Jedro

Če je stečajni dolžnik prišel do določenega denarnega zneska zgolj po naključju, brez volje upnika, je v stečajnem postopku izjemoma tudi na denarnem znesku možna izločitvena pravica.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba glede zahtevka na ugotovitev izločitvene pravice za znesek 4.000.000,00 SIT in plačilo tega zneska spp razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek na ugotovitev izločitvene pravice na znesku 9.000.000,00 SIT in plačilo tega zneska spp proti stečajnemu dolžniku. Tožniku je naložilo, naj tožencu povrne stroške postopka v znesku 301.905,00 SIT.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zahtevku ugodi, oz. da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom. Pritožnik pri tem navaja, da je sodišče prve stopnje napačno razlagalo določbo 1. odstavka 131. člena ZSPPL glede vprašanja, kdaj je šteti, da stvari ne pripadajo dolžniku. Pri tem poudarja, da zakon ne govori o lastninski pravici in izločitvene pravice ne veže le na primere, ko gre za pravico stvarnega prava.

Tožnik je zahteval vrnitev denarja kot generične stvari, ker ta ne pripada tožencu. Sodišče prve stopnje je zavzelo napačno stališče, da je lahko predmet izločitvene pravice le individualno določena stvar, species. Tožnik opira svoje stališče na mnenje prof. Ilešiča, do katerega pa se sodišče ni opredelilo, da bi bilo mogoče sodbo v tem delu preizkusiti. Dolžnost vrniti depozit je nastopila pred uvedbo likvidacijskega postopka. V pogodbi je bilo izrecno dogovorjeno, da je depozitar dolžan vrniti sredstva, tako da jih ob izteku roka nakaže na žiro račun tožnika. Toženec tega ni storil, in sicer ne, ker ne bi mogel, ampak ker tega ni želel storiti. Sodišče brez dokazovanja zaključuje, da toženec ni razpolagal z denarnimi sredstvi. Glede zneska 4.000.000,00 SIT je nemogoče zaključiti, kakšno dejansko stanje je sodišče ugotovilo. Sodišče enako obravnava primer, ko bi bila pogodba sklenjena ali ne, izogne pa se odločilnemu vprašanju: ali je obstajal kakršenkoli pravni temelj, na podlagi katerega bi toženec na poslanem denarju lahko pridobil lastninsko pravico. Zgolj dejanski premik premoženja brez pravnega naslova ne more imeti za posledico, da bi prejemnik pridobil pravico na njem - tako mu sredstva ne pripadajo. Sodišče nadalje ni pravilno uporabilo določbe 210. člena ZOR. Pridobitelj je prejel denar in ga je tudi dolžan vrniti in ne le nadomestiti njegove vrednosti. Pritožnik zaključuje, da je povsem vseeno, kakšne pravne naslove izkazuje deponent v podporo trditvi, da stvari pripadajo njemu.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni zagrešilo ne zatrjevanih ne drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti na podlagi določbe 2. odstavka 365. člena ZPP.

Mnenje prof. Ilešiča je mnenje o uporabi prava in kot tako ni dokaz v postopku, zato sodišče ni nanj v ničemer vezano; sodišče samo odloči o uporabi prava.

Glede zneska 5.000.000,00 SIT pritožbeno sodišče v celoti sledi razlogom sodbe sodišča prve stopnje. Dejstvo, da je prišel toženec s svojo izpolnitvijo v zamudo, nima učinka na obstoj poslovne obligacije za nazaj. Pogodba o denarnem depozitu je bila tako veljavno sklenjena z vsemi posledicami, kakor jih ima nepristna hramba: s položitvijo denarja kot vrstne, potrošne in nadomestne stvari na račun toženca je nanj prešla lastninska pravica na njem (722. člen v zvezi z 2. odstavkom 557. člena ZOR). Tožnik proti tožencu nima lastninskega (reivindikacijskega) zahtevka, temveč le terjatev, in sicer tudi po poteku roka za izpolnitev toženčeve obveznosti. Kakor je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, gre v spornem primeru za tipičen bančni posel, ki nujno predstavlja nadaljnje razpolaganje s prejetim denarjem. Poslovni namen izročitelja je vrnitev enakega in ne istega zneska ali količine nadomestnih stvari, kakor bi bilo temu tako pri hrambi.

Posojilojemalec pridobi na prejetih stvareh lastninsko pravico, kar z besedami 1. odstavka 131. člena ZPPSL pomeni, da preidejo v njegovo premoženje, torej da mu pripadajo.

Zato je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu pravilna in je sodišče v tem delu pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo na podlagi določbe 368. člena ZPP.

Glede zneska 4.000.000,00 SIT pa je sodišče prve stopnje glede na navedbe tožene stranke zmotno uporabilo materialno pravo in zaradi tega nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Kolikor je bil namreč znesek nakazan na toženčev račun po pomoti, ta na njem ni pridobil lastninske pravice, torej ni prešel v njegovo premoženje. Iz določb 3. odst. 10. člena in 1. odst. 131. člena ZPPSL sledi, da začetek stečajnega postopka ne vpliva na pravice, da se iz stvari, ki se nahajajo pri stečajnemu dolžniku, izločijo tiste stvari, ki mu ne pripadajo. Zakon torej ne predpisuje, da so lahko predmet izločitvene pravice samo individualno določene stvari (species), ne pa tudi generične stvari (genus), na primer denar. Največkrat pa so obveznosti stečajnega dolžnika take, da ne omogočajo izločitve denarnega zneska iz stečajne mase: denar, s katerim mora izpolniti upniku svojo obveznost, namreč stečajnemu dolžniku skoraj vedno pripada, ker je del njegovega premoženja. Drugačna pa je situacija, če je stečajni dolžnik do določenega denarnega zneska prišel naključno, brez kakršnekoli podlage, na primer zato, ker mu je bil nakazan pomotoma (torej brez volje tistega, ki mu je denar nakazal).

V takem primeru je gotovo mogoče reči, da mu ta denarni znesek ne pripada, kar pomeni, da je možen zahtevek na njegovo izločitev in vrnitev upniku (v celoti). Pritožbeno sodišče je zato v tem delu ugodilo pritožbi in glede zneska 4.000.000,00 SIT razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi določbe 2. odstavka 370. člena ZPP ter zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem ni našlo razlogov za to, da bi se glavna obravnava opravila pred drugim sodnikom.

V novem sojenju naj sodišče prve stopnje ugotovi, zakaj in v kakšnih okoliščinah je sploh prišlo do nakazila 4.000.000,00 SIT ter v skladu z ugotovljenim dejanskim stanjem odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Če bo ugotovilo, da je tožnik nakazal ta znesek tožencu zgolj po pomoti, brez kakršnekoli podlage, potem bo treba po prepričanju pritožbenega sodišča tožbenemu zahtevku v tem delu ugoditi. Če pa bo ugotovilo, da je tožnik nakazal znesek tožencu po svoji volji, na primer zato, ker se je z njim dogovarjal o sklenitvi pogodbe o denarnem depozitu, pa je izločitveni zahtevek neutemeljen, tudi če taka pogodba nato ni bila sklenjena.

Ker je pritožbeno sodišče deloma razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, je odločbo o stroških postopka pridržalo za končno odločbo na podlagi določil 3. in 4. odstavka 166. člena ZPP.