Jedro

Ker pa je bil objekt, v katerega se je tožnica vselila, namenjen poslovni dejavnosti (shranjevanje orodja) oziroma začasnemu bivanju, je utemeljen zaključek sodišč prve in druge stopnje, da se prostori, ki jih je leta 1988 zasedla tožnica, ne morejo šteti za stanovanje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna s tožečo stranko skleniti najemno pogodbo za nedoločen čas za stanovanje v izmeri 52m2, ki obsega vežo, hodnik, spalnico, kopalnico, kuhinjo in sobo, v stanovanjski hiši v Ljubljani, za najemnino, določeno z metodologijo za oblikovanje najemnin v neprofitnih stanovanjih po 11. čl. Stanovanjskega zakona. Tožeči stranki je sodišče naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidenke 3. Zoper pravnomočno sodbo je tožeča stranka vložila revizijo iz revizijskih razlogov po 1., 2. in 3. točki 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker bivalnih prostorov tožnice ni štelo za stanovanje in kar revidentka obširno pravno utemeljuje. V nadaljevanju navaja okoliščine, ki izkazujejo, da sodišči nista (pravilno) ugotovili vseh pravno relevatnih dejstev in v posledici česar sta sodišči nepravilno uporabili 50. člen Zakona o stanovanjskih razmerjih (v nadaljevanju ZSR). Meni, da je na podlagi 147. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ) iz leta 1991 tožnica upravičena zahtevati sklenitev najemne pogodbe s toženo stranko, ki je zamudila vse prekluzivne roke za izselitev tožnice iz spornih prostorov. Sodišči nista upoštevali izjave revidentke, da je Železniško gradbeno podjetje (ŽGP) odprodalo svoje enote, ki so se prav tako nahajale na funkcionalnem zemljišču železniške proge. Sodbe prvostopenjskega sodišča tudi ni moč preizkusiti, saj iz nje ni mogoče z zadostno jasnostjo razbrati razlogov za odločitev sodišča. Navaja, da iz ugotovitve sodišča, da so bili objekti prvotno namenjeni začasnemu bivanju zaposlenih sledi, da se je namen s potekom časa spremenil v trajnost bivanja. S sklicevanjem na izpovedbe prič J. in S. revidentka dokazuje, da je izkazala statusno povezanost tožene stranke in ŽGP. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi v celoti ugodi, podrejeno pa, da se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita in zadeva vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

4. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili naslednje dejansko stanje, na katerega je revizijsko sodišče na podlagi tretjega odstavka 370. člena ZPP vezano: - tožnica naseljuje prostore, namenjene poslovni dejavnosti tožene stranke, za katere ni nikoli pridobila odločbe o dodelitvi stanovanja, in ki so se uporabljali za shranjevanje orodja oziroma za začasno bivanje delavcev tožene stranke oziroma njene pravne prednice; - objekt, v katerem živi tožnica, je sestavljen iz treh enot; njena enota obsega vežo, hodnik, spalnico, kopalnico, kuhinjo in sobo v izmeri 52m2; - tožena stranka je tožnici mesečno izstavljala račune za vodo;- tožnica ni dokazala, da sta pravdni stranki spremenili namembnost prostorov; - tožnica ni dokazala statusne povezanosti tožene stranke s podjetjem, ki je S. Z. izdalo odločbo o dodelitvi stanovanja; - objekt se nahaja na funkcionalnem zemljišču železniške proge na območju varstvenega pasu železnice med dvema progama.

7. Neupoštevne so zato tiste revizijske trditve, ki tako ugotovljeno dejansko stanje izpodbijajo (da tožnica ni izkazala statusne povezanosti tožene stranke in ŽGP; da je s spornim objektom v času dodelitve S. Z. razpolagalo ŽGP) ali relativizirajo.

8. Revizijsko sodišče soglaša s pravnim naziranjem sodišč prve in druge stopnje, da sporni prostori ne ustrezajo pravnemu standardu stanovanja. Da bi se skupina prostorov štela za stanovanje, mora biti po prvem odstavku 4. člena ZSR (pozitivna definicija) tudi namenjena za stanovanje, po drugem odstavku istega člena pa ne sme biti namenjena za začasno prebivanje - začasna delavska stanovanja na stavbiščih, prostori v provizoričnih objektih in podobno (negativna definicija). Ker pa je bil objekt, v katerega se je tožnica vselila, namenjen poslovni dejavnosti (shranjevanju orodja) oziroma začasnemu bivanju, je utemeljen zaključek sodišč prve in druge stopnje, da se prostori, ki jih je leta 1988 zasedla tožnica, ne morejo šteti za stanovanje.

9. Takšni razlogi sodišč prve in druge stopnje so jasni in niso sami s seboj v nasprotju, zato bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14.točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Prostori, ki jih zaseda tožnica, bi se za stanovanje lahko šteli le v primeru, če bi bili namenjeni trajnemu bivanju. Ker so bili namenjeni shranjevanju orodja oziroma začasnemu prebivanju delavcev, se zaradi večletnega bivanja tožnice v njih ni spremenila njihova namembnost. Kot si s samovoljnimi preureditvami praviloma (izjema bi veljala v primeru naknadne odobritve) nihče ni mogel izboljšati svojega pravnega položaja v škodo drugega (prim. Problematika stanovanjske zakonodaje, posvetovanje rednih sodišč v SR Sloveniji, ki ga je organiziralo Vrhovno sodišče RS Slovenije dne 18. in 19.2.1987 v Ljubljani, Pravosodni bilten št. 2, letnik VIII, str. 1), tako tudi večletno bivanje v začasnih prostorih ni moglo pripeljati do spremembe namembnosti zasedenih prostorov. Pridobitev stanovanjske pravice pa je vsekakor izboljšanje pravnega položaja enega (tistega, ki naj bi pridobil stanovanjsko pravico) na škodo drugega (tistega, čigar upravičenja so zaradi tega zmanjšana).

10. Ker je tako pravilen pravni sklep, da sporni prostori niso stanovanje, je pravilen tudi iz tega izpeljan pravni sklep, da tožnica z nezakonito vselitvijo, pa čeprav z dolgoletnim bivanjem, ni pridobila stanovanjske pravice, ki je ni prineslo niti plačevanje komunalnih storitev (stanovanjska pravica je lahko obstajala le na stanovanju - prim. prvi odstavek 1. člena in 10. člen ZSR) niti odsotnost zahteve tožene stranke po njeni izselitvi. Tožnica zato ni pridobila pravice zahtevati sklenitev najemne pogodbe po prvem odstavku 47. člena SZ.

11. Ker se po obrazloženem izkaže, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani in ker enako velja tudi za po uradni dolžnosti upošteven revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (371. člen ZPP), je bilo treba tožničino revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.