14. 3. 2019

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Roberta Rotarja, Ljubljana, vloženi po Škerlj, Bobnar, Kolbezen, odvetniška pisarna, d. o. o. , Novo mesto, na seji 14. marca 2019

sklenilo:

Postopek odločanja o ustavni pritožbi zoper s odbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 8092/2010 z dne 8. 5. 2014 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 8092/2010 z dne 14. 3. 2013 in s sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu št. II K 8092/2010 z dne 15. 3. 2012 se ustavi.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik je bil s sodbo sodišča prve stopnje spoznan za krivega poskusa kaznivega dejanja davčne zatajitve po prvem in tretjem odstavku 254. člena v zvezi z drugim odstavkom 36. člena in 22. členom Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94, 70/94 in 23/99 – KZ). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen osem mesecev zapora in preizkusna doba dveh let. Pritožbeno sodišče je pritožnikovo pritožbo zavrnilo, pritožbi okrožne državne tožilke pa je ugodilo in kazensko sankcijo spremenilo tako, da je pritožniku v okviru pogojne obsodbe določilo kazen eno leto in šest mesecev zapora ter stransko denarno kazen v višini 8.000 EUR, ki ne bosta izrečeni, če pritožnik v preizkusni dobi štirih let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Vrhovno sodišče je pritožnikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo.

2.Zoper navedene sodbe je pritožnik vložil ustavno pritožbo zaradi kršitve 22., 23., 25., 27., 28. in 29. člena Ustave ter 6., 7. in 14. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP).

3.Ustavno sodišče je ustavno pritožbo s sklepom št. Up-608/14 z dne 20. 12. 2016 sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je o sprejemu ustavne pritožbe obvestilo Vrhovno sodišče. Ustavno sodišče je vpogledalo v spis Okrožnega sodišča v Novem mestu št. II K 8092/2010.

B.

4.Po podatkih, ki jih je Ustavno sodišče pridobilo od Upravne enote Ljubljana, je pritožnik 5. 8. 2017 umrl.

5.Z vlogo z dne 30. 1. 2018 sta pritožnikova vdova Karmen Rotar, Spodnja Idrija, in pritožnikova hči Nina Rotar, Ljubljana, Ustavnemu sodišču sporočili, da želita nadaljevati postopek z ustavno pritožbo. Navajata, da sta kot najbližji sorodnici zainteresirani, da se ustavna pritožba obravnava in reši ter da se pred javnostjo in pravosodjem izkaže, da pritožnik ni bil storilec kaznivega dejanja. Menita tudi, da gre v obravnavanem primeru za zelo pomembno ustavnopravno vprašanje.

6.ZUstS smrti pritožnika med postopkom z ustavno pritožbo izrecno ne ureja. V prvem odstavku 6. člena ZUstS je določeno, da o vprašanjih postopka, ki niso urejena s tem zakonom, Ustavno sodišče glede na pravno naravo zadeve smiselno uporablja določbe zakonov, ki urejajo postopke pred sodišči. Ob uporabi navedene določbe je Ustavno sodišče v primerih, ko je pritožnik umrl pred odločitvijo o ustavni pritožbi zoper obsodilno kazensko sodbo, odločilo, da se postopek z ustavno pritožbo ustavi.[1]

7.Ustavno sodišče je to stališče ponovno preizkusilo. Ob tem ugotavlja, da zakon, ki ureja postopek pred sodišči, tj. v tem primeru Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13, 87/14 in 66/17 – v nadaljevanju ZKP), v 139. členu sicer res določa, da se v primeru, ko se med kazenskim postopkom ugotovi, da je obdolženec umrl, kazenski postopek s sklepom ustavi. Vendar pa ta člen v primeru, ko je pritožnik umrl po pravnomočno končanem kazenskem postopku, ni smiselno uporabljiv. Smisel 139. člena ZKP je, da mrtve osebe ni mogoče spoznati za kazensko odgovorno. Če torej obdolženec pred pravnomočnim koncem kazenskega postopka umre, je treba kazenski postopek ustaviti, s čimer obdolženec velja za neobsojenega. Ustavitev postopka s pravnim sredstvom, ki je bilo vloženo zoper pravnomočno obsodilno sodbo, pa bi imelo prav nasprotni učinek – obsodilna sodba bi ostala v veljavi. Za nastali procesni položaj bi bilo torej treba smiselno uporabiti določbe, ki urejajo smrt obsojenca po tem, ko je zoper pravnomočno obsodilno sodbo vložil izredno pravno sredstvo, pa o njem še ni bilo odločeno. Vendar pa ZKP takih določb ne vsebuje. ZKP ureja zgolj položaj, ko obsojenec umre, še preden je vložil izredno pravno sredstvo,[2] ne ureja pa položaja, ko obsojenec izredno pravno sredstvo vloži, nato pa pred odločitvijo umre.[3]

8.Iz navedenega izhaja, da procesnih posledic smrti vlagatelja ustavne pritožbe, ki je vložena zoper obsodilno kazensko sodbo, ni mogoče presojati ob smiselni uporabi določb zakona, ki ureja postopek pred sodišči. Po drugi strani pa Ustavno sodišče ugotavlja, da smiselna uporaba določb drugih zakonov niti ni potrebna, saj je mogoče o nastalem procesnem položaju odločiti že na podlagi določb ZUstS.

9.Po ZUstS je ena od procesnih predpostavk za odločanje o ustavni pritožbi, da ustavno pritožbo vloži upravičena oseba. Iz prvega odstavka 50. člena ZUstS izhaja, da je upravičena oseba za vložitev ustavne pritožbe tisti, ki zatrjuje, da mu je bila z izpodbijanim aktom, s katerim je bilo odločeno o njegovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, kršena človekova pravica ali temeljna svoboščina. Če ustavno pritožbo vloži neupravičena oseba, jo Ustavno sodišče na podlagi šeste alineje prvega odstavka 55.b člena ZUstS zavrže. Za odločitev o ustavni pritožbi pa ne zadostuje, da je bil postopek z ustavno pritožbo sprožen po volji upravičene osebe. Iz navedenih določb ZUstS izhaja, da se postopek v zvezi z ustavno pritožbo ne le začne, temveč tudi vodi in zaključi v interesu upravičene osebe.

10.Če pritožnik med postopkom z ustavno pritožbo, ki je bila vložena zoper akt, s katerim je bilo odločeno o nepodedljivih pravicah oziroma obveznostih, umre, ni več upravičene osebe, v interesu katere bi bil postopek v zvezi z ustavno pritožbo. S tem je izključen obstoj spora. Ob analogni uporabi tretjega odstavka 55.b člena ZUstS je treba postopek odločanja o ustavni pritožbi ustaviti. Če pa gre za položaj, ko pravice in obveznosti, o katerih je bilo odločeno z izpodbijanim pravnim aktom, po smrti upravičene osebe preidejo na njene pravne naslednike, se postopek z ustavno pritožbo lahko nadaljuje s pravnimi nasledniki.

11.Obsodilna sodba, izdana v kazenskem postopku, zaradi načela individualne kazenske odgovornosti vpliva zgolj na obsojenčev pravni položaj, medtem ko za druge osebe (tako v času obsojenčevega življenja kot po njegovi smrti) ne ustvarja nikakršnih pravnih posledic. Iz tega razloga postopka z ustavno pritožbo zoper tako sodbo po obsojenčevi smrti praviloma ni mogoče niti začeti niti nadaljevati. Izjema so primeri, ko je obsojenec z obsodilno sodbo v kazenskem postopku obsojen tudi na plačilo civilne obveznosti, ki je podedljiva in torej s pritožnikovo smrtjo preide na njegove univerzalne pravne naslednike.

12.Ustavno sodišče sicer ne izključuje možnosti, da bi bilo mogoče po obsojenčevi smrti postopek z ustavno pritožbo zoper kazensko obsodilno sodbo nadaljevati tudi v drugih primerih, če bi bili za to podani posebej utemeljeni razlogi. Za tak razlog bi denimo šlo, če bi imeli pritožnikovi svojci poseben interes za ugoditev ustavni pritožbi ali če bi bila odločitev Ustavnega sodišča o ustavni pritožbi pomembna zaradi oblikovanja precedenčnih standardov varstva človekovih pravic ali temeljnih svoboščin. Vendar po oceni Ustavnega sodišča v obravnavanem primeru ne gre za tak položaj. Iz odgovora pritožnikove vdove in hčere, ki je povzet pod 5. točko obrazložitve tega sklepa, ne izhajajo okoliščine, ki bi utemeljevale, da je treba kljub pritožnikovi smrti postopek z ustavno pritožbo nadaljevati v njunem interesu. Ustavna pritožba pa tudi ne odpira tako pomembnega ustavnopravnega vprašanja, da bi Ustavno sodišče postopek nadaljevalo izključno zaradi javnega interesa.

13.Glede na navedeno je Ustavno sodišče postopek z Ustavno pritožbo ob analogni uporabi tretjega odstavka 55.b člena ZUstS ustavilo.

C.

14.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi tretjega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Rajko Knez ter sodnice in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Dunja Jadek Pensa, DDr. Klemen Jaklič, dr. Etelka Korpič – Horvat, dr. Špelca Mežnar in dr. Marijan Pavčnik. Sodnik Marko Šorli je bil pri odločanju o tej zadevi izločen. Ustavno sodišče je sklep sprejelo s šestimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Jaklič.

dr. Rajko Knez Predsednik

[1]Sklepi Ustavnega sodišča št. Up-8/99 z dne 18. 6. 2002, št. Up-69/03 z dne 14. 9. 2004, št. Up-31/05 z dne 12. 10. 2006 in št. Up-275/05 z dne 23. 2. 2007.

[2]Kot izhaja iz prvega odstavka 411. člena in prvega odstavka 421. člena v zvezi z drugim odstavkom 367. člena ZKP, smejo v takem primeru zahtevo za varstvo zakonitosti in zahtevo za obnovo kazenskega postopka vložiti tudi nekatere druge osebe, tj. zakonec oziroma oseba, s katero je obdolženec živel v zunajzakonski skupnosti, krvni sorodnik v ravni vrsti, posvojitelj, posvojenec, brat, sestra in rejnik.

[3]Utemeljeno je sicer sklepati, da imajo osebe, ki smejo izredno pravno sredstvo po obsojenčevi smrti vložiti, še toliko bolj pravico, da postopek s tem pravnim sredstvom nadaljujejo, če obsojenec umre po njegovi vložitvi. Vendar pa bi moral biti za tak primer v zakonu urejen način vstopa teh oseb v postopek (predvsem, v kakšnem roku je vstop mogoč, ali mora sodišče svojce na možnost vstopa opozoriti in če da, kako naj jih išče), ki pa ga ZKP ne ureja.