Jedro

Nadzor nad hišnim priporom naj bi opravljali ravno policisti, glede katerih je izkazano, da je obdolženi z njimi že imel konflikte in tako možnost ponovitvenega dejanja ni moč preprečiti na drug način kot s priporom - posegom v obdolženčevo pravico do svobode.

Izrek

Zahteva zagovornice obd. I.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Zoper obdolženega I.K. je pri Okrožnem sodišču v Celju v teku kazenski postopek - kazenska preiskava, ki se vodi pod opr. št. ... zaradi utemeljenega suma, da naj bi obdolženec storil kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 4., 2. in 1. odstavku 302. člena KZ. Dežurni preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom opr.št.... zoper obdolženega I.K. odredil pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki traja od 18.4.1999 dalje, z nadalnjim izrekom, da sme trajati pripor na podlagi tega sklepa največ en mesec. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je pritožbo zagovornice obd. I.K. s sklepom z dne 23.4.1999 zavrnil kot neutemeljeno. Preiskovalni sodnik je s sklepom z dne 26.4.1999 zoper obdolženega I.K. in soobdolžence uvedel preiskavo.

Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je zagovornica obdolženca I.K. dne 29.4.1999 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na to, da je sodišče izdalo sklep o odreditvi pripora, s predlogom, da pristojno sodišče (Vrhovno sodišče Republike Slovenije) sklep o odreditvi pripora v celoti razveljavi, pripor odpravi in ga nadomesti z milejšim ukrepom. Po mnenju obrambe je sodišče pripor odredilo po nepotrebnem in tudi če obstoji ponovitvena nevarnost storitve kaznivega dejanja, jo je mogoče odvrniti z milejšim ukrepom - hišnim priporom. S tem ukrepom bi bila prav tako dosežena varnost ljudi kot tudi nemoten potek kazenskega postopka, izvajanje tega ukrepa bi zagotavljalo delno osebno svobodo obdolženca v okviru njegovega domovanja, namen pa bi bil dosežen z redno kontrolo organov za notranje zadeve, v primeru kršitve pa bi ga bilo moč nadomestiti z odreditvijo pripora. Na ta način bi bilo mogoče zagotoviti, da obdolženec tovrstnih kaznivih dejanj ne bi ponavljal. Vrhovni državni tožilec B.Š. v odgovoru na zahtevo zagovornice obdolženega I.K. za varstvo zakonitosti navaja, da se zagovornica v svoji zahtevi ne sklicuje na nobeno konkretno kršitev zakona. Ko navaja, da je sodišče odredilo pripor po nepotrebnem, ker bi lahko odredilo tudi hišni pripor, uveljavlja drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče, zato predlaga Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije, da zagovorničino zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP je določeno, da se sme zoper osebo, če je podan utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, odrediti pripor, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno in njene osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine, kažejo na nevarnost, da bo ponovila kaznivo dejanje, dokončala poskušano kaznivo dejanje ali storila kaznivo dejanje, s katerim grozi.

Preiskovalni sodnik je odreditev pripora obrazložil z ugotovitvijo, da je I.K. trenutno v več kazenskih postopkih, ki se vodijo na okrajnem sodišču zaradi kaznivih dejanj lahke telesne poškodbe po 2. odstavku 133. člena KZ in ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ. Ponovitveno nevarnost izpričuje tudi dejstvo, da je bil leta 1997 obsojen zaradi storitve istovrstnega kaznivega dejanja na pogojno obsodbo in je trenutno v preizkusni dobi, pa je dejanje ponovil. Obdolženec je agresivna osebnost, ki ne zna ali ne more prikriti in ustaviti te svoje agresivnosti, pa naj bodo to policisti, natakarji, ki jim očita, da so ga spravili v kazenski postopek, ali samo naključni gostje v lokalih, ki mu ne ustrezajo. V bodoče bi to lahko bili tudi obiskovalci diskotek, kjer je obdolženec zaposlen kot redar ali znova policisti. Prav zaradi preprečitve nadaljnjih dejanj je potrebno odrediti pripor zoper obdolženega I.K., da se zagotovi varnost in zdravje ljudi, pri čemer ukrep hišnega pripora v tem primeru ne pride v poštev, saj bi pri izvajanju hišnega pripora obdolženec utegnil ponovno priti v konflikt s policisti, ki bi izvajali nadzor tega ukrepa. Zunajobravnavni senat je, ko je zavrnil pritožbo obdolženčeve zagovornice, v celoti sprejel razloge izpodbijanega sklepa, pri čemer je na podlagi zbranih podatkov spisa še podrobneje obrazložil zaključek o obdolženčevi konfliktni osebnosti, zlasti na podlagi podrobnih podatkov o njegovi predkaznovanosti in z nadaljnjim zaključkom, da glede na osebnost obdolženca in način storitve obravnavanega kaznivega dejanja hišni pripor ne daje zagotovila, da tega kaznivega dejanja ne bi ponovil. Nadzor nad hišnim priporom naj bi opravljali ravno policisti, glede katerih je izkazano, da je obdolženi z njimi že imel konflikte in tako možnosti ponovitvenega dejanja ni moč preprečiti na drug način kot s priporom - posegom v obdolženčevo pravico do svobode.

Skladno s 1. odstavkom 424. člena ZKP se je Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omejilo samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje zagovornica v svoji zahtevi in sicer zaradi kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na to, da je sodišče izdalo sklep o odreditvi pripora. Pri tem zagovornica ne navaja, katere določbe Zakona o kazenskem postopku naj bi kršilo sodišče, trdi le, da je po mnenju obrambe sodišče pripor odredilo po nepotrebnem. Način storitve kaznivega dejanja, konfliktnost in agresivnost obdolženčeve osebnosti kot je ugotovljena na podlagi podatkov o njegovi predkaznovanosti ter postopki, ki se vodijo zoper njega, pretežno zaradi kaznivih dejanj z elementi nasilja, so bili po preiskovalnemu sodniku in zunajobravnavnem senatu pravilno opredeljeni kot posebne okoliščine, ki zaradi ponovitvene nevarnosti po 3. točki 201. člena ZKP opravičujejo odreditev pripora. Kakršenkoli drugi ukrep, predviden v ZKP za preprečitev nevarnosti, da bi obdolženec ponovil kaznivo dejanje, zaradi vsega povedanega tudi po oceni Vrhovnega sodišča ne pride v poštev. Zato je bilo zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložila zagovornica skladno s 425. členom ZKP zavrniti kot neutemeljeno, ker zatrjevana kršitev zakona, na katero se sklicuje zagovornica v svoji zahtevi, ni podana.