Jedro

Ravnanje tožeče stranke v zvezi z nepravilnim izpolnjevanjem davčnih obveznosti izkazuje domnevo, da se ne bo podrejala pravnemu redu RS. Upravni organ je zato njeno prošnjo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje zavrnil skladno s 5. alinejo prvega odstavka 55. člena ZTuj-2.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Sežana zavrnila prošnjo A.A. (v nadaljnjem besedilu tožeča stranka) za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji (točka 1. izreka), odločila je, da mora tožeča stranka zapustiti Republiko Slovenijo v roku 15 dni od dokončne odločbe (točka 2. izreka) in da v tem postopku stroški niso nastali (točka 3. izreka).

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožeča stranka edini lastnik in direktor družbe B. d.o.o. Iz davčne evidence izhaja, da tožeča stranka kot zavezanec davčnemu organu ni predložila plačilnih list niti obrazcev oziroma obrazcev OPSVL, zato je Davčni urad v Kopru tožeči stranki izdal ugotovitvene odločbe za vsa obdobja in sicer za obračun prispevkov za socialno varnost od najnižje pokojninske osnove. Tožeča stranka nima poravnanih vseh evidentiranih davkov in prispevkov iz naslova zaposlitve in dela, ki jim je potekel rok plačila, tožeča stranka pa pri Davčnemu uradu Koper tudi ni zaprosila za odlog oziroma odpis plačila oziroma obročno plačilo davčne obveznosti. Razen tega družba, katere lastnik je tožeča stranka za osebo, ki je pri njej zaposlena za obdobje od novembra 2011 do novembra 2012, ni predložila individualnih iREK obrazcev. Nadalje je ugotovil, da tožeča stranka sredstva za preživljanje pridobiva iz zaposlitve v Bosni in Hercegovini, kjer tudi prejema plačilo. Glede na ugotovljena dejstva je zaključila, da tožeča stranka kot fizična oseba ter, kot zastopnik in direktor družbe B. d.o.o., katere ustanovitelj je, ne spoštuje davčnih predpisov v Republiki Sloveniji. Zaradi obstoja domneve, da se tožeča stranka tudi v bodoče ne bo podrejala pravnemu redu Republike Slovenije, je zavrnilo prošnjo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje na podlagi določb 5. alinee prvega odstavka 55. člena Zakona o tujcih (v nadaljnjem besedilu ZTuj-2). Glede na zavrnitev prošnje tožeče stranke je tožeči stranki v skladu z določbo drugega odstavka (pravilno tretjega odstavka) 60. člena ZTuj-2 naložila, da mora zapustiti državo v roku 15 dni in pri tem upoštevala čas v katerem tujec to lahko stori.

Ministrstvo za notranje zadeve in javno upravo je s svojo odločbo št. 2141-19/2013/3 (1312-11) z dne 27. 5. 2013 pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožeča stranka v tožbi izpodbija odločbo upravnega organa prve stopnje iz razloga nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitev pravil postopka in napačne uporabe materialnega prava. Glede neoddaje obrazcev OPSVL navaja, da po spremembi zakonodaje 1. 1. 2012 ni vedela, da mora oddajati OPSVL obrazce, zato jo je Davčna uprava Koper kaznovala z globo v znesku 400,00 EUR. Obrazcev iREK ni podajala zato, ker plač niso izplačevali zaradi slabega likvidnostnega stanja v podjetju, zato je očitek, da ni oddajala iREK obrazcev neutemeljen. Glede na to, da je stanje podjetja v poslovnem smislu zadovoljivo in so likvidnostne težave zgolj posledica trenutnih problemov, ni zaprosila za odpis oziroma odlog plačila neplačanih davkov. Nadalje navaja, da je v zvezi s kaznivim dejanjem in kršitev temeljnih pravic delavcev, ki teče pred državnim tožilstvom v Piranu sklenila dogovor, da bo oškodovanki, ki je sicer zakonska partnerica do 31. 10. 2013, izplačala plače in poravnala prispevke za čas od meseca januarja 2007 do meseca januarja 2013. Glede na navedeno meni, da spoštuje pravni red Republike Slovenije in da je zaradi tega ne bi smeli izgnati iz Republike Slovenije. Nadalje navaja, da že 20 let dela kot zastopnik in predstavnik slovenskih družb C. d.d., D. d.d. in E. na tujih trgih, ugotovljene kršitve finančnih predpisov pa so posledica finančnih težav, in nikakor ne zavestnega in namernega nespoštovanja pravnega reda Republike Slovenije. Ugovarja tudi 15-dnevnemu roku za zapustitev Republike Slovenije saj v tako kratkem času ne bo mogla normalno zapreti zadev in bo zaradi tega nastala družbi B. d.o.o ter njenim partnerjem velika materialna škoda.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo povzema potek upravnega postopka, prereka tožbene navedbe tožeče stranke, vztraja pri razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in odločbi upravnega organa druge stopnje ter sodišču predlaga, da tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v navedenih spisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Sodišče zaradi tega v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe, dopolnjene z odločbo upravnega organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: Po določbah prvega odstavka 36. člena ZTuj-2 se dovoljenje za začasno prebivanje lahko podaljša pod enakimi pogoji, kot se izda. Po določbi 5. alinee prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 pa se dovoljenje za prebivanje tujca v Republiki Sloveniji ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Obstoj razlogov za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, je z ZTuj-2 določen kot razlog za zavrnitev izdaje dovoljenja za prebivanje ne glede, ali prosilec izpolnjuje splošne ali posebne pogoje za izdajo dovoljenja.

Iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe izhaja, da je tožeča stranka zavarovana kot lastnik zasebnega podjetja in da davčnemu organu ni predložila OPSVL obrazcev. Zato je bila s strani Davčnega urada Koper izdana ugotovitvena odločba za vsa obdobja in izdan obračun prispevkov za socialno varnost od najnižje pokojninske osnove 852,40 EUR. Iz upravnega spisa pa nadalje izhaja, da tožeča stranka kot fizična oseba na dan 9. 1. 2013 ni imela poravnanih vseh evidentiranih davkov in prispevkov iz naslova zaposlitve in dela, ki jim je potekel rok plačila, v letu 2012 in 2013 pa ni predlagala odpis oziroma odlog plačila. Nadalje iz upravnega spisa izhaja, da tožeča stranka, kot edini lastnik in zakoniti zastopnik družbe B. d.o.o. Davčnemu organu ni predložila individualnih iREK obrazcev za edino zaposleno delavko za obdobje od meseca novembra 2011 do meseca novembra 2012. Tako kot je bilo tožeči stranki že pojasnjeno, bi morala tožeča stranka ne glede na to, da družba B. d.o.o. tožeči stranki ni izplačala plačila za opravljanje poslovodne funkcije v družbi, dogovorjenega s pogodbo o poslovodenju sklenjeno z dne 18. 1. 2012, kot poslovodna oseba, ki je vključena v sistem obveznega socialnega zavarovanja, kot samozaposlena oseba po zavarovalni pogodbi 040, obračunavati prispevke za socialno varnost, in sicer na obrazcu OPSVL, ki je po Pravilniku o obrazcih za obračun prispevkov za socialno varnost predpisana za obračun prispevkov za socialno varnost za lastnike zasebnih podjetij, ki nimajo plače. V primeru, če fizična oziroma pravna oseba ne dostavi v roku davčnemu organu obračuna prispevkov za socialno varnost v skladu s 16. členom Zakona o prispevkih za socialno varnost (v nadaljnjem besedilu ZPSV), stori prekršek. V zadevi ni sporno, da je bila tožeča stranka zaradi neoddaje OPSVL obrazcev dne 20. 12. 2012 tudi kaznovana z globo v višini 400,00 EUR. Zatrjevano nepoznavanje prava, pa na odgovornost tožeče stranke kot direktorja ne more vplivati.

Glede na navedeno je upravni organ prve stopnje po mnenju sodišča pravilno presodil, da pri tožeči stranki obstajajo razlogi za zavrnitev podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje iz 5. alinee prvega odstavka 55. člena ZTuj-2. Za uporabo 5. alinee prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 namreč zadostuje zgolj domneva, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, saj ZTuj-2 v 5. alinei citiranega člena ne določa podrobneje kakšni bi morali biti razlogi za to domnevo in je ocena teh razlogov prepuščena upravnemu organu, ki odloča o izdaji oziroma podaljšanju dovoljenja za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji. Ravnanje tožeče stranke v zvezi z nepravilnim izpolnjevanjem davčnih obveznosti pa tudi po mnenju sodišča tako domnevo izkazujejo.

Ugovor tožeče stranke, da mu je Okrajno sodišče v Piranu odložilo poplačilo njenih davčnih obveznosti ni utemeljen. Kakor izhaja iz upravnega spisa (sklep Okrožnega državnega tožilstva v Kopru) se je na podlagi 162. člena Zakona o kazenskem postopku v kazenski zadevi opr. št. Kt/0/261/2012, ki se vodi zoper tožečo stranko zaradi Kaznivega dejanja kršitev temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljnjem besedilu KZ-1) kazenski pregon s soglasjem oškodovanke odložil do 31. 10. 2013 s pogojem, da izplača plače in poravna prispevke za F.F. za čas od januarja 2007 do januarja 2013, to pa ne pomeni, kakor napačno meni tožeča stranka, da ji je davčni organ odložil plačilo zapadlega davčnega dolga.

Neutemeljen pa je tudi ugovor tožeče stranke, ki se nanaša na kršitev pravil postopka. Upravni organ prve stopnje je pred izdajo izpodbijane odločbe z ugotovitvami v postopku tožečo stranko seznanil z dopisom z dne 18. 1. 2013 in ji v navedenem dopisu dal možnost, da se o vseh ugotovitvah v skladu s 138. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljnjem besedilu ZUP) pisno ali ustno izjavi ter predloži dokaze v svojo korist. Glede na navedeno so ostali tožbeni ugovori tožeče stranke neupoštevni. Po mnenju sodišča pa je tudi rok 15 dni od dokončnosti izpodbijane odločbe dovolj dolg, da bo tožeča stranka, ki tudi sicer pridobiva dohodke v BiH, opravila vsa nujna opravila v zvezi z poslovanjem družbe.

Glede na vse navedeno je sodišče tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo, saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.