19. 2. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Zdenka Lipovca iz Kopra na seji dne 19. februarja 2004

sklenilo:

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega odstavka 92. člena, tretjega odstavka 96. člena, tretjega odstavka 420. člena ter prvega, drugega in tretjega odstavka 421. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94, 70/94 - popr., 72/98, 6/99, 66/2000, 111/01 in 56/03) se zavrne.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pobudnik izpodbija tretji odstavek 92. člena in tretji odstavek 96. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Navedeni določbi naj bi bili v neskladju z 2., 8., 14., 21., 22., 23. in s 50. členom Ustave. Pravni interes utemeljuje s sklepom, s katerim je sodišče obtožni predlog pobudnika zavrglo in mu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka.

2.Pobudnik izpodbija tudi tretji odstavek 420. člena ter prvi, drugi in tretji odstavek 421. člena ZKP. Zatrjuje, da so navedene določbe v neskladju s 14. oziroma z 22. členom Ustave. Pravni interes utemeljuje s sklepom, s katerim je Okrajno sodišče v Kopru njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil kot oškodovanec kot tožilec, zavrglo. Pravni interes utemeljuje tudi z dopisom Državnega tožilstva št. Tu 257/01/JF-rš z dne 28. 11. 2001, s katerim je Državno tožilstvo odgovorilo na njegov predlog v zvezi z nastopanjem tožilcev pred Vrhovnim sodiščem.

Oškodovanec kot tožilec naj bi bil v neenakem položaju z obdolžencem in državnim tožilcem.

B. - I.

3.Tretji odstavek 92. člena ZKP določa, da se povprečnina določi v znesku, ki znaša najmanj eno tretjino zadnje uradno objavljene povprečne mesečne neto plače v Republiki Sloveniji na zaposleno osebo in največ desetkratni znesek te plače. Pri odmeri povprečnine sodišče upošteva trajanje in zamotanost postopka ter premoženjske razmere tistega, ki jo je dolžan plačati. Tretji odstavek 96. člena ZKP med drugim določa, da mora oškodovanec kot tožilec povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obdolženca ter potrebne izdatke in nagrado za njegovega zagovornika tudi v primeru, če se obtožba zavrne.

4.Ustavno sodišče je že v sklepu št. U-I-95/02 z dne 4. 7. 2002 (OdlUS XI, 150) presojalo vprašanje plačila stroškov oškodovanca kot tožilca. Ugotovilo je, da ZKP ni v neskladju z Ustavo, čeprav ureja vprašanje oprostitve plačila stroškov kazenskega postopka za obdolženca, ne pa tudi za oškodovanca kot tožilca. Ustavno sodišče navaja, da se je zakonodajalec zaradi omejitve števila nepotrebnih prevzemov kazenskega pregona s strani oškodovanca odločil, da v primeru končnega neuspeha oškodovanca kot tožilca obremeni s plačilom stroškov kazenskega postopka, kot to določa tretji odstavek 96. člena ZKP. Čeprav je takšna rešitev v posameznih primerih, še posebej, kadar gre za oškodovanca v slabem gmotnem položaju, trda, ni v nasprotju z Ustavo glede na temeljni namen kazenskega postopka. Glede na navedeno, in ker pobudnik ne navaja razlogov, ki bi Ustavno sodišče lahko pripeljalo do drugačne odločitve v primeru izpodbijanih določb, je njegova pobuda očitno neutemeljena.

5.Ustavno sodišče je zato pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti v tem delu kot očitno neutemeljeno zavrnilo.

B. - II.

6.Izpodbijane določbe tretjega odstavka 420. člena ZKP ter prvega, drugega in tretjega odstavka 421. člena ZKP ne omogočajo oškodovancu kot tožilcu vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

7.Ustavno sodišče je že v sklepu št. U-I-119/00 z dne 20. 11. 2003 navedlo, da iz določb ZKP izhaja, da je razlog za to v posebnem položaju državnega tožilstva kot institucije in državnega tožilca kot državnega organa. Državni tožilec ima namreč v kazenskem postopku poleg pravic, ki izhajajo iz položaja subjekta in stranke v kazenskem postopku, tudi pravice, ki jih ima kot državni organ (četrti odstavek 45. člena ZKP).

8.Subsidiarni tožilec pa teh pravic nima, saj ZKP v prvem odstavku 63. člena določa, da ima oškodovanec kot tožilec iste pravice kot državni tožilec, razen tistih, ki jih ima državni tožilec kot državni organ. Analiza določb ZKP pokaže, da zahteva za varstvo zakonitosti državnega tožilca nima značilnosti pravnega sredstva stranke v postopku in izhaja iz položaja državnega tožilca kot objektivno naravnanega državnega organa. Med drugim lahko državni tožilec vloži zahtevo za varstvo zakonitosti tako v korist kot v škodo obsojenca in pri tem izhaja iz namena varovanja zakonitosti v kazenskem pravu. Nenazadnje lahko zahtevo za varstvo zakonitosti vloži tudi v primeru, če je kazenski postopek tekel na podlagi subsidiarne obtožbe. Glede na navedeno je Ustavno sodišče zaključilo, da so obdolženec, državni tožilec in subsidiarni tožilec sicer stranke v postopku, vendar pa gre za tako različne subjekte kazenskega postopka, zato je očitke o neskladnosti ureditve s 14. oziroma z 22. členom Ustave, ki subsidiarnemu tožilcu ne omogoča vlaganja zahteve za varstvo zakonitosti, zavrnilo kot očitno neutemeljene. Pobudnik v zvezi z izpodbijanimi zakonskimi določbami ne navaja razlogov, ki bi Ustavno sodišče lahko pripeljalo do drugačne odločitve v primeru izpodbijanih določb, zato je glede na navedeno njegova pobuda očitno neutemeljena.

C.

Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič in Jože Tratnik. Sklep je sprejelo soglasno.

Predsednica dr. Dragica Wedam Lukić