Jedro

Ker je sodba postala pravnomočna z iztekom roka za napoved pritožbe 30.10.2000, se je trimesečni rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (3. odstavek 421. člena ZKP) - glede na to, da zoper odločbo sodišča prve stopnje ni bilo pritožbe, se ta šteje od pravnomočnosti te odločbe - iztekel 31.1.2001. Zahteva za varstvo zakonitosti, vložena šele 21.6.2001, je zato prepozna.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega J.B. za varstvo zakonitosti se zavrže kot prepozna.

Obrazložitev

Okrajno sodišče na Ptuju je s sodbo z dne 20.10.2000 obsojenega J.B. spoznalo za krivega kaznivega dejanja izmikanja plačevanju preživnine po 1. odstavku 203. člena KZ. Na podlagi 50. člena KZ je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 1. odstavku 203. člena KZ določilo kazen štiri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi 2 let ne bo storil novega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem, da mora zakoniti zastopnici ml. oškodovanca D.B., A.B. plačati zaostalo preživnino v znesku 378.144,27 SIT v enem letu po pravnomočnosti sodbe ter v bodoče preživnino redno plačevati. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 8. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, na podlagi 4. odstavka 95. člena ZKP pa je obsojenca oprostilo povrnitve stroškov iz 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 29.3.2001 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrglo kot nedovoljeno.

Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP in krštive kazenskega zakona po 3. točki 1. odstavka 372. člena ZKP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da v njej zatrjevane kršitve zakona niso podane in Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva je prepozna.

Zoper sodbo Okrajnega sodišča na Ptuju z dne 20.10.2000 obsojeni J.B. in njegov zagovornik pritožbe nista napovedala. Vložnik tudi sam v zahtevi navaja, da sta z obsojencem po izrečeni pogojni obsodbi pomotoma v zakonitem roku pozabila napovedati pritožbo. Sodba je zato postala sodba pravnomočna z iztekom roka za napoved pritožbe, v ponedeljek dne 30.10.2000. Po 3. odstavku 421. člena ZKP se trimesečni rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, če zoper odločbo sodišča prve stopnje ni bilo pritožbe, šteje od pravnomočnosti te odločbe. Zadnji dan, ko bi bilo mogoče še pravočasno vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti je bila sreda 31.1.2001. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo navaja, da je Okrajno sodišče na Ptuju s končnimi odredbami dne 23.4.2001 kršilo določbo 1. odstavka 129. člena ZKP, ko je ugotovilo, da je sodba postala pravnomočna dne 29.3.2001, torej z dnem, ko je Višje sodišče v Mariboru s sklepom z dne 29.3.2001 zavrglo pritožbo zagovornika obsojenega J.B. zoper prvostopenjsko sodbo kot nedovoljeno. Z vložitvijo zahteve za varstvo zakonitosti zoper končno odredbo ni moč spremeniti datuma pravnomočnosti, ker bi bila zahteva vložena v škodo obsojenca. Zato Vrhovni državni tožilec meni, da je glede na ugotovljeni datum pravnomočnosti treba zahtevo za varstvo zakonitosti šteti za pravočasno.

Tako pravno naziranje vrhovnega državnega tožilca je zgrešeno. Po 1. odstavku 129. ZKP postane sodba pravnomočna, če se ne more več izpodbijati s pritožbo, ali če zoper njo ni pritožbe. Ugotavljanje pravnomočnosti v končnih odredbah ni konstitutivne, temveč deklaratorne narave. Pravnomočnost odločbe nastopi ex lege, ko so za to izpolnjeni zakonski pogoji.

Obsojenčev zagovornik je zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo, ne da bi izpodbijal sklep sodišča druge stopnje o zavrženju pritožbe, vložil šele 21.6.2001, torej pet mesecev po izteku roka. Zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP zavrglo kot prepozno.