Jedro

Tožeča stranka bi bila upravičena do nadomestila DDV, če bi bila sama zavezana za plačilo DDV. Ker pa odškodnina za civilni delikt ni nadomestilo niti za dobavo blaga niti za opravljeno storitev v smislu prvega odstavka 3. člena ZDDV-1, tožeča stranka ne more zahtevati povrnitve DDV od tožene stranke. Neposlovne obveznosti nastanejo neposredno na podlagi zakona in niso posledica dobave blaga ali opravljene storitve, ki ju kot predmet obdavčitve med drugim določa 3. člen ZDDV-1. Ker obveznost tožene stranke ne izvira iz pogodbenega razmerja, ampak gre za odškodninski zahtevek, tožeča stranka že iz tega razloga ni upravičena do nadomestila za stroške izterjave. V skladu s prvim odstavkom 3. člena ZPreZP-1 se namreč ZPreZP-1 uporablja le v primeru pogodb, ki so sklenjene med gospodarskimi subjekti ali med gospodarskimi subjekti in javnimi organi, kadar mora ena stranka dobaviti blago ali opraviti storitev, druga stranka pa izpolniti denarno obveznost.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba v izpodbijani II. točki izreka spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi še za 0,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 0,09 EUR od 16. 3. 2020 dalje do plačila, od zneska 0,12 EUR od 1. 7. 2020 dalje do plačila, od zneska 0,09 EUR od 16. 7. 2020 dalje do plačila ter od zneska 0,09 EUR od 16. 8. 2020 dalje do plačila.

II. V preostalem delu se izpodbijana II. točka izreka sodbe potrdi in se pritožba v tem delu zavrne.

III. Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo 50,23 EUR s pripadki (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek za plačilo 45,20 EUR s pripadki je zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 292,90 EUR s pripadki. Presodilo je, da je tožena stranka v skladu z določili Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP), Zakona o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (ZKUASP) in Skupnega sporazuma o pogojih in višini tarife pri uporabi avtorsko varovanih del iz repertoarja IPF, k. o. za področje trgovskih centrov, blagovnih centrov, prodajaln, tržnic in bencinskih črpalk (SS) dolžna tožeči stranki plačati 50,23 EUR nadomestila za uporabo fonogramov s pripadki. Odločilo je, da tožeča stranka ni upravičena do DDV-ja in 40,00 EUR iz naslova zamud pri plačilu v skladu z določili Zakona o preprečevanju zamud pri plačilih (ZPreZP-1).

2. Proti zavrnilnemu delu izpodbijane sodbe in odločitvi o stroških postopka (II. in III. točki izreka) se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Zatrjevala je, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da ni upravičena do plačila DDV in do plačila 40,00 EUR po določilu 14. člena ZPreZP-1. Sodišču prve stopnje je tudi očitala, da pri odločitvi ni upoštevalo revalorizacije zneskov dogovorjenih v SS. Proti odločitvi o stroških postopka se je pritožila le posledično. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijani II. točki izreka spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tudi v tem delu v celoti ugodi. Podrejeno pa je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijani II. točki izreka razveljavi in zadevo pošlje sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožeča stranka je kolektivna organizacija, ki na podlagi določil ZKUASP, dovoljenja Urada RS za intelektualno lastnino (URSIL) ter določil ZASP kolektivno upravlja z avtorskimi pravicami na fonogramih. Tožena stranka pa je poslovni subjekt, ki pri opravljanju trgovinske dejavnosti v poslovnem prostoru velikem do 50 m2 javno priobčuje komercialne fonograme, pri čemer prenosa pravic s tožečo stranko ni pogodbeno uredila. Med postopkom pred sodiščem prve stopnje so trditve tožeče stranke, da tožena stranke ponujene pogodbe za ureditev prenosa avtorskih pravic ni podpisala, ostale neprerekane.

6. Glede na navedeno je zmotno pritožbeno stališče tožeče stranke, da sta bili pravdni stranki v pogodbenem odnosu. Pravdni stranki namreč nista imeli sklenjene pogodbe o prenosu avtorskih pravic. Le obstoj zakonske obveznosti plačila nadomestila za uporabo fonogramov in med tožečo stranko kot kolektivno organizacijo ter Trgovinsko zbornico Slovenije kot reprezentativnim združenjem uporabnikov v smislu 44. člena ZKUASP sklenjen SS, v katerem je določena višina nadomestil za uporabo fonogramov, ne zadostuje za zaključek, da sta bili pravdni stranki v pogodbenem odnosu. Zato zahtevek tožeče stranke v tem primeru ne temelji na pogodbenih določilih, temveč na določilih o odškodninski odgovornosti (168. člen ZASP).

7. Tožeča stranka bi bila upravičena do nadomestila DDV, če bi bila sama zavezana za plačilo DDV. Ker pa odškodnina za civilni delikt ni nadomestilo niti za dobavo blaga niti za opravljeno storitev v smislu prvega odstavka 3. člena Zakon o davku na dodano vrednost (ZDDV-1), tožeča stranka ne more zahtevati povrnitve DDV od tožene stranke. Isto izhaja tudi iz 13. člena Pravilnika o izvajanju ZDDV. Povsem enak je pravni položaj, če tožeča stranka uveljavlja zahtevek kot zahtevek iz neupravičene obogatitve. Tako odškodninske kot tudi terjatve iz neupravičene obogatitve so terjatve iz neposlovnih obveznosti. Neposlovne obveznosti nastanejo neposredno na podlagi zakona in niso posledica dobave blaga ali opravljene storitve, ki ju kot predmet obdavčitve med drugim določa 3. člen ZDDV-1. 8. Odločba Sodišča EU opr. št. C-501/19 z dne 21. 1. 2021, na katero se sklicuje tožeča stranka v pritožbi, v tej zadevi ni uporabljiva, saj med pravdnima strankama v tem postopku, kot je bilo že pojasnjeno, ni bila sklenjena nobena pogodba, iz katere bi tožeča stranka lahko črpala pravico do zaračunavanja DDV (prenos pravic). Iz navedene odločbe ne izhaja, da bi bila uporabljiva za odškodninske zahtevke in niti da bi bilo treba člen 28 Direktive 2006/112/ES razlagati tako, da velja oziroma se nanaša tudi na odškodninske zahtevke in zahtevke iz neupravičene obogatitve. Iz odločbe namreč izhaja, da se nanaša na primere, ko kolektivna organizacija pobira nadomestila, ki so ji dolgovana, v zameno za dovoljenje z priobčitev varovanih del javnosti.

9. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno pojasnilo, da tožeča stranka ni upravičena do plačila 40,00 EUR, ki jih je tožeča stranka vtoževala na podlagi 14. člena ZPreZP-1, kot strošek zaradi neizpolnitve obveznosti s strani tožene stranke. Razlogi sodišča prve stopnje so jasni in prepričljivi. Pritožbeno sodišče jim v celoti sledi. Ker v tem primeru obveznost tožene stranke ne izvira iz pogodbenega razmerja, ampak gre za odškodninski zahtevek, tožeča stranka že iz tega razloga ni upravičena do navedenega zneska. V skladu s prvim odstavkom 3. člena ZPreZP-1 se namreč ZPreZP-1 uporablja le v primeru pogodb, ki so sklenjene med gospodarskimi subjekti ali med gospodarskimi subjekti in javnimi organi, kadar mora ena stranka dobaviti blago ali opraviti storitev, druga stranka pa izpolniti denarno obveznost. 10. Držijo pa pritožbeni očitki, da sodišče pri določitvi višine odškodnine ni upoštevalo, da je bilo nadomestilo v letu 2020 revalorizirano. Iz 9. člena SS izhaja, da se denarne vrednosti iz tega sporazuma letno usklajujejo s povprečnim indeksom rasti cen življenjskih potrebščin, ki ga objavlja Statistični urad RS za preteklo leto. Revalorizirane vrednosti po vsakokratni revalorizaciji se objavijo v Uradnem listu RS in začnejo veljati prvi naslednji mesec po objavi v Uradnem listu RS (9. člen SS).

11. V Uradnem listu RS št. 2/2020 z dne 10. 1. 2020 je bila objavljena revalorizacija nadomestil, iz katere izhaja, da nadomestilo za do 50 m2 prodajnega prostora v letu 2020 znaša 5,65 EUR. Zato je treba pri določitvi odškodnine za obdobje od februarja 2020 do vključno julija 2020 upoštevati višino mesečnega nadomestila v višini 5,65 EUR in ne v višini 5,56 EUR. To pomeni, da je tožeča stranka za mesece februar, junij in julij upravičena skupaj še do 0,27 EUR (za vsak mesec še 0,09 EUR nadomestila) ter za obdobje od 1. 3. do 15. 3. 2020 ter obdobje od 4. 5. so 31. 5. 2020 še do 0,12 EUR nadomestila,1 torej skupaj še 0,39 EUR nadomestila. Ker je tožena stranka s plačilom navedenih zneskov v zamudi (378. člen Obligacijskega zakonika), je tožeča stranka upravičena tudi do plačila zakonitih zamudnih obresti od navedenih zneskov od zapadlosti do plačila.

12. Glede na vse navedeno so pritožbeni očitki delno utemeljeni - glede upoštevanja revalorizacije nadomestila. Zato je pritožbeno sodišče skladno z določilom 5. točke 358. člena ZPP izpodbijano sodbo v II. točki izreka delno spremenilo tako, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe in v tem delu tožbenemu zahtevku ugodilo. V preostalem, nespremenjenem delu II. točke izreka, pa je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo po tem, ko je ugotovilo, da niso podane niti kršitve iz drugega odstavka 350. člena ZPP, potrdilo in v tem delu pritožbo zavrnilo.

13. Pritožbeno sodišče je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Pritožbeno sodišče navkljub delni spremembi sodbe sodišča prve stopnje (za 0,39 EUR) ob upoštevanju drugega odstavka 165. člena ZPP in ob smiselni uporabi določila tretjega odstavka 154. člena ZPP odločitve sodišča prve stopnje o stroških postopka ni spremenilo. Tožeča stranka je namreč po pritožbi dodatno uspela le z minimalnim delom tožbenega zahtevka (manj kot 0,5 odstotka), pri čemer v zvezi s tem niso nastali posebni stroški. Zato mora tožeča stranka sama nositi svoje pritožbene stroške.

1 Pritožbeno sodišče je pri izračunu nadomestila za navedeno obdobju upoštevalo, da je tožeča stranka za obdobje do 1. 3. do 15. 3. 2020 upravičena do 15/31 razlike med revaloriziranim mesečnim nadomestilom in že prisojenim mesečnim nadomestilo, za obdobje od 4. 5. do 31. 5. 2020 pa do 28/31 razlike med revaloriziranim mesečnim nadomestilom in že prisojenim mesečnim nadomestilo (15/31 plus 28/31 krat 0,09 EUR je 0,12 EUR).