Jedro

Posebnost iger na srečo preko interneta je ta, da se lahko v celoti ponujajo na daljavo, zato so nerelevantne v tej zvezi vse okoliščine, ki jih navaja tožeča stranka, da nima sedeža, podružnice, poslovnih prostorov, računalniškega strežnika in ne oglašuje v RS. Vse te okoliščine ne pomenijo, da tožeča stranka v RS ne prireja iger na srečo po internetu. Pristojnostni dejanski stan v zadevi je, da je RS kraj, kjer je dosegljiva spletna stran tožeče stranke.

Izrek odločbe z dne 1. 8. 2006 je prepovedni, kar pomeni, da tožeča stranka na območju RS ne sme prirejati iger na srečo prek interneta, ker za to nima koncesije – dovoljenja. Za jasnost prepovednega izreka ni treba specificirati, katera ravnanja so tožniku prepovedana – vsa, s katerimi prireja igre na srečo prek interneta v RS. Za razumevanje prepovedi je določen geografski obseg (območje RS) kot prepovedana dejavnost kot izvršitveno dejanje (igre na srečo prek interneta), zato je odločitev jasna in določna.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil predlog tožeče stranke za izrek odločbe št. 36163-4/2006/9 z dne 1. 8. 2006 za nično. V obrazložitvi je navedel, da je tožeča stranka podala predlog, da se odločba izreče za nično, ker je izdana v stvari, o kateri ni mogoče odločati v upravnem postopku (1. točka prvega odstavka 279. člena Zakona o upravnem postopku – ZUP), ker ni izvršljiva – nedoločnost izreka odločbe (3. točka prvega odstavka 279. člena ZUP), ker je pravno neizvršljiva in ker bi izvršitev pomenila kaznivo dejanje (2. točka prvega odstavka 279. člena ZUP). Meni, da so bili predlagatelju že v odločbi z dne 1. 8. 2006, kot tudi v odločbi drugostopnega organa, s katero je to zavrnilo pritožbo zoper prvostopno odločbo, in v sodbi Upravnega sodišča U 2653/2006 z dne 17. 12. 2008 dani odgovori na posamezne navedbe. V nadaljevanju se zato opredeljuje le do navedb, ki jih predlagatelj navaja prvič. Odločba z dne 1. 8. 2006 je bila izdana na podlagi Zakona o igrah na srečo (ZIS), ki v sedmem odstavku 107. člena določa, da Urad v primeru, ko ugotovi, da se igre na srečo prirejajo brez dovoljenja oziroma koncesije, izda odločbo o prepovedi prirejanja iger na srečo. V zvezi z izvršitvijo odločbe pa navaja, da jo je mogoče izvršiti tako s tehničnimi kot organizacijskimi ukrepi. V zvezi s pravno neizvršljivostjo, ki se nanaša na mnenje tožilca, pojasnjuje, da sta kazenski in upravni postopek ločena postopka. Drugi odstavek 35. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN) določa, da v primeru, da zavezanec ne spoštuje odločbe, lahko inšpektor naloži podjetjem, ki so pristojni za telekomunikacijske zveze, da zavezancu prekinejo telekomunikacijske zveze. Druga oseba, ki opravlja izvršbo, je v pravnem razmerju z organom, ki je izvršbo odredil in ne z zavezancem. Operaterji, vpisani v register APEK, so subjekti, ki opravljajo storitve širokopasovnega in ozkopasovnega dostopa do interneta, to je storitve telekomunikacijskih zvez. Zato ne sprejema utemeljitve, da bo izvršba odločbe pomenila kaznivo dejanje po 221. členu, 237. členu, 134. členu, 260. členu, 287. členu, 310. členu, 139. členu, 131. členu in 258. členu KZ-1. V zvezi z sumom kaznivega dejanja samovoljnosti poudarja, da je bila izpodbijana odločba izdana zakonito, da jo je izdala pristojna oseba.

Drugostopni organ je pritožbo tožeče stranke zavrnil. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je odločba z dne 1. 8. 2006 nična iz razlogov iz 279. člena ZUP. Razloge za to je pojasnila že v postopku. S to tožbo pa opozarja na napake v izpodbijanih odločbah in sodišču predlaga nekatere dokaze, ki so nastali po vložitvi pritožbe. Opozarja na neskladnost slovenske zakonodaje in prakse z evropsko. Na to okoliščino opozarjajo slovenski pravosodni organi in univerzitetni profesorji (vendar na nobeno od teh trditev upravni organ še ni odgovoril, razen delno glede mnenja državnega tožilstva). Zdaj obstaja še mnenje ministra za finance, ki ga je podal dne 23. 12. 2009 v Državnem svetu v zvezi z vetom na novelo ZIS. Meni, da iz te izjave izhaja, da zakon, kot je veljal ob vložitvi tožbe, ne omogoča izvajanje kontrole nad spletnimi igrami na srečo in da država nima pravice blokirati spletne strani, kjer se izvajajo neustrezne igre na srečo brez koncesije ter da zakonodaja na področju internetnega prirejanja iger na srečo ni urejena. Odločba z dne 1. 8. 2006 popolnoma ustreza stanju kot ga opisuje finančni minister. Sporno je, da organa v svojih odločbah zatrjujeta zakonitost svojih odločb, ki so uperjene proti tožeči stranki, medtem ko funkcionar, ki vodi organ, meni, da je zakonodaja neurejena in da ne omogoča zapiranja spletnih strani. Ugovarja tudi nepopolno in napačno ugotovljenemu dejanskemu stanju. Organa ne ugotavljata okoliščin, ki jih zahteva judikatura Sodišča EU, izrecno primer Lindman (C-42/02). Izpodbijani odločbi tudi ne ugotavljata ključnih okoliščin za presojo pogojev, ki jih 279. člen ZUP določa za ničnost odločbe. To so med drugim kraj in čas prirejanja igre na srečo preko spleta, način, na katerega kdo prireja igre na srečo (katera dejanja so pomembna – imetništvo podjetja, imetništvo strežnika, oglaševanje, ipd.). Tako sploh ni jasno, kaj je prirejanje iger na srečo in kaj je prirejanja iger na srečo v RS. Tudi ni jasno, kako je potrebno sporno odločbo izvršiti. Način izvršbe je prepuščen domišljiji upravnega organa v izvršilnem postopku ali tretjih oseb. Tudi v tem smislu je dejansko stanje neraziskano. Kršena so bila tudi pravila postopka, saj izpodbijani odločbi ne odgovarjata na številne očitke tožeče stranke. Odločba je neobrazložena. Organ ni odgovoril na navedbe, da športne stave in poker niso igre na srečo, ampak igre spretnosti, da se je pravo po izdaji sporne odločbe dne 1. 8. 2006 spremenilo, da slovenska zakonodaja ni v skladu z zakonodajo Evropske unije in sodno prakso ter da je dokazno breme o skladnosti državnih omejevalnih določb s pravom Skupnosti na državi ter da empirični dokazi o potrebi po omejevanju prirejanja iger na srečo v Sloveniji sploh ne obstajajo ter podobno. Upravni organ bi moral za ugotovitev vseh potrebnih dejstev razpisati obravnavo, s katero bi bilo zagotovljeno načelo zaslišanja stranke in seznanitev stranke z rezultati ugotovitvenega postopka. S pomanjkljivo obrazložitvijo je kršena pravica tožeče stranke do pravnega sredstva in do enakega varstva pravic. Nadalje ugovarja napačni uporabi materialnega prava – nedoločnost izreka odločbe. Nedoločnost se nanaša glede osebe, proti kateri je odločba uperjena, glede kraja opravljanja storitev, spletne strani v slovenščini, dostopnosti spletne strani, opredelitve, kaj so igre na srečo, igralcev s slovenskim prebivališčem, uporabe slovenske plačilne kreditne kartice, kraja opravljanja storitve. Zakon ne definira kraja opravljanja igre na srečo, čas opravljanja storitve, ni navedenih spletnih strani, ki naj bi jih tožeča stranka zaprla. Nadalje v sporni odločbi z dne 1. 8. 2006 ni določeno, kaj naj bi bila obveznost tožeče stranke. Ni jasno, kaj konkretno mora storiti, da bo prenehal prirejati igre na srečo v RS. Ali mora prenehati oglaševati na Televiziji Slovenija, ali mora zapreti svoj Urad v Ljubljani ali kaj drugega. Odločba govori le o tem, da je v Sloveniji dostopna določena spletna stran. Tega tožeča stranka ne more preprečiti, ne da bi zaprla spletno stran za vse uporabnike po vsem svetu. Obveznosti torej prostovoljno ne more izpolniti, to je tehnično nemogoče. Izvršba obveznosti na način, na katerega zavezanec obveznosti sam ne more izpolniti, pa je nezakonita. V zvezi s trditvijo, da je izrek nedoločen, se sklicuje na sodno prakso. Opozarja, da je organ poskušal izvršiti sporno odločbo in jo poslal v izvršitev vsem ponudnikom dostopa do interneta v Sloveniji, ker pa je odločba neizvršljiva, je ni izvršil niti eden od njih (odločba UNPIS, št. 46163-4/2006/211 z dne 14. 8. 2009). Ta okoliščina je bila znana organu preden je odločal o predlogu tožeče stranke, prav tako pritožbenemu organu, saj ga je tožeča stranka na to opozorila. Kljub temu se do tega organ ni opredelil. Nadalje meni, da o zadevi ni mogoče odločati v upravnem postopku (1. točka prvega odstavka 279. člena ZUP). Predlagatelj v RS nima sedeža, podružnice, poslovnih prostorov, računalniškega strežnika, v Republiki Sloveniji ne oglašuje in ne opravlja nobene dejavnosti. Vse kar lahko tožeča stranka stori, lahko stori le v Avstriji, na Gibraltarju, na Švedskem in drugod, kjer opravlja svojo dejavnost. V to pa Urad ne more posegati, saj s tem posega v pristojnost tuje države. Odločba je izdana izven pristojnosti državnih organom RS in krši suverenost omenjenih tujih držav. Gre za kršitev 279. člena ZUP in načela mednarodnega prava. Tudi na te trditve organ ni odgovoril. Odločba je nična zato, ker je izdana izven pristojnosti RS. Nadalje je izpodbijana odločba nezakonita, ker bi izvršitev pomenila kazniva dejanja (2. točka prvega odstavka 279. člena ZUP) kot jih je v predlogu naštela in ki bi jih storili vsi, ki bi izvršili sporno odločbo. Ugovarja tudi, da je slovensko pravo neskladno s pravom Unije – primer Lindman (C-42/02). Opozarja na okoliščino, ki jo ponavlja v vseh postopkih, a nanjo tožena stranka ni odgovorila. Gre za pravilo o dokaznem bremenu, ki ga je Evropsko sodišče oblikovalo v zadevi Lindman. Odločilo je, da mora država, ki omejuje prirejanje iger na srečo, razkriti statistične in druge dokaze, ki opravičujejo omejitvene ukrepe. Takšnih dokazov državni organi niso nikoli predstavili, obstaja pa znanstvena raziskava Inštituta za igre na srečo pri Ekonomski fakulteti, ki ugotavlja, da ne obstajajo. Po sodni praksi Evropskega sodišča torej v Sloveniji ni mogoče opravičiti omejevalnih ukrepov, ki so v Sloveniji uzakonjeni. Opozarja na stališče Okrožnega sodišča v Ljubljani v sklepu opr. št. IV Pg 66/2006 z dne 16. 1. 2007, mnenje državnega tožilca v zadevi I K 77/2009, članke, sklep Okrožnega državnega tožilca opr. št. Kt 1818/07 z dne 6. 10. 2008, pravno mnenje Inštituta za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani. Predlaga, da sodišče opravi glavno obravnavo ter odpravi izpodbijani odločbi Ministrstva za finance in Urada za nadzor prirejanja iger na srečo in odloči, da se odločba Urada za nadzor prirejanja iger na srečo št. 46163-4/2006/9 z dne 1. 8. 2006 izreče za nično oziroma podrejeno odpravo izpodbijanih odločb in vrnitev zadeve v ponovno odločanje. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi. Meni, da tožena stranka tudi v predmetni tožbi polemizira o veljavni ureditvi področja prirejanja iger na srečo v RS, čeprav je glede na zastopanje seznanjena, da so organi vezani na veljavne pravne predpise. Upravni organ tako lahko izreče upravni akt za ničen le, če so za to podani pogoji.

V pripravljalnem spisu z dne 23. 4. 2010 tožeča stranka ponovno opozarja na pravo EU, neurejenost zakonodaje s področja prirejanja iger na srečo ter na nezakonitost poslovanja slovenskega monopolista A. V pripravljalnem spisu z dne 24. 1. 2011 pa ponavlja svoje trditve, da je izrek odločbe z dne 1. 8. 2006 nedoločen, opozarja na pritožbe ponudnikov dostopa do interneta zaradi neizvršljivosti odločbe UNPIS. Ponovno opozarja na primat prava EU.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je predmet presoje odločba upravnega organa, s katero je zavrnil predlog, da se odločba št. 36163-4/2006/9 z dne 1. 8. 2006 (pravilno št. 46163-4/2006/9) izreče za nično. Odločbo je organ izdal na podlagi predloga tožeče stranke z dne 29. 9. 2009, s katerim je tožeča stranka uveljavljala ničnostne razloge iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 279. člena ZUP.

Izpodbijano odločbo sodišče presoja zgolj v okviru pravilnosti in zakonitosti odločitve v zvezi z vloženim predlogom za izrek odločbe z dne 1. 8. 2006 za nično ter se ne spušča v ugovore, ki presegajo okvir odločitve, tako v pravnem kot dejanskem pogledu, v zvezi z ugovori kot izhajajo iz tožbe.

Podanost ničnostnega razloga po 1. točki prvega odstavka 279. člena ZUP.

Za nično se izreče odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku v zadevi iz sodne pristojnosti ali v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku. Da bi organ izdal odločbo v zadevi iz sodne pristojnosti, tožeča stranka ne zatrjuje. Tožeča stranka navaja, da v Republiki Sloveniji nima sedeža, podružnice, poslovnih prostorov, računalniškega strežnika, ne oglašuje in ne opravlja nobene dejavnosti, torej v Republiki Sloveniji ne prireja iger na srečo, torej zatrjuje, da gre za primer absolutne stvarne nepristojnosti organa, da je v stvari izdal odločbo, ker mu materialni zakon ne daje podlage za odločanje, ob zatrjevanih dejanskih okoliščinah. Po določbi 107. člena ZIS (Uradni list RS, št. 134/03 – ZIZ/03) Urad v primeru, da ugotovi, da se igre na srečo prirejajo brez dovoljenja oziroma koncesije, izda odločbo o prepovedi prirejanja iger na srečo. Dejanski stan, naveden v odločbi z dne 1. 8. 2006, je predstavljal pravno podlago za odločitev po določbi 107. člena ZIS/03, ki pooblašča upravni organ, da izda odločbo o prepovedi prirejanja iger na srečo. Upravni organ je ugotovil, da se na spletnem naslovu X. v slovenskem jeziku prirejajo igre na srečo v Republiki Sloveniji (s 1. 8. 2006 preneseno na nov spletni naslov X. Na navedenem spletnem naslovu se prikaže naslovna stran, na kateri družba prireja igre na srečo in spletne strani – registracija, vplačila/izplačila. Navedeni dejanski stan predstavlja pristojnostni dejanski stan za to, da je v zadevi odločal upravni organ, ker je ugotovil, da se v RS prireja igre na srečo po internetu, prireditelj pa ni imetnik koncesije.

Posebnost iger na srečo preko interneta je ta, da se lahko v celoti ponujajo na daljavo, zato so nerelevantne v tej zvezi vse okoliščine, ki jih navaja tožeča stranka, da nima sedeža, podružnice, poslovnih prostorov, računalniškega strežnika in ne oglašuje v RS. Vse te okoliščine ne pomenijo, da tožeča stranka v RS ne prireja iger na srečo po internetu. Pristojnostni dejanski stan v zadevi je, da je RS kraj, kjer je dosegljiva spletna stran tožeče stranke. Na vprašanje pristojnosti upravnega organa za izdajo odločbe po 107. členu ZIS/03 pa tudi postopek prisilne izvršbe nima vpliva (ni relevantna navezna okoliščina za ugotovitev pristojnosti organa, ki je izdal prepovedno odločbo), zato sodišče ugovor v zvezi s tem kot nerelevanten zavrača. Zgolj podrejeno pojasnjuje, da se prepoved prirejanja iger na srečo nanaša na območje RS, torej je ugovor, ki ga tožeča stranka veže na izvršilni postopek, zavajajoč. Vprašanje, ali bo možno izvršiti odločbo le v okviru RS, presega presojo pravilnosti odločitve v zvezi s 1. točko prvega odstavka 279. člena ZUP. V postopku za izrek ničnosti tudi ni mogoče izpodbijati dejanskega stanja, ugotovljenega z odločbo, za katero se predlaga izrek ničnosti.

Podanost ničnostnega razloga po 2. točki prvega odstavka 279. člena ZUP Po tej določbi se za nično izreče odločba, ki bi s svojo izvršitvijo lahko povzročila kakšno dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakonu. V primeru ugotavljanja ničnosti po tej določbi je organ dolžan presoditi, ali bi z izvršitvijo izreka lahko nastala situacija, ki bi pomenila povzročitev kaznivega dejanja. Tožeča stranka navaja, da izpodbijana odločba ni določna. Če pa bi upravni organ odločbo izvrševal tako, da bi blokiral spletno stran predlagatelja, pa bi s tem storil dejanja, ki bi bila kazniva po KZ. V nadaljevanju tožeča stranka razlaga svoje videnje pravilnega poteka prisilne izvršitve odločbe, pri čemer ji sodišče ne sledi. Organ ima prav, da način in postopek upravne izvršbe nista navedena kot razlog za ničnost odločbe. Pri presoji, ali bi z izvršitvijo izreka lahko nastala situacija, ki bi pomenila povzročitev kaznivega dejanja, pa se je treba vprašati, ali bi želeno stanje, kot ga zasleduje odločba z dne 1. 8. 2006, da tožeča stranka iger na srečo prek interneta v RS ne bi prirejala (kar bi tožeča stranka prostovoljno, mimo sporne izvršitve tudi lahko storila – zagotovila tako stanje), pomenilo katero od kaznivih dejanj. Po mnenju sodišča organ pravilno ne sprejema utemeljitve, da bi tako stanje – odsotnost tožeče stranke pri prirejanju iger na srečo na območju RS, pomenilo katerega od kaznivih dejanj, ki jih je tožeča stranka v predlogu navedla.

Podanost ničnostnega razloga po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP Obstaja lahko pravna ali dejanska nemožnost izvršitve odločbe. Tožeča stranka je uveljavljala obe. Dejanska nemožnost izvršitve odločbe obstaja v objektivni neizvršljivosti izreka. Dejansko neizvršljivost je tožeča stranka uveljavljala z navedbo, da izrek ni določen, ker ni jasno, kaj pomeni prepoved prirejanja iger na srečo v RS. Tožena stranka je ugovor zavrnila in meni, da je odločbo možno izvršiti tako s tehničnimi kot organizacijskimi ukrepi. Kot primer navaja ukrepe enega izmed ponudnikov, ki mu je izdala odločbo z enakim dispozitivom. Sodišče tožeči stranki, ki tudi v tožbi vztraja pri ugovoru nejasnosti, ne more slediti.

Izrek odločbe z dne 1. 8. 2006 je prepovedni, kar pomeni, da tožeča stranka na območju RS ne sme prirejati iger na srečo prek interneta, ker za to nima koncesije – dovoljenja. Za jasnost prepovednega izreka ni treba specificirati, katera ravnanja so tožniku prepovedana – vsa, s katerimi prireja igre na srečo prek interneta v RS. Za razumevanje prepovedi je določen geografski obseg (območje RS) kot prepovedana dejavnost kot izvršitveno dejanje (igre na srečo prek interneta), zato je odločitev jasna in določna. Izrek tudi ne bi pridobil na jasnosti, če bi odločba vsebovala način, da bi jo bilo možno izvršiti tudi po tretjih (dokaz za ničnost ne morejo biti odklonitve nekaterih operaterjev, ki jim je bila naložena izvršitev odločbe). Namreč neupoštevanje odločbe, ki je operaterju zapovedovala izvršitev določenega ravnanja, ni enačiti z nemožnostjo izvršitve s strani tožeče stranke.

Zavajajoča je trditev, da obveznosti tožeča stranka ne more izpolniti zgolj na območju RS, ker bi jo lahko izpolnila le tako, da bi zaprla svojo spletno stran ter v celoti prenehala opravljati svojo dejavnost, ker posluje izključno preko spleta. Namreč do prisilne izvršitve je izpolnitev obveznosti v pristojnosti tožeče stranke. Že zgoraj je sodišče povzelo navedbo tožene stranke, da je odločbo mogoče izvršiti z različnimi tehničnimi kot organizacijskimi ukrepi. Trditev, da odločbe ni mogoče drugače izvršiti, kot da bi tožeča stranka zaprla svojo spletno stran ter v celoti prenehala opravljati svojo dejavnost, torej ne drži. Možna je seveda tudi izvršitev po drugi osebi, kot tudi navaja tožena stranka (drugi odstavek 35. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru – Uradni list RS, št. 43/07). Sodišče torej v zaključku meni, da je prepoved iz odločbe z dne 1. 8. 2006 možno izvršiti na različne načine, ki pomenijo izpolnitev. Možnost izpolnitve izreka na različne načine pa tudi ne pomeni, da dispozitiv dopušča različna tolmačenja o vsebini prepovedi. Obveznost tožeče stranke je jasna. Prostovoljna izpolnitev je možna z različnimi načini, v zvezi s prisilno izvršitvijo pa iz izpodbijane odločbe, ne iz navedb tožeče stranke ne izhaja, da izvršitev ne bi bila možna. V zvezi s konkretnim načinom izvršitve v izvršilnem postopku pa bo imela tožeča stranka možnost, da bo nemožnosti konkretnega načina ugovarjala.

V primeru pravne nemožnosti odločba vsebuje tak dispozitiv, ki nasprotuje pravnemu redu v RS. Tožeča stranka je v predlogu navajala, da bi bila izvršitev v nasprotju s pravnim redom v RS, ker je del pravnega reda RS tudi pravni red Evropske unije. Meni, da pravni red Evropske unije v primeru kot je primer tožeče stranke, ne dovoljuje omejitvenih ukrepov, saj ne more pridobiti licence/koncesije za prirejanje iger na srečo v RS, takšna omejitev pa je v nasprotju s pravnimi načeli Evropske unije kot izhaja iz sodne prakse Evropskega sodišča. V zvezi z zavrnitvijo razloga sodišče soglaša s toženo stranko, ki se sklicuje na sodbo Evropskega sodišča v zadevi Liga Portuguesa de Futebol profissional (C-42/07), v kateri je sodišče razsodilo, da 49. člen PES ne izključuje zakonodaje države članice, da ta subjektom, ki so ustanovljeni v drugih državah članicah, kjer zakonito opravljajo podobno storitev, prepoveduje prirejanje iger na srečo po internetu na ozemlju te države članice. V zvezi s sodbo v zadevi Placanica (združeni primeri C–338/04, C-359/04 in C-360/04 z dne 6. 3. 2007),, sodišče poudarja, da v presojanem primeru tožeča stranka ni sodelovala pri razpisu za dodelitev koncesije ter zato v obravnavanem primeru organ ni bil dolžan presojati kriterijev, na podlagi katerih bi bilo omejevanje prirediteljev nedopustno.

V zvezi s sklicevanjem na sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani IV Pg 66/2006 z dne 16. 1. 2007 in sklep državnega tožilca v kazenskem postopku opr. št. I K 77/2009 pa sodišče meni, da nista dokaza v zvezi z uveljavljanim razlogom, ker sta sprejeta na podlagi drugih materialnih določb kot odločba z dne 1. 8. 2006. Dokaz o pravni neizvršljivosti tudi ni mnenje ministra za finance, izraženo dne 23. 12. 2009 na zasedanju Državnega sveta (ob tem se sodišče ne spušča v interpretacijo tožeče stranke, ker meni, da je nerelevanten dokaz in dokaz, ki je nastal po datumu izpodbijane odločbe). Relevantni v zadevi tudi niso pomisleki proti obstoječi pravni ureditvi, izraženi v pravnem mnenju Inštituta za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani. Primer Lindman (C 42/02) pa je primer, sprejet na podlagi drugačnega dejanskega stanja kot obravnavan, zato se tožeča stranka napačno nanj sklicuje, kot na razlog, ki kaže na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Pozicija tožeče stranke (ter vse dejanske okoliščine, ki so bile podlaga za odločbo z dne 1. 8. 2006) niso takšne, da bi kazale, da je bila sporna odločba izdana v nasprotju s pravnim redom (tako v RS kot EU), zato sodišče ugovor zavrača. Tožeča stranka ugovarja kršitvi določb postopka – neobrazloženost odločbe. V zvezi z navedeno kršitvijo sodišče meni, da ni utemeljena. Organ je odgovoril na vse relevantne razloge tožeče stranke v zvezi s predlogom tožeče stranke za izrek odločbe za nično po uveljavljanih razlogih. V zvezi z ugovorom, da ni odgovorjeno, da športne stave in poker niso igre na srečo, ampak igre spretnosti, sodišče meni, da organ na ta ugovor ni bil dolžan odgovarjati, ker gre za vprašanje pravilno ugotovljenega dejanskega stanja v odločbi z dne 1. 8. 2006. Preverba dejanskega stanja pa ni predmet presoje v primeru zahteve za izrek ničnosti odločbe. Razlog za izrek odločbe za nično tudi ni sprememba materialnega prava, zato se tožeča stranka ne more sklicevati na neobrazloženost v zvezi s to navedbo. Da slovenska zakonodaja ni v skladu z zakonodajo Evropske unije in sodno prakso, je navedba, do katere se je organ opredelil, kot je navedeno že zgoraj. Opredelil se je pravilno tudi do relevantnih primerov iz prakse Sodišča EU sodišča, sklicevanje na sodbo Lindman (C 42/02) pa ni bilo relevantno, kot tudi ni študija inštituta pri Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani v zvezi z uveljavljenimi razlogi. Nadalje tožeča stranka navaja, da bi moral organ za ugotovitev vseh potrebnih dejstev razpisati obravnavo. Sodišče soglaša s tožečo stranko, da ji je z ustno obravnavo zagotovljeno načelo zaslišanja stranke in seznanitev stranke z rezultati ugotovitvenega postopka. V zvezi z obravnavano kršitvijo pa sodišče meni, da ustne obravnave organu ni bilo potrebno razpisati ter da je lahko odločil na podlagi podatkov v spisu in navedb ter dokazov, ki so izhajali iz vloge tožeče stranke, s katero je predlagala izrek odločbe za nično. V zvezi s tem je bila tožeča stranka dolžna predložiti vse relevantne dokaze, ki jih je organ presodil in izdal izpodbijano odločbo. Dejstva, na katera se tožeča stranka sklicuje, da bi jih bilo potrebno raziskati in v ta namen razpisati obravnavo, pa so v obravnavani zadevi tista, ki se pravnega okvirja – ničnosti, ne dotikajo. Sodišče meni, da je organ pravilno ugotovil dejansko stanje in ga tudi popolno ugotovil, zato tudi samo v zadevi ni razpisalo glavne obravnave. Posledično sodišče tudi meni, da tožeči stranki niso bile kršene ustavne svoboščine.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.