Jedro

Za odločitev o pravilnosti vročanja vabila tožniku na sejo disciplinske komisije druge stopnje je bistveno, kdaj je bil o preklicu pooblastila obveščen pristojni organ, to pa je disciplinska komisija Vlade RS, ki je odločala o tožnikovem ugovoru. Ob smiselni uporabi 2. odst. 99. čl. ZPP, ki določa, da se mora preklic oz. odpoved pooblastila naznaniti sodišču, pred katerim teče postopek, bi morala tožnik oz. njegov pooblaščenec o preklicu pooblastila pravočasno obvestiti disciplinsko komisijo druge stopnje. Ta bi morala pisanja vročati tožniku osebno šele potem, ko bi izvedela za preklic. Skladno s 4. odst. 99. čl. ZPP je odvetnik dolžan opravljati dejanja za pooblastitelja še en mesec po odpovedi pooblastila, če je treba odvrniti kakšno škodo, ki bi lahko nastala zanj v tem času, te dolžnosti pa odvetnik nima, če pride do preklica pooblastila. Za sodišče je bistvenega pomena trenutek, ko preklic ali odpoved pooblastila začne učinkovati napram tretjim (to pa je s trenutkom seznanitve z odpovedjo oz. preklicem), ne pa ko pooblastilo preneha učinkovati v notranjem razmerju med pooblastiteljem in pooblaščencem.

Tudi v primeru, če se določeno pisanje, katerega je treba vročiti naslovniku osebno, vroča vojaškim osebam ali policijskim uslužbencem po 134. čl. ZPP, se morajo pri vročanju upoštevati določbe 142. čl. ZPP. To pomeni, da se pisanje ne more šteti za vročeno naslovniku že takrat, ko je izročeno poveljstvu oz. neposredno poveljniku naslovnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika na razveljavitev odločb disciplinskih organov tožene stranke, na poziv tožnika nazaj na delo in na priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, na izplačilo plače od 1.3.2000 do vrnitve na delo v neto višini 130.000,00 SIT mesečno z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnega mesečnega zneska v plačilo do plačila, na izplačilo pripadajočih regresov po letu 2000 v višini 120.000,00 SIT neto, na izplačilo odškodnine za neizrabljeni letni dopust v višini 120.000,00 SIT letno in na plačilo vseh prispevkov iz naslova delovnega razmerja, plače, regresa, vse v 8 dneh in pod izvršbo, poleg tega pa je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi ali pa da jo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je bilo tožniku vabilo na ugovorni postopek pri disciplinskem organu druge stopnje tožene stranke vročeno. Zmotno je uporabilo materialno pravo tudi v delu, ko je navedlo, da je bil pravilno vabljen tudi tožnikov pooblaščenec. Po 2. odst. 81. čl. ZTPDR mora biti delavcu omogočeno, da pri obravnavi ugovora zoper odločitev disciplinske komisije sodeluje. Ker niti tožnik niti njegov pooblaščenec na sejo disciplinske komisije druge stopnje nista bila vabljena, predstavlja to absolutno kršitev pravil postopka, ki ima za posledico razveljavitev odločbe tožene stranke ter vrnitev v ponovno odločanje. Po stališču pritožbe se v disciplinskem postopku znotraj policije delavcu pisanj ne more vročati po določilu 134. čl. ZPP, saj je potrebno v tem primeru pisanje vročati osebno. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo tudi določbo 99. čl. ZPP, saj pooblaščenec od trenutka preklica pooblastila ni več dolžan opravljati nikakršnih dejanj za delavca v postopku. O preklicu je bil disciplinski organ obveščen 16.2.2000, zato je napačno stališče prvostopenjskega sodišča, da bi moral tožnik o tem obveščati disciplinski organ druge stopnje. Ko je pooblaščenec 18.2.2000 prejel vabilo od drugostopenjskega organa, ga je temu organu takoj vrnil z obvestilom o preklicu. Vabilo na sejo je drugostopenjski organ izdal 17.2.2000, torej po tistem, ko je 16.2.2000 organ prejel obvestilo o preklicu pooblastila. Tožniku sicer v postopku ni bilo nesporno dokazano, da je on podpisal in popravil plačilni nalog, saj izvedenec ni bil imenovan in ga tožena stranka ni niti predlagala.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 - v nadaljevanju ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni storilo, da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo, vendar pa to ni vplivalo na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, vsebovane v izpodbijani sodbi.

Po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na razveljavitev disciplinskih odločitev tožene stranke, na podlagi katerih mu je zaradi izrečenega disciplinskega ukrepa delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo, posledično pa je utemeljeno zavrnilo tudi preostali del reintegracijskega oz. reparacijskega zahtevka tožnika. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, ki temelji na izvedenem dokaznem postopku, da je tožnik storil očitano hujšo kršitev delovne obveznosti po 1. tč. 1. odst. 45. čl. Zakona o delavcih v državnih organih (Ur. l. RS, št. 15/90, 5/91, 18/91, 22/91, 2/91-I, 4/93, 70/97, 38/99 - v nadaljevanju ZDDO) s tem, ko je 20.4.1999 izrabil svoj uradni položaj z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi v višini 10.000,00 SIT, kolikor je znašala plačana denarna kazen, ki si jo je prilastil, in s tem, da je v plačilni nalog št. 407668-0 lažno vpisal podatek, da izrečena kazen ni bila plačana na kraju samem in da je bil plačilni nalog izdan (kar je vpisal tudi v poročilo o opravljenem delu). Z navedenim ravnanjem je tožnik tudi po zaključku pritožbenega sodišča izpolnil znake kaznivega dejanja po 3. odst. 261. čl. Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 63/94), ki opredeljuje kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja in uradnih pravic in po 1. odst. 265. čl. istega predpisa, v katerem je opredeljeno kaznivo dejanje ponareditve ali uničenje uradne listine, knjige ali spisa. Za navedeno hujšo kršitev delovne obveznosti pa ZDDO v 2. odst. 45. čl. določa obligatoren izrek prenehanja delovnega razmerja. V zvezi s tem so neutemeljene pritožbene navedbe tožnika, da v postopku ni bilo nesporno dokazano, da je tožnik podpisal in popravil plačilni nalog. Pritožbeno sodišče z ozirom na izvedene dokaze (izpovedba tožnika, prič S. F. in M. D., vpogled v sporno listino) soglaša z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča in ugotovitvijo o tem, da je tožnik podpisal oz. predrugačil sporni plačilni nalog.

V zvezi s pritožbeno navedbo, da v postopku ni bilo nesporno dokazano, da je tožnik podpisal in popravljal plačilni nalog, zato ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z izvedencem, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je od presoje sodišča odvisno, katere od predlaganih dokazov bo izvedlo v cilju ugotovitve dejstev, ki jih stranke zatrjujejo. Sodišče odredi dokaz z izvedencem, če misli, da je to potrebno za ugotovitev resničnosti oz. neresničnosti določene trditve stranke, pri čemer ima sodišče možnost, da pride do ugotovitev glede navedenega tudi z izvedbo drugih predlaganih dokazov. Ker je sodišče prve stopnje po izvedbi že omenjenih dokazov (izpovedbe zaslišanih oseb v postopku pred sodiščem prve stopnje, vpogled v sporno listino) ugotovilo, da je tožnik podpisal oz. predrugačil sporno listino, opustitev izvedbe dokaza z izvedencem grafologom (katerega je tožnik predlagal v tožbi) na popolnost in pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja po stališču pritožbenega sodišča ni vplivala. Pri tem ne gre prezreti dejstva, da tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni zatrjeval, da sporne listine ni podpisal. V postopku je tožnik ob predočitvi originala obrazca o plačilu denarne kazni št. 407668-0 pojasnil le, da je pisava na navedeni listini podobna njegovi pisavi, prav tako pa je podpis podoben njegovemu podpisu.

Po stališču pritožbenega sodišča je neutemeljena pritožbena navedba tožnika, da na sejo disciplinske komisije druge stopnje tožnikov pooblaščenec ni bil vabljen, ker tožnik pooblaščenca v tem času ni imel. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je pooblaščenec tožnika vabilo na sejo disciplinskega organa druge stopnje prejel 18.2.2000. 1. odst. 137. čl. ZPP določa, da se v primeru, če ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, vročajo pisanja njemu, če ni v tem zakonu drugače določeno, medtem ko je po 6. odst. 142. čl. ZPP šteti, da je vročitev opravljena osebno stranki, če je pisanje vročeno zakonitemu zastopniku ali pooblaščencu. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožnikov pooblaščenec dne 10.2.2000 zoper odločbo direktorja Policijske uprave Nova Gorica podal ugovor, katerega je Policijska uprava Nova Gorica prejela 11.2.2000 (B 19). Istega dne je Policijska uprava Nova Gorica tožnikov ugovor skupaj s spisom odstopila v reševanje drugostopenjskemu organu, to je disciplinski komisiji Vlade RS. Navedeno listinsko dokumentacijo je kadrovska služba Vlade RS prejela 14.2.2000 (B 20). Iz priloge B 21 je razvidno, da je tožnik dne 14.2.2000 preklical pooblastilo svojemu pooblaščencu in da je ta z dopisom z dne 15.2.2000 Policijsko upravo Nova Gorica seznanil z preklicem pooblastila. Dopis je Policijska uprava Nova Gorica prejela 16.2.2000 in z dopisom, datiranim istega dne (z dvema prilogama), o tem obvestila disciplinsko komisijo Vlade RS. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je za odločitev o pravilnosti vročanja vabila tožniku na sejo disciplinske komisije druge stopnje bistveno, kdaj je bil o preklicu pooblastila obveščen pristojni organ, to pa je disciplinska komisija Vlade R Slovenije. Disciplinska komisija Vlade RS je namreč pristojna, da izvede celoten postopek v zvezi z odločanjem o ugovoru zoper disciplinsko odločbo prvostopenjskega organa (vključno z izvedbo priprav na sejo disciplinske komisije druge stopnje, vabljenjem strank, sindikata in morebitnih drugih oseb na sejo, vodenjem seje, odločanjem o ugovoru, izdelavo pisnega odpravka odločitve in vročanjem le-tega strankam). Ob smiselni uporabi 2. odst. 99. čl. ZPP, ki določa, da se mora preklic oz. odpoved pooblastila naznaniti sodišču, pred katerim teče postopek, bi morala tožnik oz. njegov pooblaščenec o preklicu pooblastila pravočasno obvestiti disciplinsko komisijo druge stopnje. Šele od trenutka, ko je disciplinska komisija Vlade RS, pred katero je tekel postopek v zvezi z odločanjem o tožnikovem ugovoru, izvedela za preklic, bi morala ta vsa pisanja vročati tožniku osebno. Ker tožnik glede tega, kdaj naj bi disciplinska komisija Vlade RS izvedela za preklic pooblastila, ni predlagal nobenih dokazov, niti to ne izhaja iz disciplinskega spisa, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je šteti, da je bilo vabilo pooblaščencu tožnika vročeno, preden je bila disciplinska komisija Vlade RS seznanjena s preklicem. To pa pomeni, da je bila vročitev vabila na sejo disciplinske komisije opravljena tožniku v skladu z določbo 1. odst. 137. čl. ZPP oz. 6. odst. 142. čl. ZPP.

V zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je po 4. odst. 99. čl. ZPP odvetnik dolžan opravljati dejanja za pooblastitelja še en mesec po odpovedi pooblastila, če je treba odvrniti kakšno škodo, ki bi lahko nastala zanj v tem času, pritožbeno sodišče navaja, da nastane ta dolžnost pooblaščenca v primeru, če pooblaščenec odpove pooblastilo in ne, če pride do preklica pooblastila s strani pooblastitelja. Tako v primeru preklica kot odpovedi pooblastila pa mora sodišče (oz. pristojni organ delodajalca z ozirom na določbo 103. čl. ZDR) od takrat dalje, ko je o preklicu oz. odpovedi obveščeno, opravljati procesna dejanja neposredno nasproti stranki. Za sodišče je bistvenega pomena trenutek, ko preklic ali odpoved pooblastila začne učinkovati napram tretjim (to pa je z trenutkom seznanitve z odpovedjo oz. preklicem) ne pa, ko pooblastilo preneha učinkovati v notranjem razmerju med pooblastiteljem in pooblaščencem. Takšno pravno mnenje je sprejelo tudi Vrhovno sodišče RS na evidenčni občni seji dne 9.12.1999. Po stališču pritožbenega sodišča tožnikova pritožba utemeljeno graja zaključek sodišča prve stopnje o tem, da je potrebno šteti, da je bilo vabilo na sejo disciplinske komisije Vlade RS vročeno tožniku osebno, ko je bilo vročeno tožnikovemu neposredno nadrejenemu delavcu na podlagi 134. čl. ZPP. Tudi v primeru, če se določeno pisanje, katerega je treba vročiti naslovniku osebno, vroča vojaškim osebam ali policijskim uslužbencem po 134. čl. ZPP, se morajo pri vročanju upoštevati določbe 142. čl. ZPP. Po zaključku pritožbenega sodišča je namreč 134. čl. ZPP namenjem lažjemu vročanju pisanj osebam, ki so zaradi specifičnosti svojih zaposlitev (vojaške osebe, policijski uslužbenci) vročevalcu težje dosegljivi. Takim osebam se vročitev opravi po njihovem poveljstvu oz. neposrednem poveljniku, vendar pa morajo biti tudi ta pisanja vročena naslovniku osebno. To pomeni, da se pisanje ne more šteti za vročeno naslovniku že takrat, ko je izročeno poveljstvu oz. neposrednemu poveljniku naslovnika. Kljub temu, da je sodišče prve stopnje zmotno interpretiralo določbo 134. čl. ZPP, pa to z ozirom na ugotovitev, da je bilo vabilo na sejo disciplinske komisije Vlade RS vročeno pooblaščencu tožnika, na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka ni imelo odločujočega vpliva.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso bili podani in ker sodišče prve stopnje tudi ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Glede na to, da tožnik s pritožbo ni uspel, sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.