Jedro

V interesu tožeče stranke bi bilo, da dedni dogovor izpodbije, če bi brez sklenitve dednega dogovora podedovala večji delež zapuščine ali nekatere od stvari, ki so v zapuščini v celoti in v podobnih primerih. Tožnica je s sklepom o dedovanju razglašena za dedinjo do 6/20 zapuščine po obeh zapustnikih, kar je toliko, kot tožnica meni, da ji gre, in se torej njen pravni položaj, tudi če bi s tožbo uspela, ne bi spremenil.

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

: Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo, s katero tožeča stranka zahteva razveljavitev dednega dogovora, sklenjenega dne 25.3.2004 na zapuščinski obravnavi pri Okrajnem sodišču v Celju, v zadevah D 685/2002 in D 881/2002. Pritožuje se tožnica. V laični pritožbi ponavlja v postopku podane trditve, da ni sklenila dednega dogovora, da razglašenega dednega dogovora oporočni dediči niso razumeli, da ni bilo govora o odpovedi pravici do pritožbe zoper sklep o dedovanju, ki sploh ni bil razglašen. Zatrjuje, da je zapuščinski sodnici oporekala, da bi sodediči odstopili dedne deleže F., ki je kršila izročilno pogodbo. F. zahtevka ni vložila v 10 letnem roku in ni hotela sprejeti denarja za material niti od očeta niti po očetovi smrti. Zatrjuje, da je za starša skrbela. Zatrjuje, da je s sklepom o dedovanju odločeno v nasprotju z željo zapustnikov. Tudi pokojni brat A. L. se je pritožil zoper sklep o dedovanju in ustno odpovedal dedovanju v njeno korist. Želi ohraniti kmetijo, ki sta jo starša obdelovala z veliko ljubeznijo. Zahteva povrnitev stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da mora biti podana pravna korist tožeče stranke za vložitev tožbe, kar pomeni, da se le-ta mora izražati v sferi tožničinih pravic oz. pravnih razmerij. Če te pravne koristi ni, sodišče tožbo zavrže (1. odstavek 274. čl. ZPP).

Z izpodbijanim dednim dogovorom so se nujni in oporočni dediči sporazumeli o višini dednih deležev na zapuščini pok. A. L. in pok. M. L. V interesu tožeče stranke bi bilo, da ta dedni dogovor, ki ima naravo pogodbenega urejanja razmerij, izpodbije, če bi brez sklenitve dednega dogovora podedovala večji delež zapuščine, ali nekatere od stvari, ki so v zapuščini v celoti in v podobnih primerih.

Sodišče prve stopnje iz vložene tožbe in nadaljnjih vlog pravne koristi tožeče stranke za vložitev tožbe ni zaznalo, zato je bila tožeča stranka v okviru materialno procesnega vodstva pozvana, da svoj interes za vložitev tožbe pojasni. Na naroku dne 23.9.2008 je interes za vložitev tožbe utemeljevala zgolj z večjim deležem, ki bi ji pripadal iz naslova nujnega dednega deleža po očetu in oporočnega dednega deleža po materi, pri čemer je zatrjevala, da ta delež znaša 12/40 zapuščine. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopnemu, da je tožnica s sklepom o dedovanju razglašena za dedinjo do 6/20 zapuščine po obeh zapustnikih, kar je toliko, kot tožnica meni, da ji gre in se torej njen pravni položaj, tudi če bi s tožbo uspela, ne bi spremenil. Z v vlogi z dne 8.10.2008 postavljeno trditvijo, da oporočnima dedičema J. in B. L. gre po oporoki večji delež, kot je dogovorjen z dednim dogovorom, tožnica ne more utemeljiti svojega interesa za vložitev tožbe. S tako trditvijo bi svoj interes lahko utemeljevala J. in B. L. in ne tožnica.

Odpoved pravici do pritožbe zoper sklep o dedovanju ni sestavni del dednega dogovora, ampak izjava volje, ki so jo dediči podali kot procesno dejanje po sklenitvi dednega dogovora in po razglasitvi sklepa o dedovanju. Procesne kršitve, ki naj bi bile v zvezi z odpovedjo pravici do pritožbe storjene, je tožnica uveljavljala že v pritožbi zoper sklep o dedovanju in jih je pritožbeno sodišče – Višje sodišče v Celju – s sklepom Cp 1677/2004 z dne 16.12.2004 zavrnilo.

Pritožnica v pritožbi ne nasprotuje argumentom, ki jih je za odsotnost pravne koristi za vložitev tožbe in zavrženje tožbe navedlo sodišče prve stopnje. V pritožbi ponavlja argumente za razveljavitev poravnave, do katerih pa se pritožbeno sodišče ne opredeljuje, ker pritožnica interesa za razveljavitev sodne poravnave nima in potrebe po sodnem varstvu ni.

Ker tudi procesne kršitve in kršitve materialnega prava, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podane, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena.

Višje sodišče v Ljubljani je pristojno za reševanje te pritožbene zadeve, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. Su 72/2009-14 z dne 19.3.2009 prenesena iz Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.