Jedro

Določba 62. člena CZ ureja institut naknadnega preverjanja deklaracij in je podlaga za morebitni naknadni obračun carine. Gre za materialnopravno določbo, ki ima neposredne posledice na pravice in obveznosti strank v carinskem postopku. Ker je ureditev naknadnega preverjanja deklaracij in zaračunavanja carine po CZ drugačna od ureditve v CZ/76, CZ pa nima izrecne določbe, da se lahko uporablja tudi za postopke, ki so bili začeti po CZ/76, določb CZ o naknadnem preverjanju deklaracij in posledično naknadnem obračunu carine ni mogoče uporabiti za carinske postopke, ki so bili začeti pred 1.1.1996.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke 1. odstavka 60 člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) ugodilo pritožbi tožeče stranke in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 31.1.2000, ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek (1. točka izreka); odločilo je, da se zahtevi za povrnitev stroškov postopka ne ugodi (2. točka izreka). Z navedeno odločbo je tožena stranka spremenila izrek odločbe Carinarnice C. z dne 15.4.1996 v delu, kjer so navedene tarifne številke opreme z njihovo vrednostjo v DEM, ki je predmet naknadnega obračuna, tako, da se pravilno glasi: Carinski zavezanec M. d.o.o. iz Ž. je dolžan plačati carino v znesku 548.946,00 SIT za blago: 20 kosov iz tar. št. 8471.209 CT v vrednosti 52.500,00 DEM, 20 kosov iz tar. št. 8471.923 CT v vrednosti 14.701,00 DEM, ocarinjeno z uvozno carinsko deklaracijo za končno carinjenje konsignacijskega blaga, št. 291 z dne 19.4.1995, ter odločila, da ostane v ostalem izrek izpodbijane odločbe nespremenjen in se pritožba zavrne kot neutemeljena. Z navedeno odločbo je prvostopni upravni organ tožeči stranki kot carinskemu zavezancu naložil plačilo carine v znesku 890.991,00 SIT za blago: iz tar. št. 8470.50 CT v vrednosti 27.915,00 DEM, iz tar. št. 8471.209 CT v vrednosti 52.500,00 DEM, iz tar. št. 8471.923 CT v vrednosti 14.701,00 DEM, ocarinjenih z uvozno carinsko deklaracijo za končno carinjenje konsignacijskega blaga z dne 19.4.1995. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določilo 3. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), ki določa, da se na upravnih področjih, za katera je z zakonom predpisan poseben postopek, postopa po določbah takega zakona, razen za vprašanja, ki niso urejena s posebnim zakonom. To pomeni, da se je v času, ko je tožeča stranka uvozila sporno blago, uporabljal Carinski zakon SFRJ (CZ/76, Uradni list SFRJ, št. 10/76 in spremembe), ki je kot materialni predpis vseboval tudi postopkovne določbe glede samega začetka carinskega postopka. V 1. odstavku 234. člena CZ/76 je med drugim določeno, da carinjenje blaga obsega med drugim sprejem carinske deklaracije. Po določbi 1. odstavka 237. člena CZ/76 pa se blago carini na podlagi vložene deklaracije, če ni v tem zakonu ali predpisih, izdanih na njegovi podlagi, drugače določeno. Vložena carinska deklaracija tako predstavlja zahtevo za uvedbo postopka carinjenja, ki se je izvedel po določbah CZ/76 ter na podlagi Uredbe o merilih, ki se bodo uporabljala pri znižanju carinske stopnje oziroma določitvi carinske stopnje "prosto" pri uvozu blaga v letu 1995 (Uradni list RS, št. 80/94, v nadaljevanju Uredba). Med strankama ni sporno, da se je postopek carinjenja blaga začel in končal v letu 1995, torej še pred uveljavitvijo novega Carinskega zakona (CZ, Uradni list RS, št. 1/95 in 28/95). Ta v prehodni določbi 182. člena določa, da se upravni postopki, ki so bili začeti pred 1.1.1996 dokončajo po predpisih, ki so veljali pred tem datumom.

Naknadno preverjanje deklaracij in pregled drugih dokumentov po členu 62. CZ (na katerega se sklicujeta oba upravna organa), ki ga opravi carinski organ po lastni iniciativi ali na zahtevo deklaranta, v obravnavanem primeru nima pravne podlage v določbah CZ. Naknadne preglede bi lahko carinski organ opravil le po določbah CZ/76. Na neutemeljeno uporabo določb novega CZ nakazuje tudi določilo 62. člena CZ, ki pristojnost naknadnega preverjanja deklaracije pogojuje z določbo 9. člena CZ (čas hrambe dokumentov, potrebnih v carinskem postopku). Tožbeni ugovor nepravilne uporabe materialnega predpisa je zato utemeljen.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje glede uporabe določbe 62. člena CZ. Navedeno določilo daje carinskim organom pooblastilo za preverjanje točnosti podatkov v deklaraciji, pri čemer se carinski organ za to odloči po svoji iniciativi ali na pobudo deklaranta. Meni, da je to procesna določba, ki se nanaša na izvedbo postopka, in nima vpliva na materialne obveznosti tožeče stranke. Podlaga za naložitev obveznosti kot rezultatov kontrol so druge določbe, pa naj gre za nov ali star carinski zakon, ki ga je glede na prehodne določbe novega zakona treba uporabiti. Ker se procesne določbe uporabijo takrat, ko se procesno dejanje opravlja, je po njenem mnenju prvostopni upravni organ ravnal pravilno, ko je pri opravljanju kontrole pri tožeči stranki in drugih osebah uporabil določbo 62. člena CZ. Sicer pa je bila kontrola opravljena znotraj roka in v okviru meja, ki jih je za njeno izvedbo predpisoval CZ/76. Navaja še, da je bila pravilnost ravnanja tožene stranke ter prvostopnega upravnega organa, ki sta za kontrolo deklaracij iz leta 1995 uporabila določbe CZ (za naknadni obračun pa materialne določbe zakona, veljavnega ob vložitvi deklaracije), potrjena z več sodbami sodišča prve stopnje, katerih zakonitost je bila potrjena tudi na vrhovnem sodišču (opr. št. I Up 853/2002-2 z dne 4.12.2002, I Up 1203/2002-2 z dne 4.12.2002). Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje pod točko 1 spremeni tako, da tožbo tožeče stranke zavrne oziroma da v tem delu izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo pa je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.

V obravnavanem primeru ni sporno, da je tožeča stranka pri uvozu blaga uveljavljala carinsko oprostitev po Uredbi o merilih, ki se bodo uporabljala pri znižanju carinske stopnje oziroma določitvi carinske stopnje "prosto" pri uvozu blaga v letu 1995 (Uradni list RS, št. 80/94, v nadaljevanju Uredba). Sporno pa je, ali je upravni organ uporabil pravilno pravno podlago, ko je naknadni obračun carinskega dolga za obravnavano blago oprl na določila CZ.

V prehodni določbi 182. člena CZ je določeno, da se upravni postopki, ki so bili začeti pred 1.1.1996, dokončajo po predpisih, ki so veljali pred 1.1.1996. Ker se carinski postopek začne z vložitvijo carinske deklaracije, ta pa je bila v obravnavanem primeru vložena 19.4.1995, kar je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, to pa je presodilo tudi prvostopno sodišče, tudi po presoji pritožbenega sodišča določb CZ o naknadnem obračunu carine ni mogoče uporabiti. Po CZ/76 z naknadnim obračunom carine ni začet nov upravni postopek, ampak gre za nadaljevanje postopka, ki je bil začet s sprejemom uvozne carinske deklaracije. To pa pomeni, da se po 1.odstavku 182. člena CZ postopek naknadnega obračuna carinskega dolga nadaljuje po predpisih, ki so veljali pred uveljavitvijo CZ, torej po določbah CZ/76. Pritožbeno sodišče meni, da se tožena stranka v obravnavani zadevi ne more uspešno sklicevati na sodbi, opr. št. I Up 1203/2002-2 z dne 4.12.2002 in opr. št. I Up 853/2002-2 z dne 4.12.2002, saj v navedenih odločbah vrhovno sodišče ni sprejelo izrecnega stališča do uporabe določila 62. člena CZ za carinske postopke, uvedene pred uveljavitvijo CZ. Po presoji pritožbenega sodišča določba 62. člena CZ ni procesna določba, kot to zmotno navaja tožena stranka. Navedena določba ureja institut naknadnega preverjanja deklaracij in je podlaga za morebitni naknadni obračun carine. Gre torej za materialnopravno določbo, ki ima neposredne posledice na pravice in obveznosti strank v carinskem postopku. Ker je ureditev naknadnega preverjanja deklaracij in zaračunavanja carine po CZ drugačna od ureditve v CZ/76 (drugačni so tako pogoji kot tudi roki za naknadni obračun carine), CZ pa nima izrecne določbe, da se lahko uporablja tudi za postopke, ki so bili začeti po CZ/76 (pred 1.1.1996), v obravnavanem primeru določb CZ o naknadnem preverjanju deklaracij in posledično naknadnem obračunu carine ni mogoče uporabiti. Prejšnji CZ/76 je namreč določal, da je naknadni obračun carine mogoč le v roku enega leta od vložitve carinske deklaracije (270. člen CZ/76). Glede na navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da ob upoštevanju prehodne določbe 182. člena CZ ter materialnopravne narave določbe 62. člena CZ, navedeni predpis ne daje pravne podlage niti za naknadni obračun carine niti za naknadno preverjanje deklaracije, če gre za postopke carinjenja, ki so bili začeti pred 1.1.1996. Odločitev sodišča prve stopnje, da sta upravna organa obeh stopenj v obravnavanem primeru, ki se je začel z vložitvijo carinske deklaracije, dne 19.4.1995, ravnala nezakonito, ko sta naknadno preverjanje deklaracije in drugih dokumentov oprla na določbo 62. člena CZ, je zato tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna, pritožbeni ugovor o zmotni uporabi materialnega prava pa ni utemeljen.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.