Jedro

Če delavec meni, da mu delodajalec dolguje plačilo za delo po posebnem razporedu, mora navesti dejstva, ki to potrjujejo in v potrditev teh dejstev ponuditi ustrezne dokaze. Delavec mora dokazati, da je opravil delo po posebnem razporedu in tudi količino takšnega dela.

V skladu s četrtim odstavkom 42. člena KPJS se za delo po posebnem razporedu šteje delovni čas, ko se prisotnost delavca planira za dva dni vnaprej in ta zahteva prisotnost delavca, ne glede na običajni čas proračunskega uporabnika (delodajalca) ter ga ni mogoče opredeliti z delovnim časom, definiranim iz ostalih členov te pogodbe. Tožnica bi torej morala dokazati, da je opravila delo v delovnem času, ko se je njena prisotnost načrtovala le za dva dni vnaprej, da je šlo za prisotnost, ne glede na običajni čas proračunskega uporabnika, ter da takšnega delovnega časa ni bilo mogoče opredeliti z delovnim časom, definiranim v drugih členih KPJS.

Izrek

I. Pritožbi toženke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki II izreka delno spremeni tako, da je tožnica dolžna toženki povrniti stroške postopka v znesku 1.586,14 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

II. V ostalem se pritožba toženke in v celoti pritožba tožnice zavrneta ter se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da ji toženka za obdobje od septembra 2012 do aprila 2016 prizna dodatek za delo po posebnem razporedu, ji od posameznih bruto zneskov (skupaj bruto 3.680,66 EUR) obračuna in na ustrezne PDP proračune države odvede davke in prispevke ter ji plača neto zneske z zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženki povrniti stroške postopka v znesku 1.397,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (II. točka izreka).

2. Tožnica se pritožuje zoper navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da se je sodišče prve stopnje glede konkretizacije dni in ur dela po posebnem razporedu opredelilo drugače kot v prvem sojenju, ko ni ugotavljalo običajnih delovnih terminov toženke. Zato je izpodbijana odločitev dejansko sodba presenečenja. Meni, da je sodišče tožnici naložilo preveliko dokazno breme, ki mu ni mogoče zadostiti. Tožnica je vseskozi spadala v tehnični sektor in gre v pogodbi o zaposlitvi z dne 17. 9. 2014 za pomoto. Zanjo veljajo delovni termini za tehnični, ne pa umetniški sektor. Ker za tožnico običajni delovni termini umetniškega sektorja ne veljajo, tožnica brez konkretnega tedenskega delovnega plana nima vnaprej razporejenega delovnega časa. Vse ure, ki jih je opravila brez tedenskega delovnega plana, so opravljene po posebnem razporedu. Tožnica trdi, da tehnični vodja do marca 2016 ni pripravljal tedenskih planov dela za tožnico, da jo je o spremembah tedenskega plana v tekočem tednu obveščal po telefonu in da sta si morali s sodelavko sami organizirati delovni čas. Pri toženki prihaja do dela po posebnem razporedu, kljub temu da toženka v nasprotju z Zakonom o evidencah na področju dela in socialne varnosti o takšnem delu ne vodi evidence. Meni, da se je zaradi manjka pisnih evidenc dokazno breme prevalilo na toženko. Sodišče bi moralo ugotoviti, da tožnica spada v tehnični sektor z neenakomerno razporejenim delovnim časom, da do marca 2016 ni prejemala tedenskih razporedov dela in se je na delo razporejala sama ter da je posledično za to obdobje upravičena do dodatka za delo po posebnem razporedu. Prilaga listino glede časa, potrebnega za pripravo pred predstavami, in seznam maskerk pri posameznih predstavah. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženki pa naloži povrnitev vseh stroškov postopka, oziroma da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Toženka se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da tožnica ob vložitvi tožbe ni opredelila vrednosti spora, temveč je to storila šele s prvo pripravljalno vlogo. Zato je treba šteti, da gre pred opredelitvijo vrednosti spora za neocenljivo zadevo o premoženjskih in drugih posamičnih pravicah in bi moralo sodišče za ta čas priznati stroške toženke v priglašeni višini. Poleg tega sodišče ni priznalo stroškov sodne takse, ki jo je morala toženka plačati za pritožbo, s katero je uspela. Priglaša pritožbene stroške.

4. Stranki v odgovoru na pritožbi predlagata njuno zavrnitev.

5. Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožba toženke pa je delno utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

7. V obravnavani vzorčni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo drugič, potem ko je pritožbeno sodišče s sklepom Pdp 232/2018 z dne 17. 5. 2018 pritožbi toženke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede zavrnitve zahtevka iz naslova dodatka za delo po posebnem razporedu in posledično stroškovno odločitev razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče je namreč ugotovilo, da sodišče prve stopnje zaradi zmotnega stališča ni ugotovilo, ali tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje dodatka za delo po posebnem razporedu iz četrtega odstavka 42. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor (Ur. l. RS, št. 57/2008 in nasl. - KPJS). Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku po izvedenem dokaznem postopku tožbeni zahtevek za izplačilo dodatka za delo po posebnem razporedu zavrnilo.

O pritožbi tožnice:

8. Tožnica v pritožbi bistvene kršitve postopka posebej ne opredeli, očitno pa na to merijo trditve, da izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje pomeni sodbo presenečenja. Prepoved sodbe presenečenja stranko varuje pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku in s tem do učinkovitega varstva njenih pravic. O sodbi presenečenja je zato mogoče govoriti v primeru, ko sodišče odločitev opre na pravno podlago, na katero stranka ob zadostni skrbnosti ni mogla računati in je izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede te podlage bistvenega pomena. Takšna situacija v konkretni zadevi ni bila podana, saj je bila tožnica seznanjena z določbo 42. člena KPJS, po kateri je sodišče obravnavalo zadevo in o kateri se je tožnica tudi izjavila. Zgolj zato, ker je sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju izpolnjevanje pogojev za priznanje dodatka za delo po posebnem razporedu presojalo po KPJS in v zvezi s tem sprejelo drugačne dejanske ugotovitve in pravna stališča kot v prvem sojenju, pa očitana kršitev ni podana.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da v priloženih evidencah ni ur, ki bi bile oddelane po posebnem razporedu. Tožnica ni podala konkretnih navedb, za katere dneve in za koliko ur se ji je njena planirana prisotnost spremenila manj kot dva dni prej oziroma števila dejansko opravljenih ur, za katere zahteva plačilo dodatka za delo po posebnem razporedu. Po prvem odstavku 7. člena ZPP morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke (trditveno breme) in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (dokazno breme). Po 212. členu ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva (trditveno breme) in predlagati dokaze (dokazno breme), na katere opira svoj zahtevek ali s katerim izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Če delavec meni, da mu delodajalec dolguje plačilo za delo po posebnem razporedu, mora navesti dejstva, ki to potrjujejo in v potrditev teh dejstev ponuditi ustrezne dokaze. Delavec mora dokazati, da je opravil delo po posebnem razporedu in tudi količino takšnega dela (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 191/2018). Zato je zmotno stališče pritožbe, da se dokazno breme zaradi neobstoja evidenc o času dela po posebnem razporedu prevali na delodajalca. V premoženjskem delovnem sporu, kakršen je predmetni, ni predpisano pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu. Za stališče o prevalitvi dokaznega bremena ni podlage v materialnem pravu, konkretno v določbah Zakona o evidencah s področja dela in socialne varnosti (ZEPDSV), na katerega se sklicuje tožnica in ki predpisuje vodenje evidence o izrabi delovnega časa, ne pa tedenskih oziroma posebnih razporedov dela.

10. V skladu s četrtim odstavkom 42. člena KPJS se za delo po posebnem razporedu šteje delovni čas, ko se prisotnost delavca planira za dva dni vnaprej in ta zahteva prisotnost delavca, ne glede na običajni čas proračunskega uporabnika (delodajalca) ter ga ni mogoče opredeliti z delovnim časom, definiranim iz ostalih členov te pogodbe. Tožnica bi torej morala dokazati, da je opravila delo v delovnem času, ko se je njena prisotnost načrtovala le za dva dni vnaprej, da je šlo za prisotnost, ne glede na običajni čas proračunskega uporabnika, ter da takšnega delovnega časa ni bilo mogoče opredeliti z delovnim časom, definiranim v drugih členih KPJS. Tožnica je delala v stalno neenakomerno razporejenem in deljenem delovnem času. Delovni čas tožnice je bil vezan na izvedbo predstav in prireditev ter po ugotovitvi sodišča enak ves čas spornega obdobja. Tožnica sicer v pritožbi trdi, da gre za pomoto v delu pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 9. 2014, v katerem je navedeno, da tožničino delovno mesto spada v umetniški sektor. Vendar pa okoliščina, ali je tožnica spadala v tehnični sektor ali umetniški ansambel oziroma sektor, za presojo ni odločilna. Ne glede na razlike v delovnih terminih za umetniški ansambel, tehnični sektor in umetniški sektor, tožnica v tem sporu ni dokazala, v katerih dnevih naj bi se načrtovala njena prisotnost le za dva dni vnaprej mimo običajnega delovnega termina gledališča oziroma običajnega delovnega časa toženke, niti obsega takšnega dela. Pritožbene navedbe, da so vse ure, ki jih je tožnica opravila brez tedenskega razporeda za njeno delovno mesto, opravljene po posebnem razporedu, so neutemeljene že zato, ker je tožnica v postopku na prvi stopnji navajala, da je povečini dobila razporede v petek za naslednji teden. Ker je to več kot dva dni prej, je pravilna presoja sodišča, da ji že zato dodatka za delo po posebnem razporedu ni mogoče priznati. Do dodatka za vse opravljene ure brez tedenskega razporeda pa ni upravičena tudi zato, ker je tožnica zahtevala dodatek za delo po posebnem razporedu tudi za čas, ko so vaje in predstave odpadle, čeprav dodatek pripada le za dejansko opravljeno delo po posebnem razporedu.

11. Glede na navedeno je sodišče zaradi neizpolnjevanja pogojev za priznanje dodatka po posebnem razporedu iz četrtega odstavka 62. člena KPJS tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo. Tožnica je v pritožbi predložila novi listini v zvezi z načinom dela oziroma potrebnim časom priprave pred predstavo in seznamom predstav. Ta dokaza pomenita nedopustno pritožbeno novoto v skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP. Tožnica ni izkazala, da ju brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku na prvi stopnji.

12. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O pritožbi toženke:

13. Pritožba toženke neutemeljeno graja, da je sodišče za čas do vložene prve pripravljalne vloge tožnice zmotno priznalo stroške postopka v seštevku zahtevka po točki 1a in 1č tarifne številke 15 OT. V delu opisnega zahtevka, ki se je nanašal na izplačilo dodatka za delo v manj ugodnem času in delo po posebnem razporedu, ne gre za neocenljivo zadevo o premoženjskih in drugih posamičnih pravicah in obveznostih, v kateri ne bi bilo mogoče ugotoviti vrednosti interesa stranke. Tožnica je namreč poleg odškodnine v znesku 257,03 EUR, pri čemer gre za dajatveni zahtevek po točki 1a tarifne številke 15 (200 točk), zahtevala od toženke tudi plačilo dodatka za delo v manj ugodnem času in delo po posebnem razporedu, pri čemer gre za ocenljivo zadevo po točki 1č tarifne številke 15 OT (160 točk). Sodišče prve stopnje je zato do postavitve zahtevka za izplačilo dodatka po višini v prvi pripravljalni vlogi tožnice pravilno priznalo toženki stroške postopka v seštevku po točki 1a in 1č tarifne številke 15 OT.

14. Delno pa je utemeljena pritožba v delu, v katerem toženka graja odločitev o plačilu sodne takse za pritožbo z dne 25. 1. 2018. Ker je toženka s pritožbo zoper odločitev sodišča prve stopnje glede zahtevkov tožnice in tožnika uspela, ji je tožnica dolžna povrniti polovico priglašene sodne takse za to vlogo, odmerjene v znesku 378,00 EUR, tj. 189,00 EUR. Posledično se spremeni tudi skupni znesek priznanih stroškov, tako da mora tožnica toženki povrniti 1.397,14 EUR odvetniške nagrade in 189,00 EUR sodne takse oziroma skupaj 1.586,14 EUR stroškov postopka.

15. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi toženke delno ugodilo in odločitev o stroških postopka v II. točki izreka sodbe delno spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

16. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnica s pritožbo ni uspela. Toženka je s pritožbo sicer delno uspela, vendar je po oceni pritožbenega sodišča njen pritožbeni uspeh (glede priznanja polovice stroškov za sodno takso) tako minimalen, da ji ni mogoče prisoditi pritožbenih stroškov. Stranki krijeta tudi stroške odgovora na pritožbi, ker ti vlogi nista pripomogli k rešitvi tega spora (154., 155. in 165. člen ZPP).