Jedro

Sodišče prve stopnje kot pravno podlago za odločitev pravilno upoštevalo 23. člen Zakona o delovnih razmerjih. Pogoje za zaposlitev tujca ureja specialni predpis in sicer Zakon o zaposlovanju dela tujcev, ki v 29. členu ureja zaposlitev brez kontrole trga dela, pri čemer v teh primerih minister pristojen za delo določi primere, ko zaposlitev tujca zaradi narave dela ni vezana na trg dela in se dovoljenje za zaposlitev izdaja brez upoštevanja pogojev iz 17. člena zakona. Pravilnik o vlogah in dokazilih v zvezi z zaposlovanjem in delom tujcev ter zaposlitvah tujcev, ki niso vezani na trg dela kot primer, ko gre za dovoljenje za zaposlitev brez kontrole dela brez preverjanja pogoja iz 27. člena ZZDT-1, določa tudi primer, ko želi družba zaposliti tujca, ki je najmanj 51 % udeležen v kapitalu, razen, če je ta tujec hkrati tudi edini zastopnik te družbe. Tožnik je imel pri toženi stranki imel 51 % poslovni delež do 9. 1. 2015, kasneje pa je prenesel svoj poslovni delež na družbenico A.A.. Tako je tožniku prenehalo delovno razmerje z dnem 9. 1. 2015. Odjava dela tujca - tožnika se izvrši po uradni dolžnosti in mu je delovno dovoljenje prenehalo z dnem 9. 1. 2015. ZDR-1 v drugem odstavku 119. člena ureja prenehanje pogodbe o zaposlitvi po samem zakonu in določa, da pogodba o zaposlitvi, ki jo sklene tujec ali oseba brez državljanstva, preneha veljati po samem zakonu z dnem prenehanja veljavnosti delovnega dovoljenja. Tožniku je dovoljenje za zaposlitev prenehalo po 2. točki tretjega odstavka 57. člena ZZDT v povezavi z 51. členom ZZDT-1, že 9. 1. 2015, torej pred podano izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Ker je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana 4. 2. 2015, v času, ko tožnik ni bil več v delovnem razmerju, je odpoved nična. Skladno s četrtim odstavkom 39. člena OZ je pogodba nična, če nima pravne podlage ali je ta nedopustna. Pravno podlago odpovedi pogodbe o zaposlitvi predstavlja obstoj pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, ki pa na dan 4. 2. 2015 ni (več) veljala, zato je izredna odpoved nična oziroma pravno neučinkovita.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje: - v 1. točki izreka spremeni tako, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 8. 2014 nezakonita.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo:

I. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Ugotovi se, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 8. 2014 nezakonita.

2. Ugotovi se, da delovno razmerje tožeči stranki pri toženi stranki ni prenehalo dne 9. 1. 2015 in še traja do ugotovitve sodišča o prenehanju.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas nezakonitega prenehanja od dne 9. 1. 2015 pa do ugotovitve sodišča o prenehanju delovnega razmerja priznati delovno dobo, jo prijaviti v zavarovanje in ji iz naslova plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati in izplačati neto plačo po odvedbi prispevkov in davkov za čas nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska od vsakega 1. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila, kot če bi tožeča stranka delala.

4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi izplačati odškodnino v višini 18.000,00 EUR.“

II. Tožena stranka je dolžna za tožečo stranko obračunati regres za letni dopust v višini 789,15 EUR bruto, od tega zneska plačati pripadajoči davek in tožeči stranki izplačati neto znesek, v roku 8 dni.

Drugačen tožbeni zahtevek (za izplačilo bruto višine, brez odvoda davka) se zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 242,53 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.“

2. Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper I. točko izreka sodbe zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter v izpodbijanem delu ugodi tožbenemu zahtevku tožnika oziroma podredno, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v obeh primerih pa naloži toženi stranki plačilo stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izteka paricijskega roka, določenega v odločbi o njihovi odmeri dalje do plačila. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko se je postavilo na stališče, da je tožniku prenehalo delovno dovoljenje oziroma dovoljenje za zaposlitev na podlagi samega zakona in sicer po 2. točki tretjega odstavka 57. člena Zakona o zaposlitvi in delu tujcev - ZZDP-1 v povezavi z 51. členom istega zakona. V 57. členu ZZDP-1 je določeno, da delovno dovoljenje preneha veljati: s potekom časa, za katerega je bilo izdano; s pridobitvijo pravice do prostega dostopa na slovenski trg dela; če je razveljavljeno; v primeru smrti tujca. Osebno dovoljenje pa preneha veljati tudi, če se delavec odpove osebnemu delovnemu dovoljenju. Dovoljenje za zaposlitev in dovoljenje za delo preneha tudi: če tujec pridobi osebno delovno dovoljenje; z odjavo dela tujca na zavodu v primeru iz 51. člena zakona; v primeru prenehanja veljavnosti dovoljenja za zaposlitev ali dovoljenja za delo na podlagi prejšnjega odstavka; če odjave dela tujca ne opravi zavezanec za odjavo, zavod o prenehanju veljavnosti dovoljenja za zaposlitev ali dovoljenja za delo obvesti delodajalca, kateremu je bilo dovoljenje izdano. Zakon govori o odjavi dela tujca v primeru prenehanja delovnega razmerja s tujcem pred iztekom veljavnosti dovoljenja za zaposlitev ali dovoljenja za delo. Če bi sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, bi se moralo ukvarjati z vprašanjem pravilnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki pa je bila nezakonita. Četudi je prenehala obstajati predpostavka, ki se zahteva za izdajo dovoljenja za zaposlitev, to na že izdano dovoljenje za zaposlitev ne more imeti vpliva oziroma pozitivna zakonodaja ne predvideva prenehanja dovoljenja za delo v primeru izgube najmanj 51 % udeležbe tujca v kapitalu gospodarske družbe. Pogoji za izdajo dovoljenja za delo se presojajo v trenutku izdaje le-tega in ne v času veljavnosti, ki pa je z zakonom časovno omejena na eno leto. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožnik podaja dopolnitev pritožbe in navaja, da mu je delovno razmerje prenehalo zato, ker ga je delodajalec nezakonito odjavil, še preden mu je sploh izročil nezakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožniku dne 9. 1. 2015 prenehalo veljati dovoljenje za prebivanje zaradi odjave tujca s strani delodajalca, to pa dodatno dokazuje, da je neresnična trditev tožene stranke, da sama tožnika ni samovoljno odjavila.

4. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Tožnik je kot tujec pridobil dovoljenje za zaposlitev iz razloga „najmanj 51 % udeležbe v kapitalu gospodarske družbe“. V skladu s 4. točko 10. člena ZZDT-1 je dovoljenje za zaposlitev, delovno dovoljenje, vezano na stalno zaposlitvene potrebe delodajalca in tujec z dovoljenjem za zaposlitev se sme zaposliti le pri delodajalcu, kateremu je bilo izdano dovoljenje za zaposlitev tujca. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je na podlagi tega tožniku bilo dne 23. 7. 2014 izdano dovoljenje za zaposlitev tujca brez kontrole dela. Tožnik je imel 51 % poslovni delež pri toženi stranki od 23. 5. 2013 do 9. 1. 2015. Od 9. 1. 2015 ima 100 % poslovni delež pri toženi stranki družbenica A.A.. Tožnik od dne 9. 1. 2015 ne izpolnjuje več pogojev zaposlitve iz 27. člena ZZDT-1, v povezavi z 29. členom zakona in 24. členom Pravilnika o vlogah in dokazilih v zvezi z zaposlovanjem in delom tujcev ter zaposlitvi tujcev. Zmoten je zaključek, da delovno dovoljenje lahko preneha le s potekom časa, za katerega je delovno dovoljenje izdano. Veljavnost delovnega dovoljenja preneha z dnem prenehanja pogoja (v konkretnem primeru 51 % udeležba v kapitalu), na podlagi katerega je bilo delovno dovoljenje izdano. Tožena stranka je bila dolžna kot delodajalec, ki zaposluje tujca obvestiti Zavod RS za zaposlovanje, da je prenehal pogoj, na podlagi katerega je bilo izdano delovno dovoljenje. ZZDT-1 je specialni predpis, ki določa zaposlovanje tujcev. Ker je tožniku delovno dovoljenje za zaposlitev tujca brez kontrole trga dela prenehalo veljati 9. 1. 2015, ker ni več izpolnjeval posebnega pogoja za dovoljenje, mu je delovno razmerje prenehalo po samem zakonu. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ni storilo ter je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje pri tem pa delno zmotno uporabilo materialno pravo.

7. Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka ter ob vpogledu v izpis iz registra ZZZS z dne 25. 5. 2015 ugotovilo, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 8. 2014 in sicer na delovnem mestu voznik tovornega vozila, pri čemer je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 1. 8. 2014 do 31. 7. 2015 za čas veljavnosti delovnega dovoljenja, ki ga je izdal Zavod RS za zaposlovanje 23. 7. 2014 kot dovoljenje za zaposlitev tujca brez kontrole trga dela z najmanj 51 % udeležbo v kapitalu gospodarske družbe, kar izhaja iz odločbe št. ... z dne 23. 7. 2014. 8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje kot pravno podlago za odločitev pravilno upoštevalo 23. člen Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1), ki določa, da tujec ali oseba brez državljanstva lahko sklene pogodbo o zaposlitvi, če izpolnjuje pogoje, določene s tem zakonom, in pogoje, določene s posebnim zakonom, ki ureja zaposlovanje tujcev. Drugi odstavek 23. člena ZDR-1 pa izrecno določa, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena v nasprotju s prejšnjim zakonom, nična. Pogoje za zaposlitev tujca ureja specialni predpis in sicer Zakon o zaposlovanju dela tujcev (Ur. l. RS, št. 26/2001 in nadalj., ZZDT-1), kjer je zaposlitev tujca dovoljena le, če ima tujec delovno dovoljenje, pri čemer se delovno dovoljenje lahko izda kot osebno delovno dovoljenje, dovoljenje za zaposlitev ali dovoljenje za delo, kot to določa 10. člen ZZDT-1. ZZDT-1 v 29. členu ureja zaposlitev brez kontrole trga dela, pri čemer v teh primerih minister pristojen za delo določi primere, ko zaposlitev tujca zaradi narave dela ni vezana na trg dela in se dovoljenje za zaposlitev izdaja brez upoštevanja pogojev iz 17. člena zakona. Na podlagi zakona je bil sprejet Pravilnik o vlogah in dokazilih v zvezi z zaposlovanjem in delom tujcev ter zaposlitvah tujcev, ki niso vezani na trg dela (Ur. l. RS, št. 45/2011 - Pravilnik), ki v 24. členu določa primere, ko gre za dovoljenje za zaposlitev brez kontrole dela brez preverjanja pogoja iz 27. člena ZZDT-1. Tako je določen tudi primer, ko želi družba zaposliti tujca, ki je najmanj 51 % udeležen v kapitalu, razen, če je ta tujec hkrati tudi edini zastopnik te družbe.

9. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik pri toženi stranki imel 51 % poslovni delež do 9. 1. 2015, kasneje pa ne več, saj je prenesel svoj poslovni delež na družbenico A.A.. Tako je tožniku prenehalo delovno razmerje z dnem 9. 1. 2015, kar izhaja tudi iz potrdila Zavoda RS za zaposlovanje z dne 4. 2. 2015, pri čemer se odjava dela tujca - tožnika izvrši po uradni dolžnosti in mu delovno dovoljenje preneha z dnem 9. 1. 2015. ZDR-1 v drugem odstavku 119. člena ureja prenehanje pogodbe o zaposlitvi po samem zakonu in določa, da pogodba o zaposlitvi, ki jo sklene tujec ali oseba brez državljanstva, preneha veljati po samem zakonu z dnem prenehanja veljavnosti delovnega dovoljenja. Tako je tožniku dovoljenje za zaposlitev prenehalo po 2. točki tretjega odstavka 57. člena ZZDT v povezavi z 51. členom ZZDT-1, torej v konkretnem primeru že 9. 1. 2015, torej pred podano izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Ker je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana 4. 2. 2015, v času, ko tožnik ni bil več v delovnem razmerju, je tako odpoved pogodbe o zaposlitvi nična. Skladno s četrtim odstavkom 39. člena OZ je pogodba nična, če nima pravne podlage ali je ta nedopustna. Vrhovno sodišče RS je v podobnih primerih (sklep opr. št. VIII Ips 160/2010 z dne 13. 9. 2011 in sodba opr. št. VIII Ips 26/2012 z dne 7. 1. 2013) obrazložilo, da to smiselno velja lahko tudi za odpoved pogodbe o zaposlitvi kot enostranske izjave pogodbene stranke s pravnimi učinki, ki jih opredeljuje ZDR. Pravno podlago odpovedi pogodbe o zaposlitvi predpostavlja obstoj pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, ki pa na dan 4. 2. 2015 ni veljala, zato je šlo za nično oziroma pravno neučinkovito izjavo tožene stranke. Iz teh razlogov je sporna izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

10. Pojem reintegracije pomeni, da se s sodbo sodišča vzpostavi stanje, ki je obstajalo pred izdajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pravni položaj delavca pa je takšen, kot da ne bi bilo nezakonite odločitve o prenehanju delovnega razmerja. Vendar tožnik v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bil v delovnem razmerju pri toženi stranki, zato njegov reparacijski zahtevek ni utemeljen. Posledično navedenemu tožniku tudi ne pripada denarno povračilo po 118. členu ZDR-1, kot je to pravilno odločilo sodišče prve stopnje.

11. Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, saj ocenjuje, da za odločitev niso relevantni.

12. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP ter 5. alinee 358. člena ZPP spremenilo odločitev sodišča prve stopnje, tako kot je razvidno iz izreka. Ker v preostalem niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je v tem obsegu pritožbo zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe.

13. Sodišče je pravilno odločilo o stroških postopka in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške postopka v znesku 242,53 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik je v pritožbenem postopku uspel le z manjšim delom, zato je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da sam krije svoje stroške postopka. Navedbe v odgovoru na pritožbo niso bistveno pripomogle k razjasnitvi zadeve, zato tožena stranka skladno s 155. členom ZPP sama krije stroške te vloge.