Jedro

Če sta se dva družbenika odločila, da preostalim družbenikom ponudita v odkup poslovne deleže in so preostali družbeniki izrazili pripravljenost za odkup poslovnega deleža, družbenika, ki prodajata poslovna deleža, nimata polnega razpolagalnega upravičenja glede tega, komu od zainteresiranih družbenikov bosta deleža prodala, saj sta vezana na določbo 6. odst. 481. člena ZGD-1. Vendar pa bi tožeče stranke, ki se sklicujejo na kršitev omejitve razpolaganja z deleži v smislu 6. odst. 481. člena ZGD-1, lahko uspele le s tožbenim zahtevkom, s katerim bi uveljavljale sklenitev pogodbe, na podlagi katere bi postali imetniki prodanih deležev vsi zainteresirani kupci, torej vključno tudi s tretjo toženo stranko, kateri naj bi prvo in drugotožena stranka v nasprotju z navedeno določbo prodali svoja deleža. Družbeniki v družbi z omejeno odgovornostjo imajo predkupno upravičenje pri nakupu poslovnega deleža samo v razmerju pred drugimi osebami, ki niso družbeniki, če z družbeno pogodbo ni določeno drugače. To pomeni, da preostali družbeniki ne morejo uveljavljati predkupnega upravičenja v primeru, da eden od družbenikov proda svoj delež drugemu družbeniku v družbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Tožeče stranke same nosijo stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožečih strank za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se tretji toženi stranki prepovedalo odtujitev in obremenitev poslovnih deležev v družbi K. d.o.o., in sicer deleža pod zaporedno št. 52616 v nominalni vrednosti 834,58 EUR in deleža pod zaporedno št. 52621 v nominalni vrednosti 1.669,17 EUR.

Zoper sklep so pravočasno vložile pritožbo tožeče stranke zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu ugodi in izda predlagano začasno odredbo.

Tožene stranke na pritožbo niso odgovorile.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeče stranke so s predlagano začasno odredbo uveljavljale varovanje tožbenega zahtevka, s katerim so zahtevale razveljavitev pogodbe o prodaji poslovnih deležev po notarskem zapisu notarja A. V. , opr. št. SV 119/2008 z dne 08. 04. 2008 in naložitev prvo in drugotoženi stranki sklenitev pogodbe o odsvojitvi svojih poslovnih deležev s tožečimi strankami pod pogoji svoje ponudbe z dne 31. 01. 2008 oziroma 03. 02. 2008. Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo z utemeljitvijo, da tožeča stranka na podlagi tožbenih navedb ni izkazala verjetnosti obstoja terjatve tožečih strank, saj ni izkazala predkupnega upravičenja tožečih strank v razmerju do tretje tožene stranke, kateri sta prva in drugotožena stranka prodali svoja deleža v prvotožeči stranki. Pritožbeno sodišče pri tem pritrjuje materialnopravnemu izhodišču prvostopenjskega sodišča, da imajo družbeniki v družbi z omejeno odgovornostjo predkupno upravičenje pri nakupu poslovnega deleža samo v razmerju pred drugimi osebami, ki niso družbeniki, če z družbeno pogodbo ni določeno drugače (4. odst. 481. člena ZGD-1). To pomeni, da preostali družbeniki ne morejo uveljavljati predkupnega upravičenja v primeru, da eden od družbenikov proda svoj delež drugemu družbeniku v družbi. Iz 4. odst. 481. člena ZGD-1 izhaja, da je namen zakona varovanje obstoječega kroga družbenikov, ne pa tudi varovanje notranjih razmerij med posameznimi družbeniki v družbi. Varovanje teh razmerij med posameznimi družbeniki pa bi družbeniki lahko uredili v okviru avtonomije pri sklepanju družbene pogodbe (glej Bojan Zabel, Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, GV Založba, Ljubljana 2007, stran 105). Iz navedenega razloga glede na dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je bila tretje tožena stranka že pred sklenitvijo izpodbijane pogodbe družbenica prvotožeče stranke, tožeče stranke ne morejo uspeti s tožbenim zahtevkom zgolj sklicujoč se na kršitev predkupne pravice iz 4. odst. 481. člena ZGD-1 pri prodaji deležev tretji toženi stranki. S tem v zvezi pa je neutemeljen pritožbeni očitek glede očitane postopkovne kršitve, češ da sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni konkretizirano opredelilo sodne prakse, ki naj bi podpiralo materialnopravno izhodišče prvostopenjskega sodišča. V tem primeru namreč gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, zato očitana pomanjkljivost ne onemogoča pritožbenega preizkusa pravilnosti odločitve prvostopenjskega sodišča. Pritožbeno sodišče v tem smislu pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da je takšna razlaga 4. odst. 481. člena ZGD-1 skladna z uveljavljano sodno prakso, ki so jo citirale tožene stranke v odgovoru na predlagano začasno odredbo (sodba Višjega sodišča v Ljubljani, I Cpg 385/2001 in sklep Višjega sodišča v Kopru I Cpg 12472000).

Iz pritožbenih navedb pa izhaja očitek, da prvostopenjsko sodišče ni izčrpalo trditvene podlage tožečih strank v smislu kršitve 6. odst. 481. člena ZGD-1, ki ureja situacijo, kadar je več družbenikov pripravljenih kupiti poslovni delež. Pritožbeno sodišče v tem delu sicer pritrjuje pritožnikom, da so v trditvenih navedbah v tožbi zatrjevale, da sta prvo in drugotožena stranka objavili ponudbi za prodajo njunih poslovnih deležev v smislu 5. odst. 481. člena ZGD-1 in da so se tožeče stranke kot predkupni upravičenci odzvale na obe ponudbi. Vendar pa, če so se tožeče stranke sklicevale na kršitev 6. odst. 481. člena ZGD-1, je ta lahko podana le v tem, da sta prvo in drugotoženi stranki tretje toženo stranko favorizirali, s tem, da sta njej prodali celotna deleža. Citirana določba namreč resnično daje upravičenje vsem družbenikom, ki so bili pripravljeni kupiti ponujena deleža, da postanejo vsi skupaj imetniki prodanega deleža. Če sta se dva družbenika odločila, da preostalim družbenikom ponudita v odkup poslovnih deležev in so preostali družbeniki izrazili pripravljenost za odkup poslovnega deleža, družbenika, ki prodajata poslovna deleža, nimata polnega razpolagalnega upravičenja glede tega, komu od zainteresiranih družbenikov bosta deleža prodala, saj sta vezana na določbo 6. odst. 481. člena ZGD-1. Vendar pa bi tožeče stranke, ki se sklicujejo na kršitev omejitve razpolaganja z deleži v smislu 6. odst. 481. člena ZGD-1 lahko uspele le s tožbenim zahtevkom, s katerim bi uveljavljale sklenitev pogodbe, na podlagi katere bi postali imetniki prodanih deležev vsi zainteresirani kupci, torej vključno tudi s tretjo toženo stranko, kateri naj bi prvo in drugotožena stranka v nasprotju z navedeno določbo prodali svoja deleža. Tožbeni zahtevek tožečih strank, kot so ga opredelile v tožbi, ni skladen s trditvami glede kršitve 6. odst. 481. člena ZGD-1. Ker ni izkazana njegova verjetnost, tožeče stranke niso izkazale predpostavk za izdajo predlagane začasne odredbe.

Iz navedenih materialnopravnih razlogov se tako izkaže odločitev prvostopenjskega sodišča kot pravilna, v posledici česar je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa, saj v okviru uradnega preizkusa ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP v zvezi s 366. čl. ZPP in 15. čl. ZIZ.

Ker tožeče stranke niso uspele s pritožbo, same nosijo stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP).