Jedro

V zadevi gre za spor majhne vrednosti, kar po določbi 458. člena Zakona o pravdnem postopku pomeni, da se sodba sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče se zato v dejansko stanje, ugotovljeno na prvi stopnji, ne more spuščati, prav tako pa ni mogoče upoštevati tistih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja.

Obrazložitev

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

OBRAZLOŽITEV

Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Novi Gorici obdržalo v veljavi sklep o izvršbi istega sodišča št. I 1 z dne 20.4.1999, s katerim je toženki naložilo plačilo 770,81 EUR (prej 184.718,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.10.2008 do 31.12.2006 na podlagi računa za opravljene odvetniške storitve. Toženka mora plačati tudi stroške izvršilnega in pravdnega postopka. Toženka je tožnico pooblastila za zastopanje v več sodnih in upravnih postopkih, opravljene storitve je delno plačala, vtoževani znesek pa je še ostala dolžna.

Zoper sodbo se pritožuje toženka in v pritožbi navaja, da je bila tožnica za vse opravljene storitve plačana. Tožnica se je sama odločila, da je ne bo več zastopala, takoj ko je bila toženki zaplenjena hiša na D.. Peljala jo je sicer k odv. M., vendar je ta zahtevala preveč denarja, ki ga toženka ni mogla plačati. Tako je toženka v letu 1999 ostala brez odvetnika, bila pa je v stiski. Tožnica je pred tem ob vsakem obisku zahtevala denar, vendar toženka ni zahtevala računov. S prodajo javnega dobra na D. se tožnica ni mogla ukvarjati, saj so toženki na občini povedali, da ne bodo prodajali in če je odvetnica slučajno vprašala, so ji tudi odgovorili. Nobena od prijateljic odvetnic B. in M. ni prodala toženkine hiše, tožnica je samo skušala to prodajo na vse načine preprečiti. Toženka ne razume, zakaj sodišče govori o tuji pravni osebi, saj je Slovenka z davčno številko, slovenskim državljanstvom in volilno pravico. Toženka ni noben delinkvent in ji je težko, ko pomisli, kakšen mačehovski odnos je doživela s strani njene države samo zato, ker si je hotela urediti eno staro hišo zase za stare dni. Ne more razumeti, kako lahko sodišče še vedno vztraja pri tem, da mora plačati, če je bila odvetnica plačana v času, ko jo je zastopala. Odvetnica je zapustila svojo stranko v najhujši situaciji. Sprašuje se, kdo je v Sloveniji odgovoren, da kontrolira transparentnost dela odvetnikov. Prilaga pismo tožnice in jo zanima, kako bi njeno 10 letno odisejado ocenila širša evropska raven.

Pritožba ni utemeljena.

V zadevi gre za spor majhne vrednosti, kar po določbi 458. člena Zakona o pravdnem postopku pomeni, da se sodba sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče se zato v dejansko stanje, ugotovljeno na prvi stopnji, ne more spuščati, prav tako pa ni mogoče upoštevati tistih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnica toženko zastopala v več različnih postopkih, tako pravdnih kot nepravdnih in upravnih. Za svoje storitve je izstavila račun za 184.718,00 SIT (zdaj 770,81 EUR), pri katerem je upoštevala že dana plačila. Toženka tega računa ni plačala. Zaračunane so bile samo storitve, ki jih je tožnica dejansko opravila. Ob takem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in naložilo toženki plačilo 770,81 EUR. Pritožbene navedbe o mačehovskem odnosu države in o transparentnosti dela odvetnice so za odločanje v tej zadevi nerelevantne. Pritožbeno sodišče je zato sodbo preverilo le glede kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker teh ni našlo, je na podlagi povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).