Jedro

Ni mogoče uporabiti 54. člena ZDR o domnevi sklenitve pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, saj ni sporno, da je bila pogodba o zaposlitvi ves čas sklenjena za nedoločen čas. Pogodba o zaposlitvi s potekom enega meseca ni prenehala, saj v primeru daljšega odpovednega roka ne pride do prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z iztekom zakonskega roka, ampak je veljala in se izvajala vse do izteka 45-dnevnega roka, določenega v odpovedi. Zato se delovno razmerje, ki sploh ni prenehalo, ni moglo ponovno vzpostaviti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas od 19. 1. 2013 dalje, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji izročiti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto prodajalec ter ji za čas od nezakonite odjave iz zavarovanja do poziva na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da tožena stranka ni dokazala, da bi v kolektivni pogodbi ali v splošnem aktu določila daljše odpovedne roke od minimalnih, ki so predpisani v 92. členu Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 in nadaljnji). Stranki naj bi v pogodbi o zaposlitvi določili, da veljajo zakonski odpovedni roki, s čimer naj bi soglašali, da v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga velja zakonski, to je 30-dnevni (pravilno enomesečni) odpovedni rok. Tožena stranka naj bi v odpovedi pogodbe o zaposlitvi enostransko in za nazaj podaljšala pogodbeno dogovorjeni odpovedni rok iz 30 na 45 dni. Zato naj bi pogodba o zaposlitvi v resnici prenehala po poteku 30-dnevnega odpovednega roka, 18. 1. 2013. Ker je tožnica ostala na delu vse do 2. 2. 2013, bi bilo treba uporabiti določbo 54. člena ZDR, ki določa transformacijo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas, če ostane delavec na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi.

4. Tožena stranka je vložila odgovor na revizijo in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnica s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposliti za nedoločen čas z dne 21. 2. 2012, ki je v 10. členu določala, da med pogodbenima strankama veljajo zakonski odpovedni roki. Tožena stranka je tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga po tretji alineji prvega odstavka 88. člena ZDR s 45-dnevnim odpovednim rokom in jo po poteku tega roka, dne 2. 2. 2013 odjavila iz obveznega zavarovanja. Tožnica je od tožene stranke na podlagi 204. člena ZDR zahtevala izročitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, ker naj bi se pogodba o zaposlitvi iztekla s potekom 30-dnevnega odpovednega roka, kljub temu pa je tudi po poteku tega roka ostala na delu.

8. Delavec in delodajalec lahko odpovesta pogodbo o zaposlitvi z zakonsko ali pogodbeno določenim odpovednim rokom, pri določitvi katerega morata upoštevati minimalni čas trajanja odpovednega roka, določenega z zakonom, razen če je za manjše delodajalce s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti drugače dogovorjeno (91. člen ZDR). V tretjem odstavku 92. člena ZDR je za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delodajalca zaradi krivdnega razloga na strani delavca, določen minimalni odpovedni rok v trajanju enega meseca. Za tak rok sta se stranki dogovorili tudi v pogodbi o zaposlitvi.

9. Tožena stranka pa je v odpovedi pogodbe o zaposlitvi določila daljši, in sicer 45-dnevni odpovedni rok. S tem ni posegla v tožničine pravice, saj daljši odpovedni rok ne predstavlja kršitve delavčevih pravic.

10. Kakor pravilno ugotavljata nižji sodišči, za ta primer ni mogoče uporabiti 54. člena ZDR o domnevi sklenitve pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, saj ni sporno, da je bila pogodba o zaposlitvi ves čas sklenjena za nedoločen čas. Pogodba o zaposlitvi s potekom enega meseca ni prenehala, saj v primeru daljšega odpovednega roka ne pride do prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z iztekom zakonskega roka, ampak je veljala in se izvajala vse do izteka 45-dnevnega roka, določenega v odpovedi. Zato se delovno razmerje, ki sploh ni prenehalo, ni moglo ponovno vzpostaviti.

11. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da revizijski razlogi niso podani. Zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo.

12. Odločitev o stroških temelji na petem odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji).