Jedro

"Splošno nevarno dejanje" je tisto, s katerim storilec sprosti sile in sredstva, ki jih nato ne more več obvladovati. Da je obsojenec sprostil motorno silo in sredstva, ki jih nato ni mogel več obvladovati, izhaja iz celote obsojencu očitanih ravnanj, ki so določno ponazorjena z naslednjimi okoliščinami: (i) zagon avtopilota, (ii) opustitev nadzora nad plovbo in (iii) plutje z nevarno hitrostjo.

Obsojenec natančnega obsega posledic svojega ravnanja ni mogel predvideti, zato kljub temu, da so osebe poimensko navedene v opisu kaznivega dejanja v razmerju do obsojenčevega ravnanja še vedno predstavljajo neomejen krog oseb.

Čeprav je bil historični dogodek v prekrškovnem in kazenskem postopku isti, je potrebno ob primerjavi opisa prekrška in kaznivega dejanja ugotoviti, da je bil obsojenec v prekrškovnem postopku obravnavan za tisti del ravnanja, ki v kasnejšem kazenskem postopku ni bil zajet. To pomeni, da postopka naslavljata različne vidike kršitve oziroma ravnanja posameznika znotraj istega historičnega dogodka. V okviru prekrškovnega postopka je bil obravnavan zgolj en izsek istega historičnega dogodka, v okviru kazenskega postopka pa še (pre)ostali del, zato kršitev načela prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari ni podana.

Izrek

I.Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II.Obsojenec je dolžan plačati 272,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A.

1.Okrajno sodišče v Kopru je s sodbo I K 32077/2021 z dne 18. 12. 2023 obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 314. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen pet mesecev zapora, s preizkusno dobo dveh let. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), je oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. V skladu s prvim odstavkom 95. člena ZKP je obsojencu naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka in sodno takso. Zoper sodbo se je pritožila obsojenčeva zagovornica. Višje sodišče v Kopru je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu naložilo plačilo sodne takse.

2.Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložila obsojenčeva zagovornica, kot navaja, zaradi kršitve kazenskega zakona in smiselno zaradi kršitve določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

3.Vrhovna državna tožilka Katjuša Čeferin je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti predlagala, da jo Vrhovno sodišče zavrne, saj je ocenila, da zatrjevane kršitve niso podane.

4.Odgovor vrhovne državne tožilke je bil poslan obsojencu in njegovi zagovornici. O odgovoru se je izjavila zagovornica, ki je vztrajala pri očitkih v zahtevi.

B.

Glede kršitve kazenskega zakona

Glede konkretizacije zakonskega znaka "splošno nevarnega dejanja"

Vložnica v zahtevi za varstvo zakonitosti izpodbija sodbi zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP (kršitev kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 372. člena ZKP) oziroma načela zakonitosti iz 28. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave). Zatrjuje, da je bil kazenski zakon prekršen o vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje. Kršitev uveljavlja z navedbami, da v opisu niso navedeni zakonski znaki kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 314. člena KZ-1. Dejanje, za katerega je bil obsojenec spoznan za krivega, ni kaznivo dejanje, saj iz opisa očitanega kaznivega dejanja izhaja le, da je upravljal plovilo z avtopilotom in opustil nadzor nad krmilom ter prehitro vozil. Dodaja, da je šlo le za nesrečo dveh plovil, v kateri nihče od udeleženih ni bil poškodovan in do katere je prišlo zaradi spleta nesrečnih okoliščin, za katere pa obsojencu ni mogoče očitati kazenske odgovornosti, saj njegovo ravnanje ni primerljivo z načini in sredstvi, ki so izrecno inkriminirani v prvem odstavku 314. člena KZ-1. Meni, da je zakonodajalec namenoma pri kaznivem dejanju po 325. členu KZ-1 vključil le ladje in ne čolnov. Sodiščema očita, da sta s tem, ko sta uporabili 314. člen KZ-1, ki je splošne narave, to določbo uporabili neutemeljeno in nepravilno in tako širili njen pomen, kar predstavlja kršitev načela zakonitosti iz 28. člena Ustave. Zakon je glede tega nejasen, zaradi česar je po mnenju zagovornice kršeno tudi načelo določnosti (lex certa).

Vložničine trditve da je kršen kazenski zakon in načelo zakonitosti, saj dejanje, opisano v sodbenem izreku, ni kaznivo dejanje, po presoji Vrhovnega sodišča niso utemeljene. Iz sodb nižjih sodišč izhaja, da sta sodišči obravnavano dejanje razlagali v smislu dopolnilnih predpisov in tudi skladno z razlago "splošno nevarnega dejanja".

V pravnomočni odločbi je bilo tako ugotovljeno, da je bila obsojenčeva plovba prehitra ter da je obsojenec najprej zagnal avtopilota nato pa opustil nadzor nad plovbo.

Vrhovno sodišče je že sprejelo razlago, da je "splošno nevarno dejanje" tisto, s katerim storilec sprosti sile in sredstva, ki jih nato ne more več obvladovati.

V konkretnem primeru je iz opisa dejanja kot celote razvidno splošno nevarno dejanje. Da je obsojenec z očitanim ravnanjem sprostil motorno silo in sredstva, ki jih nato ni mogel več obvladovati izhaja iz celote obsojencu očitanih ravnanj, ki so določno ponazorjena z naslednjimi okoliščinami: (i) zagon avtopilota, s čimer je najprej sprostil veliko motorno silo, upravljanje le te pa je prepustil napravi za določeno mero avtonomne vožnje, pri čemer ni bil pozoren na morebitno prisotnost drugih plovil in morebiti ljudi v morju, (ii) opustitev nadzora nad plovbo, s čimer je opustil tudi potrebna ravnanja, zaradi česar plovila ni več obvladoval v trenutku, ko se je približal drugim plovilom, (iii) plutje z nevarno hitrostjo. V opisu je nato izrecno navedeno tudi, da je oškodovanec želel obsojenca s kriki in mahanjem opozoriti na svojo prisotnost, vendar pa ker je obsojenec povsem opustil nadzor nad plovbo, je bilo trčenje neizogibno. To je oškodovanec pravočasno zaznal in pravočasno skočil v morje. Vrhovno sodišče ocenjuje, da je tako opisano splošno nevarno dejanje (ki ga je mogoče v storitvenem delu subsumirati tudi pod zakonski znak "z motorno silo"), primerljivo tistim ravnanjem, ki so taksativno našteta v prvem odstavku 314. člena KZ-1 in, ki jih v okoliščinah kot v obravnavanem primeru, pripelje do sprostitve sil, ki jih ni mogoče več obdržati pod nadzorom oziroma obvladovati.

Neutemeljen je tudi očitek, da opis kaznivega dejanja ne vsebuje konkretnega opisa, na kakšen način naj bi obsojenec opustil nadzor in s tem ne vsebuje opisa splošno nevarnega dejanja ter da iz opisa ni razvidno, s kakšno hitrostjo naj bi obsojenec plul. Po presoji Vrhovnega sodišča je opis konkretnega dela izreka sodbe popoln s tem, ko je izrecno navedeno, da je obsojenec opustil nadzor nad plovbo, kot mu to zapoveduje 69. člen Pomorskega zakonika (v nadaljevanju PZ) in 143. člen PZ ter 7. člen Pravilnika o izogibanju trčenja na morju (v nadaljevanju Pravilnik). Kje natančno na čolnu se je obsojenec v času izvršitve kaznivega dejanja nahajal je opisano v obrazložitvi. Ne gre slediti mnenju vložnice, ko si prizadeva za ugotovitev, da bi morala biti natančna lokacija obsojenca navedena že v opisu kaznivega dejanja. Bistveno je namreč, da je obsojenec opustil nadzor nad plovilom. Dodatna konkretizacija obsojenčevega ravnanja s tem v zvezi v izreku sodbe ni bila potrebna, saj vsebuje dovolj določno opredelitev izvršitvenega ravnanja. Obsojenec je namreč z opustitvijo svojega dolžnega ravnanja kršil določila 69. člena PZ, ki mu prepoveduje vsako dejanje, ki bi ogrožalo varnost ljudi ali plovil, 143. člena PZ, ki mu nalaga, da upravlja čoln skladno s predpisi o varnosti plovbe ter 7. člena Pravilnika, saj ni vozil z varno hitrostjo, da bi lahko s primernim in učinkovitim ravnanjem preprečil trčenje in se glede na okoliščine in stanje lahko zaustavil na ustrezni oddaljenosti. Kot sta že pravilno pojasnili nižji sodišči, je bila obsojenčeva plovba, glede na ugotovljene okoliščine (zagon avtopilota in opustitev nadzora nad plovbo) očitno prehitra, saj se je s čolnom zaletel v čoln B. B., pri čemer ni relevantno, s kakšno hitrostjo točno je obsojenec plul, ali na tem območju velja omejitev hitrosti plovbe ter dejstvo, da policisti obsojenca niso oglobili zaradi prehitre plovbe. Glede na njegovo opustitev nadzora nad krmilom je nedvomno vsakršna vožnja prehitra, ne glede na to, s kakšno hitrostjo se je plovilo premikalo. Očitno je, da obsojenec ni bil v neposredni bližini krmila, sicer bi reagiral na prisotnost in vpitje oškodovanca. Navedba vložnice, da bi moralo prvostopenjsko sodišče očitek o prehitri plovbi izločiti iz opisa, je neutemeljena, saj je po prepričanju Vrhovnega sodišča tudi to obsojenčevo ravnanje (so)prispevalo k nastanku prepovedane posledice (ti. Y-vzročnost). Takšen opis je sodišču omogočil pravno vrednotenje obsojenčevega ravnanja in slednjemu tudi uresničevanje pravice do obrambe iz 29. člena Ustave.

Argument vložnice o tem, da 314. člen KZ-1 inkriminira le hujša ravnanja ter da so kršitve pravil zoper varnost javnega prometa inkriminirane že v 325. členu KZ-1 in bi zato sodišči morali obravnavano dejanje presojati upoštevaje ureditev, ki velja pri kaznivih dejanjih zoper varnost javnega prometa, ne more vzdržati. Vložnica sicer utemeljeno navaja, da je skladno s prvim odstavkom 325. člena KZ-1 inkriminirana le protipredpisna plovba ladij, ne pa tudi protipredpisna vožnja čolnov in manjših plovil.

Zato se obsojencu kršitev te določbe niti ni očitala. Kot sta že nižji sodišči pravilno pojasnili, je obsojenec izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja po 314. členu KZ-1. Če obsojenčevega ravnanja ni mogoče subsumirati pod 325. člen KZ-1, ki v razmerju do 314. člena KZ-1 predstavlja lex specialis, to ne pomeni, da s svojim ravnanjem ni izpolnil zakonskih znakov kaznivega dejanja po 314. členu KZ-1.

Glede konkretizacije zakonskega znaka "povzročitve splošne nevarnosti"

Vložnica prav tako neutemeljeno pogreša konkretizacijo zakonskega znaka povzročitve nevarnosti za življenje ljudi po prvem odstavku 314. člena KZ-1, s čimer smiselno zatrjuje kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP.

Vložnica v zahtevi sicer pravilno opozarja, da se za uresničitev prepovedane posledice oziroma izpolnitev zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja zahteva nastanek konkretne nevarnosti za življenje ljudi, kar mora izhajati že iz opisa kaznivega dejanja v izreku sodbe. Vendar pa ne gre pritrditi njenemu stališču, da iz izreka izhaja le povzročitev nevarnosti eni individualno določeni osebi (B. B.) in potencialna nevarnost trem individualno določenim osebam (C. C., D. D. in njun sin), pri čemer se smiselno sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 65080/2019 z dne 1. 8. 2023. Nadalje trdi, da izrek sodbe očita zgolj teoretično nevarnost oziroma ogrozitev štirih oseb, kar pa glede na besedilo zakona ni inkriminirano z določbo 314. člena KZ-1 ter nazadnje, da opis kaznivega dejanja sploh ne obsega prepovedane posledice.

Kot sta pojasnili nižji sodišči je iz konkretnega dela opisa razvidno, da je bilo v obravnavani situaciji nedvomno ogroženo življenje oškodovanca B. B., saj je v njegovo plovilo trčilo obsojenčevo plovilo in če oškodovanec B. B. ne bi pravočasno skočil v morje, bi lahko umrl. Drugostopenjsko sodišče je poudarilo, da je bilo ogroženo tudi življenje treh oseb, ki so se nahajale na plovilu C. C., saj je bilo to plovilo zasidrano v smeri plovbe obsojenčevega plovila, za oškodovančevim plovilom, kamor bi se obsojenčevo plovilo zaletelo, če se ne bi predhodno že v B. B.. Vrhovno sodišče ocenjuje, da se je na podlagi navedenega sodišče druge stopnje razumno pridružilo zaključku sodišča prve stopnje o tem, da obsojenčevo ravnanje ni bilo usmerjeno proti individualno določenim osebam, ampak proti vsem osebam, ki bi se v morju ali na plovilih znašle pred obsojenčevim plovilom. Konkretna nevarnost namreč ne pomeni, da mora dejansko priti do uresničenja te nevarnosti, ampak zadostuje, da je ta nevarnost že neposredno grozila.

Glede konkretizacije zakonskega znaka "povzročitve splošne nevarnosti", je bistveno, da mora storilec z dejanjem povzročiti konkretno nevarnost za individualno nedoločen krog oseb ali določen, toda neomejen krog oseb. Kaznivo dejanje je podano tudi, čeprav konkretna nevarnost nastane za individualno določene osebe, kot v danem primeru. Dejstvo, da so osebe poimensko navedene v opisu kaznivega dejanja, tega ne more spremeniti, saj v razmerju do ravnanja obsojenca še vedno predstavljajo neomejen krog oseb. Obsojenec namreč natančnega obsega posledic svojega ravnanja ni mogel predvideti. Pri tem Vrhovno sodišče še dodaja, da nenadzorovana plovba obsojenčevega 10 metrskega čolna v smeri oškodovančevega čolna, nedvomno predstavlja situacijo, v kateri je že na podlagi splošno znanih dejstev mogoče zaključiti, da lahko trk navedenih čolnov pri oškodovancu, ki se je v kritičnem trenutku nahajal na čolnu v smeri obsojenčeve plovbe, povzroči takšne telesne poškodbe, ki bi lahko vodile v oškodovančevo smrt. Očitno pa je ugotovljeni obsojenčev način plovbe tudi oškodovanec ocenil kot konkretno nevarnost, saj je zaznal, da bo trčenje neizogibno in je zato skočil v morje, še prej pa proti obsojencu mahal in kričal, da bi opozoril nase. V neposredni konkretni nevarnosti pa so bili tudi oškodovanci C. C., D. D. in njun sin, ki so bili zasidrani za čolnom B. B., kamor bi glede na ugotovljeno smer plovbe trčil obsojenčev čoln, če ne bi predhodno trčil v čoln B. B.. Da do (drugega) trka ni prišlo pa je mogoče zgolj naključju pripisati, saj se je po trku obsojenčev čoln zaustavil. Dejstvo, da v obravnavanem dogodku ni bil nihče poškodovan nikakor ne pomeni, da obsojenčevo ravnanje ne predstavlja "splošno nevarnega dejanja", saj je za presojo, kdaj je storilčevo ravnanje neobvladljivo bistveno, da je neobvladljivo v storilčevi sferi.

14.Pri tem ne gre prezreti dejstva, da je obsojenec na opisan način plul na območju, kjer je prisotnost drugih plovil pričakovati, še zlasti ker je plul v poletnem času. Zaradi opisane protipredpisne vožnje je nastala nevarnost, ki je učinkovala na prostor, dostopen širšemu krogu ljudi. Vložnica ob tem navaja tudi sodno prakso višjega sodišča, kar pa ne predstavlja ustaljene sodne prakse.

15.Pavšalen očitek vložnice, da opis kaznivega dejanja tako ne obsega prepovedane posledice, ne vzdrži. Iz opisa kaznivega dejanja jasno izhaja, da je bilo zaradi obsojenčevega ravnanja ogroženo ne zgolj življenje oškodovanca B. B., temveč tudi življenje vseh, ki so se nahajali v neposredni bližini obsojenčeve plovbe, in sicer C. C., D. D. in njunega triletnega sina, ki so bili zasidrani za čolnom B. B. v smeri vožnje A. A. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča dodatna konkretizacija takšne prepovedane posledice v izreku sodbe ni potrebna.

Glede kršitve določb kazenskega postopka

Glede kršitve prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem)

16.Vložnica z uveljavljanjem kršitve načela ne bis in idem zatrjuje kršitev 10. člena ZKP, 31. člena Ustave in 4. člena Protokola št. 7 k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic (EKČP) in s tem smiselno zatrjuje kršitev 3. točke prvega odstavka 372. člena ZKP. Trdi, da je sodišče kršilo prepoved ponovnega odločanja o isti stvari, s tem ko je bilo v opisu kaznivega dejanja navedeno, da je obsojenec storil očitano kaznivo dejanje po 314. členu KZ-1, ker je čoln upravljal pod vplivom alkohola, zagnal avtopilota ter opustil nadzor nad plovilom, kar naj bi vodilo v njegovo nepazljivost in posledično v trčenje dveh plovil. Obsojenec je bil za upravljanje plovila pod vplivom alkohola že kaznovan, in sicer za storitev prekrška zaradi kršitve 63. člena PZ, za kar je tudi že plačal globo.

17.Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je obtožni predlog v zvezi s povzročitvijo splošne nevarnosti obsojencu očital tudi vožnjo pod vplivom alkohola, kar je sicer bilo ugotovljeno, vendar pa da sama prisotnost alkohola v obsojenčevem organizmu ni do take mere vplivala na njegove psihofizične sposobnosti in tako ocenilo, da to ni vzrok za nastalo posledico, zato je ta del očitka iz opisa izpustilo. Sodišče druge stopnje se je temu stališču pridružilo.

18.Načelo prepovedi ponovnega sojenja je opredeljeno v 31. členu Ustave, v kazenski postopek je ta določba povzeta v 10. členu ZKP. Iz ustaljene (ustavno)sodne prakse in prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) izhaja, da se prepoved ponovnega sojenja ne nanaša na konkretno pravno opredelitev nekega dejanja, temveč na določen historični dogodek oziroma življenjski primer. Za presojo vprašanja, ali gre za ista dejanja, velja naravni kriterij, to so dejstva in okoliščine historičnega dogodka, o katerih je že bilo razsojeno (vključno kraj, čas, način, sredstvo, udeleženci dejanja) oziroma vse, kar se označuje za idem factum. Navedeno načelo velja tudi v primeru, kadar je bil obsojenec že pravnomočno kaznovan zaradi prekrška. Odločanje v kazenskem postopku je potem, ko je bil pravnomočno končan postopek o prekršku, dopustno le, kadar očitek v kazenskem postopku ne izhaja iz dejstvih, ki so identična ali v bistvenem enaka kot tista, ki so bila podlaga za prekršek. Namen navedenega instituta je (tudi) v postopkovni stabilnosti in predvidljivosti, kar je osnova pravne varnosti.

19.Tudi Vrhovno sodišče sprejema stališče nižjih sodišč in dodaja, da se je obsojencu v prekrškovnem postopku očitalo zgolj golo vsebnost alkohola v njegovem organizmu med upravljanjem plovila, ne pa opustitev nadzora nad plovbo čolna (ob predhodnem zagonu avtopilota in prehitri vožnji), kar sta nižji sodišči šteli kot ključni moment, ki je pripeljal do prepovedane posledice. Čeprav je bil historični dogodek v obeh postopkih isti, je potrebno ob primerjavi opisa prekrška in kaznivega dejanja ugotoviti, da je bil obsojenec v prekrškovnem postopku obravnavan za tisti del ravnanja, ki v kasnejšem kazenskem postopku ni bil zajet. To pomeni, da prekrškovni in kazenski postopek v obravnavanem primeru naslavljata različne vidike kršitve oziroma ravnanja posameznika znotraj istega historičnega dogodka. Tudi po stališču Ustavnega sodišča lahko iz enega historičnega dogodka izhaja več kaznivih dejanj oziroma kaznivih ravnanj in je mogoče posamezniku soditi za vsa kazniva ravnanja, če za podlago nimajo istih ali bistveno enakih dejstvih. Poleg tega so v obravnavanem primeru v opisu kaznivega dejanja zajeta (pre)ostala obsojenčeva ravnanja, ki presegajo kriminalno količino zajeto v prekrškovnem postopku.

20.Ob takšnem stanju stvari v obravnavanem primeru ni mogoče sprejeti stališča, da je bilo o obsojenčevem ravnanju že pravnomočno razsojeno v prekrškovnem postopku, saj je bil v okviru prekrškovnega postopka obravnavan zgolj en izsek istega historičnega dogodka, v okviru kazenskega postopka pa še (pre)ostali del. Na tej podlagi kršitev načela ne bis in idem ni podana, saj se obsojencu v kazenskem postopku ne očita identična stvar.

21.Nadalje vložnica s povzemanjem obsojenčevega zagovora o tem, da obsojenec nadzora nad plovbo ni opustil in navedb o tem, da dokazni postopek ni pokazal, da bi bila na obravnavanem območju zasidrana druga plovila ali plavalci ter da plovilo C. C. ni bilo v liniji oziroma za oškodovančevim čolnom, dejansko podaja dokazno oceno in uveljavlja izključno razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga Vrhovno sodišče ne preizkuša (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

22.Vrhovno sodišče je ugotovilo, da zatrjevane kršitve kazenskega zakona in določb kazenskega postopka niso podane, medtem ko uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dopustno, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP.

23.Izrek o stroških temelji na 98.a členu ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP ter na podlagi Zakona o sodnih taksah (ZST-1) po tar. št. 7111, 71113 in 7152. Upoštevajoč pravnomočno izrečeno kazensko sankcijo in premoženjske razmere, ki so razvidne iz pravnomočne sodbe, je Vrhovno sodišče sodno takso odmerilo v višini 272,00 EUR.

24.Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------

1Točke 19. do 21. obrazložitve prvostopenjske sodbe in točke 7. do 9. obrazložitve drugostopenjske sodbe.

2Točke 15. do 17. obrazložitve prvostopenjske sodbe in točke 7. do 9. obrazložitve drugostopenjske sodbe.

3Tako izrecno sodba Vrhovnega sodišča I Ips 294/2004 z dne 2. 3. 2006.

4Primerjaj s sodbama Vrhovnega sodišča I Ips 33089/2018 z dne 27. 1. 2021 in I Ips 9687/2016 z dne 17. 2. 2022.

5Tako izrecno sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 78746/2010 z dne 24. 9. 2015 in I Ips 58526/2010-149 z dne 29. 9. 2016.

6Točka 25 obrazložitve prvostopenjske sodbe in točki 11 do 12 obrazložitve drugostopenjske sodbe.

7Primerjaj s sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 9687/2016 z dne 17. 2. 2022.

8Glej 18. točko obrazložitve prvostopenjske sodbe.

9Glej 5. točko obrazložitve drugostopenjske sodbe.

10Sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 6258/2010-109 z dne 12. 3. 2015, I Ips 22153/2014 z dne 7. 12. 2017 in I Ips 18476/2018 z dne 17. 2. 2022. Glej tudi sodbo velikega senata ESČP v zadevi Sergey Zolotukhin proti Rusiji z dne 10. 2. 2009 in odločbo Ustavnega sodišča U-I-24/10-12 z dne 19. 4. 2012.

11Tako izrecno sodba Vrhovnega sodišča I Ips 43745/2012 z dne 1. 2. 2018.

12Tako tudi ESČP v sodbi Bajčić proti Republiki Hrvaški z dne 8. 10. 2020.

13Odločba Ustavnega sodišča U-I-24/10-12 z dne 19. 4. 2012.

14Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 3691/2013 z dne 4. 3. 2021.