Jedro

Tožeča stranka v tej zadevi so trije tožniki, ne pa A., d. d. Ker pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na podlagi presoje, da A., d. d., po zakonu ne more zastopati tožnikov, ker ni upravnik te zgradbe, je zastopnika štelo za tožečo stranko. Zastopnik pa ni stranka, pač pa le v njenem imenu opravlja pravdna dejanja (prvi odstavek 79. člena ZPP).

Vsak etažni lastnik lahko v korist rezervnega sklada vloži tožbo proti tistim etažnim lastnikom, ki te obveznosti ne izpolnjujejo. Če tako tožbo vloži več etažnih lastnikov, so enotni sosporniki v smislu 196. člena ZPP (ne pa tudi nujni). Sodba, izdana v takem sporu, učinkuje v korist skupnega premoženja vseh etažnih lastnikov. Ima enoten učinek za vsakega od njih, pa če posamezni etažni lastnik predstavlja enega od tožnikov ali pa ne. Pri navadnem sosporništvu pa ima izdana sodba učinek za vsakega posameznega tožnika le v tistem obsegu (oziroma višini), ki je za vsakega od njih razviden iz izreka izdane sodbe.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški pravdnih strank so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

**Izpodbijana sodba**

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov proti toženki na plačilo desetih zneskov po 7,52 EUR s pripadki. Ti zneski predstavljajo neplačana sredstva rezervnega sklada s strani toženke, ki je tako kot tožniki etažna lastnica enega od posameznih delov na naslovu ... Tožniki zahtevajo, da toženka vtoževane zneske nakaže na račun rezervnega sklada pri upravniku A., d. d. 2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je pojasnjeno, da je zgradba na naslovu ... poslovna zgradba, ker več kot polovico površine predstavlja poslovne prostore (10. točka obrazložitve). Ob sklicevanju na 118. člen SPZ je pojasnjeno, da lahko upravnik v imenu etažnih lastnikov vloži tožbo na plačilo stroškov in obveznosti, ki bremenijo etažnega lastnika (12. točka). Zavzeto je stališče, da pogodba o opravljanju upravniških storitev z dne 13. 1. 2011, na katero se je sklicevala tožnica, po vsebini predstavlja tudi akt o imenovanju upravnika in da te pogodbe ni podpisala zadostna večina etažnih lastnikov. Zato je sodišče presodilo, da A., d. d., nima statusa upravnika te zgradbe, posledično pa tudi ne obstoji pravna podlaga za terjanje plačil vtoževanega prispevka v rezervni sklad od toženke.

**Pritožba tožnice in odgovor toženke**

3. Proti tej sodbi se je tožnica pravočasno pritožila. Uveljavljala je pritožbena razloga absolutne bistvene kršitve določil pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

4. V odgovoru na pritožbo je toženka predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Tudi ona je zahtevala povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

**K odločitvi o pritožbi**

5. Pritožba je utemeljena.

_Posebnosti postopka v sporih majhne vrednosti_

6. Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor na podlagi določila 495. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vodilo po določbah za spore majhne vrednosti (v nadaljevanju: SMV). O pritožbi je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločila sodnica posameznica. V pritožbenem postopku je odločitev, ki jo sprejme sodišče prve stopnje, mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določil pravdnega postopka (prvi odstavek 458. člena ZPP). Iz tega sledi, da je pritožbeno sodišče na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje vezano, na relativne postopkovne kršitve pa se ne ozira.

_Odgovori na posamezne pritožbene navedbe_

7. Zmotno je pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje štelo, da ima A., d. d., pooblastilo za zastopanje etažnih lastnikov na naslovu ... Kaj takega iz izpodbijane sodbe ne izhaja. V 16. točki obrazložitve je celo izrecno zapisano, da A., d. d., nima zakonskega pooblastila za zastopanje tožečih strank (pravilno: tožnikov), ker ni upravnik (16. točka). Toženka je namreč tožbenemu zahtevku nasprotovala prav z zatrjevanjem, da tožeča stranka (očitno je imela v mislih A., d. d.) nima statusa upravnika.

8. V novejši sodni praksi Vrhovnega sodišča RS se je uveljavilo stališče, da se na kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (_v tej pravdi je to ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tožnikov ni zastopal tisti, ki jih je po zakonu upravičen zastopati_) lahko sklicuje le stranka, ki se jo taka kršitev tiče, ne pa tudi njen nasprotnik.1 Iz tega sledi, da je vprašanje, ali je A., d. d., na podlagi zakona upravičen zastopati tožnike, nepomembno za odločitev v tem sporu.

9. Zmotno je tudi materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da ima lahko zgolj vrzel v zastopanju tožeče stranke za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka, ne pa presoja, da je tožbeni zahtevek po zakonu neutemeljen. Tožeča stranka v tej zadevi so trije tožniki, ne pa A., d. d. Ker pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na podlagi presoje, da A., d. d., po zakonu ne more zastopati tožnikov, ker ni upravnik zgradbe, je zastopnika štelo za tožečo stranko. Zastopnik pa ni stranka, pač pa le v njenem imenu opravlja pravdna dejanja (prvi odst. 79. člena ZPP).

10. Drži sicer, da SPZ v 5. alineji četrtega odstavka 118. člena daje upravniku pooblastilo za vložitev tožbe na plačilo stroškov in obveznosti, ki bremenijo etažnega lastnika. Vendar to pooblastilo ne pomeni, da etažni lastniki take tožbe ne morejo vložiti sami, kot pravilno opozarja pritožnica. Skladno z določilom drugega odstavka 119. člena SPZ so sredstva rezervnega sklada skupno premoženje etažnih lastnikov. Noben etažni lastnik nima pravice zahtevati vračila plačanih sredstev v rezervni sklad, niti delitve teh sredstev (peti odstavek 119. člena). Ta sredstva je mogoče porabiti samo za poravnavo stroškov vzdrževanja in potrebnih izboljšav ter za odplačevanje v te namene prejetih posojil (četrti odstavek). Vsak etažni lastnik je zainteresiran, da vsi drugi izpolnjujejo zakonsko obveznost plačevanja prispevkov v rezervni sklad, saj če je ne, je breme tistih, ki to počno, v primeru manjka teh sredstev večje.

11. Vsak etažni lastnik lahko v korist rezervnega sklada vloži tožbo proti tistim etažnim lastnikom, ki te obveznosti ne izpolnjujejo. Če tako tožbo vloži več etažnih lastnikov, so enotni sosporniki v smislu 196. člena ZPP (ne pa tudi nujni). Sodba, izdana v takem sporu, učinkuje v korist skupnega premoženja vseh etažnih lastnikov. Ima enoten učinek za vsakega od njih, pa če posamezni etažni lastnik predstavlja enega od tožnikov ali pa ne.2 Pri navadnem sosporništvu pa ima izdana sodba učinek za vsakega posameznega tožnika le v tistem obsegu (oziroma višini), ki je za vsakega od njih razviden iz izreka izdane sodbe.

12. Zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča prvostopenjskega sodišča je trditvena podlaga pravdnih strank ostala neizčrpana, kot pravilno opozarja pritožnica. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določila drugega odstavka 458. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj bi bilo glede na navedeno odločanje o utemeljenosti tožbenega zahtevka na pritožbenem sodišču neekonomično.

13. Napotki za novo sojenje so razvidni iz zgornje obrazložitve.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je oprta na določilo tretjega odstavka 165. člena ZPP.

1 Prim. npr. II Ips 70/2013 z dne 19. 3. 2015, 112/2012 z dne 12. 6. 2012, 243/2011 z dne 29. 5. 2014 in druge. 2 S stališči, razvidnimi iz civilnih odločb VSL Cp 3155/2012 z dne 23. 5. 2013 in III Ip 2655/2015 z dne 30. 9. 2015, na katere se sklicuje pritožnica, da gre v teh primerih za navadno sosporništvo, iz zgornjih razlogov ni mogoče soglašati.