Jedro

Cena novega dokumenta - potne listine, ni nekaj, kar se ne bi dalo brez težav ugotoviti, torej tudi določno navesti. Zato za uporabo prostega preudarka tu ni bilo prostora.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožnica mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine 11.040 EUR iz naslova zatrjevane pretrpljene premoženjske in nepremoženjske škode zaradi izbrisa stalnega prebivališča iz registra v letu 1992. 2. Tožnica se zoper sodbo pritožuje, sama in preko pooblaščenke. Slednja predlaga njeno spremembo v smeri ugoditve zahtevku oziroma razveljavitev in ponovno sojenje pred sodiščem prve stopnje ter priglaša pritožbene stroške. Ne strinja se z oceno sodišča, da bi navedla premalo konkretnih dejstev za dokazovanje nastale škode. Glede nezmožnosti pridobite certifikata je točno navedla, da bi ga pridobila, če bi bila na dan 5. 12. 1992 državljanka RS, kar bi gotovo bila, če ne bi bilo izbrisa, in je tudi navedla, zakaj iz tega naslova zahteva 6000 EUR - to je vrednost certifikata, ki ga je prejel njen mož. Tudi stroške, ki jih je imela zaradi pridobitve nove potne listine, je konkretno navedla - stroški potovanja v Zagreb in pridobivanja listin iz BIH 500 EUR. Prav tako navaja, da je že v tožbi navedla, da zaradi izbrisa ni mogla potovati in obiskovati sorodnikov v Avstriji, Nemčiji, Srbiji in Avstraliji, na katere je zelo navezana in da je zato trpela duševne bolečine. Končno glede stroškov zdravil trdi, da ni bila zavarovana vsaj od 26. 2. 1992 do 19. 9. 1993, kar izkazuje listina toženke B 72. Za 34 mesecev je za zdravilo, ki ga potrebuje, porabila 680 EUR.

3. Tožnica sama pa navaja, da je stara 73 let in ima 420 EUR pokojnine. Sodišču očita, da je v njeno škodo štelo, da se za toliko let nazaj ni spomnila vseh podrobnosti tistega dne na „Mačkovi.“, kjer so ji uničili dokumente. Navaja, da je v Slovenijo prišla l. 1968 in ustvarjala v tej družbi, ki jo je potem enostavno izbrisala. Ni poznala dežele, jezika, to je bil zanjo stres, zbolela je. Tu je pustila mladost in zdravje, in meni, da odškodnina 1700 EUR, kolikor je prejela, ne more poplačati tega, kar je preživela. Odvzeta ji je bila verodostojnost, bila je ponižana, ni se mogla zaposliti za nedoločen čas, obravnavana je bila kot ničla. Bila je v težki situaciji, bolezen se ji je poslabšala, strlo jo je. Meni, da zahtevana odškodnina 11.000 EUR ni previsoka, stroškov, ki so ji naloženi, pa ob svoji pokojnini ne zmore plačati.

4. Tožena Republika Slovenija na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Noben od pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, zadovoljivo pa je ugotovilo tudi dejansko stanje, kolikor je bilo sporno.

7. Ni bilo sporno, da je bila tožnica izbrisana iz registra stalnega prebivalstva na podlagi določb Zakona o tujcih, kar je bila kršitev človekovih pravic, za kar je odgovorna toženka. Izbris je trajal od 26. 2. 1992 do 1. 16. 1995, ko je prejela državljanstvo Republike Slovenije: za 34 mesecev trajanja izbrisa je tožnica prejela pavšalno odškodnino po Zakonu o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP), v pavšalnem znesku 50 EUR na mesec, to je 1700 EUR.

8. V tej pravdi je tožnica skušala dokazati, da je bila njena škoda dejansko večja, in sicer je konkretno uveljavljala premoženjsko škodo iz naslova nepridobitve lastniškega certifikata, stroškov pridobitve novega potnega lista in stroškov zdravil, kot nepremoženjsko škodo pa duševne bolečine zaradi nezmožnosti potovati in obiskovati sorodnike.

9. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da tožnica navedene škode ni dokazala, kolikor jo je dovolj opredelila, za del njenega zahtevka pa iz tega, kar navaja, ne izhaja, da bi bilo v vzročni zvezi z izbrisom. Pritožbeno sodišče se s to presojo v celoti strinja.

10. Če oseba, ki je bila s kršitvijo človekovih pravic izbrisana iz registra stalnega prebivalstva, odškodnino zahteva v sodnem postopku, se za odločanje o denarni odškodnini uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja, če ZPŠOIRSP ne določa drugače (11. čl. ZPŠOIRSP). To pomeni, da je tožnica tista, ki mora dokazati vrsto in obseg svoje škode ter vzročno zvezo med njo in izbrisom (131. čl. Obligacijskega zakonika; OZ).

11. Pri tem oz. še posebej za usodo tožničine pritožbe so pomembna naslednja določila pravdnega postopka: stranke so tiste, ki morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (1. odst. 7. čl. Zakona o pravdnem postopku; ZPP). Sodišče sme ugotoviti dejstva, ki jih stranke niso navajale, in izvajati dokaze, ki jih stranke niso predlagale, samo v izjemnih primerih, in sicer če gre za nedovoljena razpolaganja strank (2. odst. 7. čl. ZPP v zvezi s 3. čl. ZPP). Stranka mora najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke (1. odst. 286. čl. ZPP). V pritožbi sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo (1. odst. 337. čl. ZPP). Dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke (2. odst. 214. čl. ZPP).

12. Republika Slovenija je v odgovoru na tožničino tožbo in še kasneje v svoji vlogi izrecno navedla, da je bila tožnica ves čas izbrisa zaposlena in zdravstveno in pokojninsko zavarovana, čemur tožnica ni niti z besedo oporekala. Zato sedaj v pritožbi temu dejstvu, ki je veljalo za nesporno, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, toženka ne more več nasprotovati. V posledici tega se v celoti za pravilno pokaže odločitev o zavrnitvi zahtevanih stroškov zdravil, saj bi ob nespornem dejstvu zavarovanja tožnici tudi, če ne bi bilo izbrisa, nastali popolnoma enaki tovrstni stroški.

13. Tudi zavrnitev odškodnine iz naslova domnevno odvzete možnosti pridobitve lastniškega certifikata je pravilna. Ni sporno, da so certifikat prejele osebe, ki so bile na dan 5. 12. 1992 državljani Republike Slovenije. Tožnica to ni bila, vendar ne zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, kot to pravilno razlaga že sodišče prve stopnje. Tožnica je za državljanstvo RS zaprosila šele 29. 7. 1992. Državljanstvo bi sicer lahko bila pridobila (že pred 5. 12. 1992), in sicer avtomatično na podlagi stalnega prebivališča, to pa v skladu z določbo 13. čl. Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (UZITUL),1 če bi za to zaprosila v roku šestih mesecev od uveljavitve Zakona o državljanstvu, kar je bilo do 25. 12. 1991.2 Ker tožnica ni tako ravnala, dejstvo, da ni imela državljanstva na dan 5. 12. 1992, z izbrisom ni v ničemer povezano. Ni pa tudi sporno, da je bila njena vloga z dne 29. 7. 1992 nepopolna, ni vsebovala potrdila o znanju slovenščine, izpit o tem je opravila šele 8. 10. 1994. 14. Pritrditi je treba tudi odločitvi sodišča prve stopnje glede zavrnitve zahtevanih stroškov iz naslova urejanja nove potne listine. Cena novega dokumenta - potne listine, ni nekaj, kar se ne bi dalo brez težav ugotoviti, torej tudi določno navesti. Zato za uporabo prostega preudarka (216. čl. ZPP) tu ni bilo prostora. Višine te škode tožnica torej ni niti primerno opredelila, v okviru pavšalno zahtevanega zneska pa njene višine ni dokazala. Škoda zaradi uničenja potnega lista bi tožnici sicer načeloma šla, saj pritožbeno sodišče, drugače kot prvostopenjsko, ne vidi bistvene razlike v tem, ali uradnik listino raztrga ali jo uniči s rezanjem njenih vogalov. Glede potnih stroškov v zvezi s tem pa je bilo treba slediti toženki, saj ji ni nasprotovala niti tožnica, ko je navedla, da tožnici v Sloveniji nove potne listine sploh ne bi mogli izdati, ker že prej ni imela slovenskega potnega lista, pač pa ji ga je lahko izdala (oz. podaljšala) le matična država. Tožnica sama je predložila kopijo potne listine Republike Bosne in Hercegovine, ki ji jo je izdala Ambasada BIH v Zagrebu junija 1993. Potni stroški, povezani s tem, bi torej tožnico bremenili v vsakem primeru.

15. Glede nepremoženjske škode bi pritožbeno sodišče tožnici pritrdilo, če bi uveljavljala odškodnino za pretrpljene duševne bolečine zaradi posega v osebnostne pravice oz. v čast in dobro ime, ko pravi, da je bila ob dostojanstvo, da se je počutila ponižano in bila obravnavana kot ničla. To namreč sedaj navaja v lastni pritožbi. Vendar tega ni uveljavljala.

16. Tožnica je svojo nepremoženjsko škodo sama izrecno omejila in opredelila kot duševne bolečine zaradi nezmožnosti potovati in obiskovati sorodnike. Tudi to bi bila lahko pravno priznana škoda - poseg v osebnostno pravico do družinskega življenja. Vendar pa tožnica te kršitve ni izkazala, niti je ni dovolj konkretno opredelila niti ni tistega, kar je navedla, dokazala. Tožnica tako ne navaja, kateri konkretno sorodniki naj bi to bili in kje naj bi živeli, kot to korektno pojasnjuje že sodišče prve stopnje. To je povedala šele v svojem zaslišanju. Pa tudi, če bi šteli njeno opredelitev kršitve pravice za dovolj konkretno, tožnica ni dokazala, da razlog za to, da ni obiskala sorodnikov, ni bil izbris, pač pa po ugotovitvi sodišča prve stopnje pomanjkanje sredstev. Dokazne ocene o tem pritožba sploh ne izpodbija konkretno oz. se z njo ne sooči. 17. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo relevantnih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

18. Na podlagi 1. odst. 165. čl. ZPP je moralo pritožbeno sodišče odločiti še o stroških pritožbenega postopka; ker tožnica s pritožbo ni uspela, mora sama kriti stroške, ki so ji pri tem nastali (1. odst. 154. čl. ZPP).

1 Ta je določal: „Državljani drugih republik, ki so na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije 23. decembra 1990 imeli prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živijo, so do pridobitve državljanstva Republike Slovenije po 40. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije oziroma do izteka rokov po 81. členu zakona o tujcih izenačeni v pravicah in dolžnostih z državljani Republike Slovenije, razen v primerih iz 16. člena tega zakona.“ 2 40. čl. Zakona o državljanstvu, ki je začel veljati 25. 6. 1991, je določal: „Državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23. decembra 1990, prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, pridobi državljanstvo Republike Slovenije, če v šestih mesecih od uveljavitve tega zakona vloži vlogo pri za notranje zadeve pristojnem upravnem organu občine, na območju katere ima stalno prebivališče.“