Jedro

Tožnica ne izpodbija dejstva, da je bila njena zahteva za spremembo gradbenega dovoljenja pravnomočno zavržena, in ne navaja niti, da je bila odločba o ugotovljeni neskladni gradnji z dne 26. 11. 2011 odpravljena, razveljavljena ali spremenjena. Zato ji je inšpektor utemeljeno izrekel ukrep odstranitve objekta na podlagi drugega odstavka 153. člena ZGO-1.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je organ prve stopnje inšpekcijski zavezanki A.A. (v nadaljevanju tožnica) naložil, da mora v 180 dneh po njenem prejemu odstraniti celoten objekt v zahodnem delu parc. št. 1061 k.o. B., ki jo izvaja v nasprotju z gradbenim dovoljenjem UE Koper, številka 351-430/2007/7 z dne 14. 1. 2008 (1. točka izreka). Tožnico je v 2. točki izreka opozoril, da se bo v primeru neizpolnitve odrejenih obveznosti naloženih v 1. točki izreka, začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah. S 3. točko izreka je organ prve stopnje za obravnavani objekt izrekel prepovedi v skladu s 158. členom Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). O stroških postopka in o tem, da pritožba zoper izpodbijano odločbo ne zadrži njene izvršitve pa je odločeno v 4. in 5. točki izreka izpodbijane odločbe.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je gradbeni inšpektor (organ prve stopnje) pred izdajo izpodbijane odločbe ugotovil, da je bila izdana inšpekcijska odločba o neskladni gradnji, št. 06122-3491/2008-1, ki je bila tožnici vročena 26. 11. 2011. Po povzemanju v navedeni odločbi ugotovljenih neskladnosti gradnje za objekt na parc. št. 1061 k.o. B. s pogoji določenimi v gradbenem dovoljenju UE Koper z dne 14. 1. 2008, je na podlagi obveznosti, ki je bila tožnici naložena v 2. točki izreka inšpekcijske odločbe z dne 26.11. 2011 (to je, da v roku enega meseca zaprosi za spremembo gradbenega dovoljenja), organ prve stopnje na podlagi podatkov v spisu UE Koper številka 351-610/2011 (vpogled opravljen dne 16. 8. 2012) ugotavlja, da je bila tožničina vloga za spremembo gradbenega dovoljenja zavržena. Ob upoštevanju že navedenih neskladnosti obravnavane gradnje s pogoji določenimi v gradbenem dovoljenju gradbeni inšpektor zaključuje, da so za ukrep izrečen tožnici v 1. točki izreka izpodbijane odločbe izpolnjeni pogoji določeni v drugem odstavku 153. člena ZGO-1. Z določbami tretjega odstavka 146. in 148. člena, prvega, drugega in tretjega odstavka 158. člena ZGO-1 in 113. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pa utemeljuje preostale točke izreka izpodbijane odločbe.

Ministrstvo za infrastrukturo in prostor (v nadaljevanju organ druge stopnje) je z odločbo navedeno v uvodu te sodbe, zavrnilo tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo.

Tožnica s tožbo izpodbija odločbo organa prve stopnje zaradi zmotne oz. napačne uporabe materialnega prava, zaradi bistvene kršitve določb upravnega postopka, zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi nesklepčnosti odločbe. Sodišču zato predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijani odločbi odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek ter ji naloži povračilo stroškov postopka z zamudnimi obrestmi.

V zvezi s tožbenimi razlogi v tožbi navaja, da je pri obravnavani gradnji dejansko bil sporen le odmik, za katerega pa si je tožnica sedaj pridobila soglasje. Tega soglasja doslej ni nihče prerekal in je zato zanjo nesporno. Zatrjuje tudi, da je sicer objekt zgrajen v dovoljenih gabaritih in da si zato skladno s pridobljenim soglasjem prizadeva vzpostaviti obstoječe stanje, do katerega je prišlo pri gradnji zaradi površnosti projektanta. Toženi stranki očita, da parcela obravnavana v izreku izpodbijane odločbe v postopku ni bila identificirana ne formalnopravno in ne dejansko. Meni, da brez njene identifikacije, ki je v domeni strokovnjaka geodetske stroke, odločanje ni možno.

V nadaljevanju navaja, da je izrek izpodbijane odločbe, s katerim je tožnici naložena odstranitev celotnega objekta v zahodnem delu, v nasprotju z ugotovitvami navedenimi v obrazložitvi. Ker so že v uvodu odločbe kot podlaga za njeno izdajo upoštevane tudi določbe ZGO-1, ki so bile sprejete in spremenjene po letu 2008, gradnja objekta po gradbenem dovoljenju pa je bila izvršena pred tem letom, toženi stranki očita zmotno oz. napačno uporabo materialnega prava. Meni, da se določbe, na katerih temelji izrečeni ukrep, lahko uporabljajo le za gradnje izvedene v času veljavnosti ZGO-1. S tem v zvezi zatrjuje, da po letu 2008, v času sprejetja ZGO-1 leta 2010 in po tem, obravnavanega objekta ni gradila. Zato tudi izpodbijani ukrep nima zakonite podlage. S sklicevanjem na stališče Upravnega sodišča RS v sodbi I U 1990/2011, zatrjuje, da izrek ukrepa v njeni zadevi ni utemeljen, ker ima za parcelni odmik soglasje soseda.

Tožena stranka, ki odgovora na tožbo ni podala, je sodišču predložila upravne spise.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Predmet tega upravnega spora je inšpekcijski ukrep zaradi gradnje v nasprotju z gradbenim dovoljenjem, ki je bil izrečen na podlagi drugega odstavka 153. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Po navedeni določbi gradbeni inšpektor odredi, da se tisti del objekta, ki je bil zgrajen v nasprotju z gradbenim dovoljenjem, odstrani na investitorjeve stroške ter vzpostavi stanje določeno v gradbenem dovoljenju, med drugim tudi, če pristojni upravni organ za gradbene zadeve investitorjevo zahtevo za spremembo gradbenega dovoljenja pravnomočno zavrže. V upravnem postopku izdaje izpodbijane odločbe, niti v pritožbenem postopku in niti v tožbi, tožnica ne izpodbija dejstva, da njena zahteva za spremembo gradbenega dovoljenja ni bila pravnomočno zavržena in ne navaja niti, da je bila odločba o ugotovljeni neskladni gradnji z dne 26. 11. 2011 odpravljena, razveljavljena ali spremenjena. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe pa izhaja, da je gradbeni inšpektor prav na podlagi, v odločbi z dne 26. 11. 2011 ugotovljenih neskladij obravnavane gradnje z gradbenim dovoljenjem ugotovil, da je celoten objekt na parc. št. 1061 k.o. B. zgrajen v nasprotju z v dovoljenju določenimi pogoji.

Na podlagi navedenega so bili tudi po presoji sodišča izpolnjeni vsi pogoji iz drugega odstavka 153. člena ZGO-1 za odstranitev objekta, ki je v celoti zgrajen v nasprotju z gradbenim dovoljenjem izdanim tožnici z odločbo UE Koper z dne 14. 1. 2008. V izpodbijani odločbi na teh pravno pomembnih dejstvih, izhajajočih iz upravnih spisov, organ prve stopnje zato pravilno utemeljuje izrek izpodbijanega ukrepa. Tudi utemeljitev o zavrnitvi tožničine pritožbe izhaja iz navedenih dejstev. Oba organa pa sta v obrazložitvah svojih odločb po presoji sodišča navedla na zakonu utemeljene razloge za sprejete odločitve. Sodišče zato sledi njuni utemeljitvi navedeni v obrazložitvah odločb. V zvezi s tožbenimi ugovori, ki se nanašajo na neskladje med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane odločbe in nepravilno uporabo določb ZGO-1 pa sodišče še navaja: Po presoji sodišča je izrek izpodbijane odločbe skladen z določili 213. člena Zakona o splošnem upravne postopku (v nadaljevanju ZUP). Izrek je razdeljen na več točk, vsebuje vse, kar mora izrek vsebovati in je tudi dovolj določen. Trditev tožnice, da je izrek neskladen z obrazložitvijo je brez dejanske podlage. Res je sicer, da je organ prve stopnje v izreku zapisal, da je predmet odstranitve celotni objekt v zahodnem delu parcele št. 1061, k.o. B. Z navedenim podatkom je opredeljena le lega celotnega objekta na parc. št. 1061 k.o. B. Navedeni podatek pa v ničemer ne posega v ostale podatke objekta na naslovu ..., to je stavbe z ID znakom ..., k.o. B., zgrajene v nasprotju z gradbenim dovoljenjem UE Koper, ki so poleg njega navedeni v 1. točki izreka izpodbijane odločbe. Ta podatek pa v ničemer ne spreminja pravno pomembnih dejstev navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Po presoji sodišča so zato tožbeni ugovori v delu, ki se nanašajo na pravilnost izreka in na nasprotje med izrekom in obrazložitvijo neutemeljeni.

Na pravilnost in zakonitosti izpodbijane odločitve pa ne morejo vplivati niti tožbene navedbe in okoliščine, s katerimi tožnica utemeljuje nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede identifikacije parcele na kateri je objekt zgrajen in niti dejstvo, da je tožnica za manjši odmik od predpisanega pridobila soglasje soseda. Iz izpodbijane odločbe in podatkov v spisih namreč izhaja, da je obravnavani objekt zgrajen na parc. št. 1061 k.o. B., ki je na parceli, ki je bila obravnavana tako v inšpekcijskem postopku, v inšpekcijski odločbi z dne 26. 11. 2011 in v gradbenem dovoljenju z dne 14. 1. 2008. Zato identifikacija navedene parcelne številke s strokovnjakom geodetske stroke v konkretnem primeru ni potrebna. Samo soglasje soseda, na katero se tožnica sklicuje, pa je lahko pravno pomembno dejstvo v zadevi izdaje ali spremembe gradbenega dovoljenja, ni pa soglasje dejstvo, ki bi lahko vplivalo na odločitev v obravnavani inšpekcijski zadevi.

Brez dejanske in pravne podlage je tudi tožbena trditev, da tožena stranka določbe drugega odstavka 153. člena ZGO-1 ne bi smela uporabiti za sporni objekt zato, ker je bil le ta zgrajen pred spremembami ZGO-1 sprejetimi v letu 2010 in 2011. Inšpekcijska odločba z dne 26. 11. 2011 in tudi izpodbijana odločba temeljita na določbah ZGO-1 veljavnih po spremembah in dopolnitvah Zakona o graditvi objektov sprejetega v letu 2002 in objavljenega v Uradnem listu RS št. 110/02. S spremembami in dopolnitvami tega zakona objavljenih v Uradnem listu RS (številke Uradnih listov 92/03 - odl. US, 46/04-ZRud-A, 47/04, 41/04-ZVO-1, 45/04-ZVZP-A, 62/04 - odl. US, 92/05-ZJC-B, 111/05 - odl. US, 92/05-ZVMS, 120/06 - odl. US, 126/07, 108/09, 61/10-ZRud-1, 76/10-ZRud-1A, 20/11-odl. US in 57/12) se določbe, na katerih temelji izpodbijana odločitev, glede izreka inšpekcijskih ukrepov ni spremenila, z njimi pa tudi niso bile spremenjene določbe, s katerimi je opredeljena neskladna gradnja in niti določbe, ki se nanašajo na spremembo gradbenega dovoljenja. Zato je neutemeljen tudi tožbeni ugovor nepravilne oz. napačne uporabe materialnega prava.

Sodišče glede na vse navedeno in ob upoštevanju dejanskega stanja v izpodbijani odločbi ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po prvem odstavku 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

K točki II. izreka: Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.