Jedro

Določba 5. odstavka 206. člena ZUP, da je treba odločbo vročiti stranki v izvirniku ali overjenem prepisu, pomeni, da mora biti pisni odpravek odločbe, ki se vroči stranki, po vsebini enak izvirniku. Vročitev pisnega odpravka odločbe, ki po vsebini ni enak izvirniku, predstavlja kršitev ustavne pravice do pravnega sredstva (25. člen ustave RS).

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za gospodarske dejavnosti z dne 26.7.1994 odpravi. Zahtevek za povrnitev stroškov se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Sekretariata za gospodarstvo, družbene dejavnosti in občo upravo občine z dne 19.11.1993, s katero je bilo odločeno, da se tožnikov zahtevek za priglasitev poslovnega časa okrepčevalnice ob delovnikih od 7. do 22. ure ter ob nedeljah in praznikih od 9. do 22. ure zavrne, ter da okrepčevalnica lahko obratuje pozimi ob delovnikih od 7. do 20. ure in ob nedeljah in praznikih od 9. do 20. ure, poleti pa ob delovnikih od 7. do 21. ure, ob nedeljah in praznikih pa od 9. do 21. ure; naloženo pa je bilo tudi, da morajo biti podatki o poslovnem času in o izdajatelju dovoljenja objavljeni na vidnem mestu ob vhodu. Svojo odločitev je tožena stranka utemeljila z ugotovitvijo, da je upravni organ prve stopnje svojo odločitev oprl na tisti del 7. alinee 12. člena odloka o poslovnem času (Uradni list SRS, št. 11/89, dalje: odlok), ki za podaljšanje poslovnega časa okrepčevalnice zahteva predhodni dogovor s krajevno skupnostjo. Tak dogovor s krajevno skupnostjo pa ni bil sklenjen. Za podaljšanje poslovnega časa torej niso bili izpolnjeni vsi pogoji, zato je odločitev organa prve stopnje pravilna in zakonita. Tudi uporaba predpisa, na katerega je odločba oprta, je pravilna, saj se v obrazložitvi odločbe upravni organ nikjer ne sklicuje na 3. odstavek 17. člena odloka. Pritožbeni ugovor, da sta si izrek odločbe in njena obrazložitev v nasprotju, torej ni utemeljen.

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbena razloga bistvene kršitve pravil postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitev materialnega zakona. Bistveno kršitev postopka vidi v tem, da izpodbijana odločba ni bila vročena njegovemu pooblaščencu. Napačna ugotovitev dejanskega stanja je vsebovana v razlogovanju tožene stranke, da se prvostopna odločba nikjer ne sklicuje na določila 3. odstavka 17. člena odloka. Ta ugotovitev ne drži, kar tožnik dokazuje s kopijo odločbe prve stopnje, ki jo prilaga tožbi. Iz te odločbe tudi ni jasno razvidno, katerega pogoja naj tožnik ne bi izpolnjeval. Tožnik iz navedenih razlogov predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, predlaga pa tudi, naj sodišče odloči, da mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka po stroškovnem izkazu, navedenem v tožbi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

Iz fotokopije odločbe organa prve stopnje z dne 19.11.1993, ki jo je tožnik priložil tožbi, je razvidno, da je besedilo te odločbe različno od besedila izvirnika odločbe organa prve stopnje z enako opravilno številko in enakim datumom izdaje, ki je med poslanimi upravnimi spisi. Obrazložitev prvostopne odločbe, ki jo je tožnik priložil tožbi, se sklicuje na 3. odstavek 17. člena odloka o poslovnem času (Uradni list RS, št. 11/89), kar bi glede na vsebino tožnikovega pritožbenega ugovora kazalo na to, da je bila tožniku dejansko vročena prvostopna odločba, kakršne fotokopijo je priložil tožbi, torej odločba, ki po vsebini ni identična z odločbo, ki se nahaja v upravnih spisih in na podlagi katere je tožena stranka odločala o pritožbi.

Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) v 206. členu določa, da je treba odločbo vročiti stranki v izvirniku ali overjenem prepisu, kar pomeni, da mora biti pisni odpravek odločbe, ki se vroči stranki, po vsebini enak izvirniku. Vročitev pisnega odpravka odločbe, ki po vsebini ni enak izvirniku, po presoji sodišča predstavlja kršitev pravice do pravnega sredstva (25. člen ustave Republike Slovenije), v spornem primeru pravice do pritožbe (11. člen in 1. odstavek 223. člena ZUP).

Čeprav je iz poslanih upravnih spisov razvidno, da prvostopni upravni organ v sporni zadevi s spisi ni posloval v skladu s pravili postopka, na kar ga je tožena stranka tudi opozorila z dopisom z dne 6.1.1994, tožena stranka pred izdajo odločbe, ki jo tožnik izpodbija v tem upravnem sporu, ni ugotavljala, zakaj se tožnik v pritožbi sklicuje v zvezi s prvostopno odločbo na drugo določbo odloka kot je tista, na katero se sklicuje prvostopna odločba, ki se nahaja v upravnih spisih. Zadovoljila se je z ugotovitvijo, da organ prve stopnje določbe, katere uporabo tožnik izpodbija v pritožbi, v svoji odločbi ni uporabil. Ta ugotovitev pa je po zgoraj navedenem nepopolna in bi utegnila biti celo zmotna. Ker pa je za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe odločilnega pomena, sodišče ne more rešiti spora. Zato je moralo izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (ZUS).

Tožbeni zahtevek za povrnitev stroškov je sodišče zavrnilo na podlagi 61. člena ZUS, ki določa, da v upravnih sporih trpi vsaka stranka svoje stroške.

Na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je sodišče ZUP in ZUS smiselno uporabilo kot republiška predpisa.