Jedro

Ker vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega revizijskega praga, je revizija nedovoljena.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v tej odškodninski zadevi tožniku prisodilo odškodnino za nematerialno škodo v višini 520.000 SIT in za materialno škodo v višini 6.454 SIT. Toženo stranko je obsodilo še na plačilo zakonskih zamudnih obresti: od odškodnine za materialno škodo za čas od 5.6.2001, od zneska odškodnine za nematerialno škodo pa za čas od 1.1.2002 do 23.1.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od tedaj naprej pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo. Zavrnilni del je spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki še obresti od zneska 480.000 SIT od 1.1.2002 do 24.4.2002 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero. V ostalem delu je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga revizijo tožeča stranka. V njej uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodbo napada v zavrnilnem delu, torej delu za plačilo nadaljnjih 1.043.220 SIT odškodnine. Sodišču predlaga, naj mu prisodi celotno odškodnino za nematerialno škodo, glede zneska 43.220 SIT pa predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni dovoljena.

Revizijo je v skladu s prvim in drugim odstavkom 367. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - Uradni list RS, št. 43/2006; ZPP) dovoljeno vložiti proti pravnomočni sodbi drugega sodišča, kadar vrednost izpodbijanega dela te sodbe presega 4172,93 EUR (prej 1.000.000 SIT). Pri tem pa je treba upoštevati, da se pristojnost in pravica do revizije presojata po vrednosti vsakega posameznega zahtevka z različno podlago (drugi odstavek 41. člena ZPP).

V obravnavani zadevi je tožnik uveljavljal tri različne zahtevke. Zahtevek za plačilo nematerialne škode v višini 1.520.000 SIT (sedaj 6342,85 EUR), zahtevek za plačilo materialne škode v višini 6.454 SIT (sedaj 26,93 EUR) in zahtevek za plačilo kapitaliziranih obresti od plačane akontacije nespornega dela odškodnine v višini 43.220 SIT (sedaj 180,35 EUR).

Prvemu zahtevku je bilo ugodeno v višini 520.000 SIT (2169,92 EUR), zahtevek za plačilo višje odškodnine v višini 1.000.000 SIT (sedaj 4172,93 EUR) je bil zavrnjen. Vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe je 4172,93 EUR in torej revizijski prag le dosega, ne pa tudi presega, kakršna je zahteva za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 367. člena ZPP. Revizija zato v tem delu ni dovoljena.

Drugemu zahtevku je bilo ugodeno. Tretjemu zahtevku pa je bilo na drugi stopnji sojenja ugodeno delno. Tožniku so bile priznane kapitalizirane obresti, vendar ne v celoti. Revident celotno odločitev napada z revizijo. Revizija pa tu ni dovoljena iz dveh razlogov. Proti delu, s katerim je bilo tožnikovemu zahtevku delno ugodeno ne zato, ker revident za izpodbijanje zanj ugodne odločitve nima pravnega interesa (drugi odstavek 374. člena ZPP), proti zavrnilnemu delu pa ne zato, ker gre za odločitev o obrestih. Te pa se pri ugotovitvi vrednosti spornega predmeta zaradi pravice do revizije ne upoštevajo (39. člen ZPP), razen, če se uveljavljajo kot glavni zahtevek (svoje akcesorne narave ne izgubijo zgolj s tem, da jih tožnik kapitalizira). Ne glede na to pa tudi ne bi presegala revizijskega praga.

Tožnikovo revizijo je zato sodišče kot nedovoljeno zavrglo (377. člen ZPP).