo nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti odpadla pravna podlaga, na kateri je bila tožnici izplačana odpravnina ob odpovedi.

3. Tudi, ko je delovno razmerje nezakonito prenehalo in je bilo kasneje s sodbo vzpostavljeno delovno razmerje za nazaj.

4. Npr. v zadevi Pdp 735/2022 prisojenih 14 plač (za 25 let zaposlitve, starost 59 let, težja zaposljivost, odpoved prepozna, 2 leti reparacije s prekinitvijo); v zadevi Pdp 180/2018 prisojenih 13 plač (za 19 let zaposlitve, starost 61 let, majhne možnosti za zaposlitev, odpoved nezakonita zaradi formalnih razlogov, mesec dni reparacije); v zadevi Pdp 7/2022 prisojenih 13 plač (za 25 let zaposlitve, slabe možnosti za novo zaposlitev zaradi starosti in specifičnosti dela, 1 leto reparacije); v zadevi Pdp 575/2024 prisojenih 13 plač (za 28 let zaposlitve, težja zaposljivost zaradi starosti 56 let, odpoved nezakonita zaradi vsebinskih razlogov, 11 mesecev reparacije); v zadevi Pdp 212/2024 prisojenih 12 plač (za 21 let zaposlitve, starost več kot 58 let, težja zaposljivost, 3 mesece reparacije).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 89, 89/3, 118, 118/2 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 286

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.