Jedro

Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da bi bilo treba za varno igro vdolbino ob robu igrišča za mali nogomet zapolniti in urediti muldo. Prva tožena stranka je z opustitvijo ravnanj, ki bi jih bila dolžna storiti kot organizator tekmovanja, neposredno povzročila nevarno situacijo. Igrišče je torej postalo nevarno prav zaradi njenega protipravnega ravnanja. Če pa je tako, ji je mogoče očitati premajhno skrbnost pri vzdrževanju športnega objekta in posledično malomarnost kot obliko krivde.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je vsem toženim strankam naložilo, da morajo tožeči stranki solidarno plačati 1.340.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.4.2003 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Ocenilo je, da je robnik, ki ločuje asfaltni del igrišča in zemeljsko muldo, nevarna stvar. Iz naslova nepremoženjske škode je tožniku za telesne bolečine prisodilo 900.000 SIT, za strah 90.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 350.000 SIT.

Pritožbeno sodišče je ugodilo pritožbama druge in tretje tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zoper njiju v celoti zavrnilo. Pritožbi tožeče stranke je delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je prvo toženko zavezalo k plačilu 1.500.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.4.2003 do plačila. V preostalem delu je pritožbo tožeče stranke in v celoti pritožbo prve tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritrdilo je razlogom sodišča prve stopnje o objektivni odgovornosti prve tožene stranke in dodalo, da bi prva tožena stranka tudi kot organizator morala poskrbeti, da se igra ne bi organizirala na tako nevarnem igrišču. Strinjalo se je z ugovorom tožeče stranke o prenizki odškodnini za strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in ji iz tega naslova prisodilo 150.000 SIT oziroma 450.000 SIT, odškodnino za telesne bolečine, ki jo je oškodovancu priznalo sodišče prve stopnje, pa je ocenilo kot primerno.

Zoper to sodbo je prva tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije reviziji ugodi in izpodbijano sodbo bodisi spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, bodisi razveljavi sodbi sodišča prve in druge stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da ni podana njena pasivna legitimacija, saj je bil lastnik igrišča Zveza telesno-kulturnih organizacij A., kar ni isto kot Športna zveza A. Sedaj pa je lastnik igrišča Mestna občina ... Prva tožena stranka je bila samo organizator lige malega nogometa v A. V mesecu marcu 1994 je bil v okviru lige sprejet Pravilnik za mali nogomet. Obvezen je bil za vse udeležence lige, v njem pa je bilo izrecno poudarjeno, da vsak igralec nastopa na lastno odgovornost. Postavlja se vprašanje, ali je igrišče, na katerem naj bi se tožnik poškodoval, res nevarna stvar. Oškodovanec je točno vedel, kakšno je igrišče, saj je na njem mali nogomet igral že veliko sezon. To je razvidno iz spisa, zato ne drži očitek pritožbenega sodišča, da je prva tožena stranka to dejstvo prvič izpostavila šele v pritožbi. Prisojena odškodnina je previsoka.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Okoliščine, ki tvorijo dejansko podlago odškodninske odgovornosti prve tožene stranke, so naslednje: – prva tožena stranka si je z aneksom k pogodbi o uporabi nogometnega stadiona pridržala pavico, da za potrebe rekreacijskega malega nogometa brezplačno uporablja igrišče na parc. št. 1904/2 k.o. ..., in sicer ob ponedeljkih in torkih od 16.00 do 21.00 ure in ob petkih od 15.30 do 22.00 ure v mesecih april, maj, junij, avgust, september in oktober; – prva toženka se je zavezala k rednemu vzdrževanju igrišča za mali nogomet; – prva toženka je bila organizator lige v malem nogometu;– tožnik se je poškodoval 22.6.1994 med tekmo malega nogometa v trim ligi; – igrišče, kjer je prišlo do poškodbe, je bilo zgrajeno za igranje rokometa. Je asfaltirano in ima obrobni pas od 1,14 m do 1,25 m. Na treh straneh je ob varovalnem pasu še zemeljska mulda za odtok meteorne vode z brežin. Muldo in asfalt ločuje robnik v višini asfalta. Ker se je asfalt na J delu igrišča posedel, robnik pa je ostal zunaj, je bil v času škodnega dogodka robnik do 3,5 cm nad asfaltom, na istem mestu pa je bil tudi najnižji del mulde; – oškodovancu je ob robniku obrnilo nogo in si je poškodoval levi gleženj.

Normativno hipotezo 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl., ZOR) tvorijo štiri predpostavke neposlovne odškodninske odgovornosti: (1) nedopustno ravnanje ali škodljivo dejstvo, (2) nedopustna škoda, (3) vzročna zveza in (4) odgovornost. Krivdna odškodninska odgovornost je tista vrsta odškodninske odgovornosti, pri kateri je krivda predpostavka te odgovornosti. Pri objektivni odškodninski odgovornosti (drugi odstavek 154. člena ZOR) odgovorna oseba odgovarja ne glede na krivdo.

Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da bi bilo treba za varno igro vdolbino ob robu igrišča za mali nogomet zapolniti in urediti muldo. Prva tožena stranka je z opustitvijo ravnanj, ki bi jih bila dolžna storiti kot organizator tekmovanja, neposredno povzročila nevarno situacijo. Igrišče je torej postalo nevarno prav zaradi njenega protipravnega ravnanja. Če pa je tako, ji je mogoče očitati premajhno skrbnost pri vzdrževanju športnega objekta in posledično malomarnost kot obliko krivde. Ker je subjekt, ki ga zadene krivdna odgovornost, organizator rekreativnega tekmovanja, to je prva tožena stranka, in razčiščevanje vprašanja, ali so izpolnjene vse predpostavke objektivne odškodninske odgovornosti, sploh ni potrebno, je pravno nepomembno tudi, ali je bila prva tožena stranka lastnik spornega igrišča (primerjaj s 174. členom ZOR).

Določilo 23. člena Pravilnika za mali nogomet, da vsak nastopajoči igralec v letni ali zimski ligi ali turnirjih malega nogometa v organizaciji prve tožene stranke nastopa na lastno odgovornost pomeni le, da so udeleženci športnega tekmovanja prevzeli tveganje, tipično za takšno udejstvovanje, nikakor pa ne odvezuje organizatorja, da aktivnost organizira v skladu z minimalnimi merili profesionalne skrbnosti, vsebovanimi v varnostnih predpisih, pravilih stroke in splošnem načelu prepovedi povzročanja škode (16. člen ZOR).

Ker revident višino prisojene denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo graja le pavšalno, je revizijsko sodišče v tem delu v skladu s 371. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/04 - ur. p. b., ZPP) opravilo le preizkus po uradni dolžnosti.

Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Načelo individualizacije zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost (stopnjo) in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. V skladu z načelom objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine pa mora sodišče pri njeni odmeri gledati na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (prvi in drugi odstavek 200. člena ZOR). Sodišče druge stopnje je z odmero denarne odškodnine za telesne bolečine (900.000 SIT), za strah (150.000 SIT) in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (450.000 SIT) pravilno izpolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine, saj je prisojena odškodnina primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožeče stranke.

Ker niso podani ne razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je reviziji zavrnilo (378. člen ZPP).