Jedro

Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da tožnik ni zmogel dokaznega bremena o tem, koliko nadur je dejansko opravil. Tožnik je glede tožbenega zahtevka postavil jasno trditveno podlago in zatrjeval, da ni prejel plačila nadur, ki jih je opravil, za kar je predložil svojo evidenco. S tem je podal ustrezen dokazni predlog za svojo trditveno podlago. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno povzelo določbe členov Zakona o delovnih razmerjih o plačilu za delo, na podlagi teh določb pa bi moralo ugotoviti, da je dokazno breme o tem, da je tožena stranka tožniku plačala iz naslova delovnega razmerja vse, kar mu pripada, na toženi stranki. Tožena stranka bi morala hraniti in sodišču predložiti evidenco izrabe delovnega časa in stroškov dela, ali v spis vložiti druge ustrezne dokaze, ki bi ovrgli tožnikove navedbe o opravljenih nadurah, a tega ni storila. Sodna praksa je v primerljivih zadevah že zavzela stališče, da gre nepregleden oziroma nepopoln sistem vodenja evidence delovnega časa voznika v breme delodajalca.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati iz naslova neizplačanih nadur ustrezne neto zneske, kot so navedeni v izreku sodbe, za čas od junija 2008 do vključno aprila 2013, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka) in od bruto zneskov plačati davke in prispevke organom in institucijam, določenim z zakonom (II. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbe, toženi stranki pa je dolžan povrniti pravdne stroške v znesku 1.223,05 EUR v roku 8 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo vlaga tožnik pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi postavljenemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da izvedensko mnenje, na katero je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, zajema le obdobje od junija 2012 do aprila 2013, sodišče pa ni pojasnilo, zakaj je zavrnilo zahtevek od junija 2008 do junija 2012. Tožena stranka je dolžna hraniti evidenco delovnega časa za tožnika tudi po tem, ko ni bil več zaposlen pri njej. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu. Dejstvo, da je tožena stranka potne naloge uničila, ne more iti v škodo tožniku. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati trditve tožnika in v tem delu ugoditi tožbenemu zahtevku, saj tožena stranka nasprotnega, torej da mu je izplačala vse, kar mu gre, ni dokazala. Tožnik sicer izvedenskemu mnenju ni nasprotoval, saj je izvedenec matematično opravil pravilen izračun. Izvedenec pa je spregledal, da računalniški izpiski beležijo zgolj čas vožnje in ne ostalega dela, ki je bilo opravljeno. Tahograf je bil voden nepravilno, kar ni le tožnikova krivda, saj je bila tudi tožena stranka dolžna vestno pregledovati tahografe in tožnika na eventuelne nepravilnosti opozoriti. Sodna praksa je izoblikovala stališče, da se delavcu doda 1,5 - 2 uri dnevno, če iz elektronskega tahografa izhaja večinoma le čas vožnje, na kar je tožnik opozoril sodišče na zadnji glavni obravnavi, a tega sodišče ni upoštevalo. Sodišče je tudi prezrlo, da je izvedenec na toženo stranko naslovil dopis, naj mu pošlje potne naloge oz. evidenco delovnega časa za čas od junija 2008 do junija 2012, a tožena stranka na to ni odgovorila.

3. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in izpostavlja izvedenčevo ugotovitev, da je tožnik delal kvečjemu manj od polnega delovnega časa. Tožnik za svoje trditve ni predložil relevantnih dokazov in ni predlagal dopolnitve izvedenskega mnenja. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 s sprem.; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere opozarja pritožba, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

6. V izpodbijani sodbi ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodba jasno in podrobno obrazložena in vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih in zavzetih stališčih. Sodišče prve stopnje je ustrezno pojasnilo tudi svojo odločitev o zavrnitvi zahtevka za čas od junija 2008 do junija 2012. Ob tem je zavzelo stališče, da je edina prava podlaga za ugotovitev, koliko ur je tožnik dejansko delal v posameznem mesecu, izpis iz kartice aktivnosti tožnika. Glede na tako stališče ni presojalo dejstva, da tožena stranka ni odgovorila na poziv izvedenca za predložitev potnih nalogov za čas od junija 2008 do junija 2012. Pravilnost zavzetih stališč pa pritožbeno sodišče presoja v okviru pravilne uporabe materialnega prava.

7. Sodišče prve stopnje pa je storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 212. členom ZPP, ker je napačno uporabilo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu, poleg tega pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja, zato je sprejeta odločitev nepravilna.

8. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki kot voznik tovornjaka od 1. 3. 2007 do 28. 4. 2013, ko mu je delovno razmerje prenehalo na podlagi sporazuma z dne 22. 4. 2013. Tožnik je s tožbo zahteval plačilo nadur za čas od junija 2008 do aprila 2013. Navajal je, da je bila narava njegovega dela kot voznika tovornjaka takšna, da je dnevno opravljal nadure. Dnevno naj bi opravil povprečno 11 ur. Ker ni razpolagal z ustrezno dokumentacijo, na podlagi katere bi opredelil natančno število opravljenih ur dela, je pavšalno vtoževal 50 nadur na mesec (te pa je pomnožil s 130 % urno postavko ter tako dobil mesečne zneske za plačilo opravljenih nadur). Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je štelo, da tožnik ni uspel dokazati, da mu tožena stranka ni plačala vsega, kar mu pripada iz naslova delovnega razmerja.

9. Tožnik je tekom postopka na prvi stopnji vložil v spis svojo evidenco voženj za čas od aprila 2009 do januarja 2012, iz katere med drugim izhaja število prevoženih kilometrov v mesecu (ki jih je prepisal iz tahografov) ter datumi in kraji posameznih nakladov in razkladov. Tožnik je predložil tudi izpis osebne kartice za čas od 13. 6. 2012 do 25. 4. 2013 ter tahografe za 24 dni. Predlagal je, da evidenco nadur predloži tožena stranka, ki mora z njo razpolagati glede na določila Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV, Ur. l. RS, št. 40/2006), oziroma naj tožena stranka predloži potne naloge. Tožena stranka je v pripravljalni vlogi z dne 3. 12. 2015 predložila le računalniško evidenco dela tožnika (sledenje tovornih vozil) za čas od 9. 1. 2012 do 28. 4. 2013 in navedla, da potnih nalogov ne hrani, ker se skladno z 8. členom Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOPMD; Ur. l. RS, št. 76/2005 in spremembe) podatki in dokumentacija hranijo le dve leti po preteku obdobja, na katerega se nanašajo, nato pa se podatki iz evidence brišejo in dokumentacija uniči. 10. Sodišče prve stopnje je imenovalo izvedenca s področja prometa in ekonomije dr. A.A. in mu naložilo, naj ob pregledu sodnega spisa in razpoložljive dokumentacije za čas od 1. 7. 2008 do 22. 4. 2013 izračuna, koliko je tožnik opravil efektivno ur vožnje dnevno, koliko časa je porabil za obvezne počitke, čakanje, nakladanje in razkladanje, pri čemer naj upoštevaje ZDCOPMD ugotovi, ali je tožnik v spornem obdobju delal preko polnega delovnega časa in koliko ur. Izvedenec je zavzel stališče, da so za izdelavo izvedenskega mnenja primerni le računalniški izpisi delovnega časa voznika, ker v drugih listinah ni evidence prihoda in odhoda, efektivnih ur, počitka in ur za nakladanje in razkladanje. Po oceni pritožbenega sodišča si je izvedenec sklep o postavitvi izvedenca z dne 27. 5. 2016 razlagal preveč togo in ozko sledil ureditvi oziroma izrazom ZDCOPMD. Po določbi 3. člena ZDCOPMD namreč "delovni čas" pomeni čas od začetka do zaključka dela, ko je mobilni delavec na svojem delovnem mestu na razpolago delodajalcu in opravlja svoje naloge in dejavnosti, razen odmorov iz 5. člena tega zakona, časa počitka iz 6. člena tega zakona in časa razpoložljivosti iz 3. točke prvega odstavka tega člena, ki se ne vštevajo v delovni čas. V delovni čas je vključen čas, ki je namenjen vsem dejavnostim v cestnem prevozu kot so zlasti: vožnja vozila; natovarjanje in raztovarjanje; pomoč potnikom pri vstopu na vozilo in izstopu iz njega; čiščenje in tehnično vzdrževanje vozila; vsa druga dela, katerih namen je zagotoviti varnost vozila, njegovega tovora in potnikov ali izpolnitev pravnih ali zakonskih obveznosti, ki so neposredno povezane s točno določenim prevozom, ki se odvija, vključno s spremljanjem natovarjanja in raztovarjanja, administrativnimi formalnostmi s policijo, carino, itd. 11. Izvedenca finančne stroke je kot dokaz za svoje navedbe predlagal tožnik in navedel, da je število opravljenih ur mogoče izračunati tudi ob uporabi števila prevoženih kilometrov, povprečne hitrosti vožnje tovornega vozila, odmora za malico in povprečnega dnevnega časa, ki ga voznik porabi za naklad. Enako stališče je zavzelo tudi sodišče prve stopnje, a je nadalje nepravilno zaključilo, da tožnik dopolnitve izvedenskega mnenja v tej smeri ni predlagal. Tožnik je namreč po pridobitvi izvedenskega mnenja, ki je temeljil le na računalniških izpiskih delovnega časa voznika (A9), pojasnil, da mnenje ni uporabno, ker je izvedenec za izdelavo mnenja uporabil neustrezne listine, samemu matematičnemu izračunu pa ni ugovarjal. Predlagal je, da sodišče za celotno vtoževano obdobje upošteva njegovo trditveno podlago, za katero je podal tudi ustrezno dokaze. Glede na navedeno bi sodišče prve stopnje izvedencu moralo naložiti izdelavo dopolnitve izvedenskega mnenja.

12. Delovni čas je namreč možno izračunati tudi ob upoštevanju podatkov, katere je izvedenec štel za neustrezne. Tožnik je, kot že navedeno, predložil evidenco, ki izkazuje podatke o vožnjah v času od aprila 2009 do januarja 2012, o opravljenih relacijah in številu prevoženih kilometrov, ki so v določenem delu podprte s podatki iz predloženih tahografov. Na podlagi teh podatkov je po zaključku pritožbenega sodišča mogoče ugotoviti obseg opravljenih ur oziroma nadur. Izvedenec bi lahko, če števila opravljenih nadur ni mogoče ugotoviti iz ostalih podatkov v spisu, upošteval povprečno hitrost vožnje, tako dobljenemu času pa bi se za vsak dan dela prištel čas, ki ga je tožnik dnevno porabil za natovarjanje in raztovarjanje (kraje in število nakladov ter razkladov za posamezne dneve je tožnik prav tako navedel v svoji evidenci). Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da je že v sklepu z dne 21. 1. 2016 v zadevi opr. št. Pdp 582/2015 (ki je primerljiva temu individualnemu sporu) zavzelo stališče, da je povprečna hitrost vožnje podatek, ki sodi v okvir pravil stroke in ga lahko izvedenec pridobi sam in upošteva pri svojem izračunu. Izvedenec pa bi se ob tem lahko opredelil tudi do tožnikovih navedb o povprečni hitrosti v višini 68 km/h. 13. Tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da tožnik ni zmogel dokaznega bremena o tem, koliko nadur je dejansko opravil. Tožnik je glede tožbenega zahtevka postavil jasno trditveno podlago in zatrjeval, da ni prejel plačila nadur, ki jih je opravil, za kar je predložil tudi svojo evidenco za čas od aprila 2009 do januarja 2012. Kot je pritožbeno sodišče v več primerljivih zadevah že poudarilo (npr. sklepi opr. št. Pdp 219/2016 z dne 2. 6. 2016, opr. št. Pdp 220/2016 z dne 9. 6. 2016 in opr. št. Pdp 48/2016 z dne 14. 4. 2016), je tožnik s tem podal ustrezen dokazni predlog za svojo trditveno podlago. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno povzelo določbe členov Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002, ZDR, ki je veljal v spornem obdobju) o plačilu za delo, na podlagi teh določb pa bi moralo ugotoviti, da je dokazno breme o tem, da je tožena stranka tožniku plačala iz naslova delovnega razmerja vse, kar mu pripada, na toženi stranki.

14. ZEPDSV v 7. členu določa, da morajo delodajalci med drugim voditi evidenco zaposlenih delavcev, evidenco o stroških dela in o izrabi delovnega časa, skladno z 18. in 19. členom tega zakona pa se evidenci o izrabi delovnega časa in o stroških dela hranita kot listini trajne vrednosti, ki ju je delodajalec dolžan predložiti na zahtevo pristojnega organa. Glede na navedeno je bila tožena stranka kot delodajalec dolžna poskrbeti, da vodi ustrezne evidence z zahtevanimi podatki, kot utemeljeno opozarja tudi tožnik v pritožbi. Tožena stranka evidence izrabe delovnega časa ni predložila, v spis je vložila le izpisek iz programa sledenja tovornih vozil za čas od 9. 1. 2012 do 28. 4. 2013. Ta izpisek pa prikazuje le dni, ko je tožnik vozil tovorno vozilo, medtem ko v njem ni zabeleženih dni, ko je tožnik delo opravljal v podjetju, ni pa vozil (npr. 3. 1. - 6. 1. 2012). Tožena stranka bi morala hraniti in sodišču predložiti evidenco izrabe delovnega časa in stroškov dela, ali v spis vložiti druge ustrezne dokaze, ki bi ovrgli tožnikove navedbe o opravljenih nadurah, a tega ni storila. Sodna praksa je v primerljivih zadevah že zavzela stališče, da gre nepregleden oziroma nepopoln sistem vodenja evidence delovnega časa voznika v breme delodajalca.

15. Ker je bilo ugotovljeno, da je sodišče prve stopnje storilo zgoraj opisano relativno bistveno kršitev določb postopka, poleg tega pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. in 355. člen ZPP). Pritožbeno sodišče se ni odločilo za opravo pritožbene obravnave, ker je ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka. Sodišče prve stopnje namreč o višini zahtevkov sploh še ni odločalo, ker ni pravilno uporabilo materialnega prava o vodenju evidenc delovnega časa in pravila o dokaznem bremenu. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju zgoraj navedenih stališč pritožbenega sodišča, najprej na podlagi izvedenih dokazov sprejeti pravilno dokazno oceno o tem, katere listine o opravljenih relacijah in urah šteje za relevantne. Sodišče prve stopnje naj nadalje upošteva tudi pojasnilo tožene stranke iz pripravljalne vloge z dne 3. 12. 2015, da je tožnik opravil 78 nadur v letu 2013 in 46 nadur v letu 2012 (iz plačilnih list za obdobje januar 2012 do aprila 2013 namreč izhaja, da je tožena stranka tožniku obračunala le 56 nadur), kar pomeni, da je tožena stranka s to navedbo priznala dejstvo, da tožniku razlike teh nadur ni plačala, čeprav je tožnik te nadure opravil. Sodišče prve stopnje naj po potrebi dopolni dokazni postopek (zlasti z dopolnitvijo izvedenskega mnenja oziroma eventuelno postavitvijo drugega izvedenca) in o zadevi ponovno odloči, pri čemer naj se opredeli tudi do ugovora tožene stranke o zastaranju obrestnega dela zahtevka. Razveljavitev stroškovne odločitve je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari.

16. Pritožbeno sodišče je skladno s tretjim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da so stroški pritožbenega postopka nadaljnji stroški postopka.