Jedro

Jedro

Če delodajalca ne zavezuje nobena kolektivna pogodba dejavnosti, mora delodajalec to urediti v podjetniški kolektivni pogodbi ali splošnem aktu. Toženka je dodatek za delovno dobo uredila v internem aktu tako, da so delavci upravičeni do dodatka za delovno dobo, doseženo pri zadnjemu delodajalcu, v višini 0,5 % osnovne plače za vsako izpolnjeno leto delovne dobe pri toženki. Tožnik je bil pri toženki zaposlen manj kot eno leto, kar pomeni, da ni upravičen do dodatka za delovno dobo.

Če delodajalca ne zavezuje nobena kolektivna pogodba dejavnosti, mora delodajalec to urediti v podjetniški kolektivni pogodbi ali splošnem aktu. Toženka je dodatek za delovno dobo uredila v internem aktu tako, da so delavci upravičeni do dodatka za delovno dobo, doseženo pri zadnjemu delodajalcu, v višini 0,5 % osnovne plače za vsako izpolnjeno leto delovne dobe pri toženki. Tožnik je bil pri toženki zaposlen manj kot eno leto, kar pomeni, da ni upravičen do dodatka za delovno dobo.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo neprerekanim navedbam toženke o času trajanja voženj, razkladanja in nakladanja ter tako ugotovilo število opravljenih ur in s tem tudi nadur.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo neprerekanim navedbam toženke o času trajanja voženj, razkladanja in nakladanja ter tako ugotovilo število opravljenih ur in s tem tudi nadur.

Zahtevek za plačilo odškodnine zaradi zatrjevanega trpinčenja ni bil zavrnjen zaradi kratkega obdobja zaposlitve, ampak ker ni bilo ugotovljeno, da bi prihajalo do trpinčenja.

Zahtevek za plačilo odškodnine zaradi zatrjevanega trpinčenja ni bil zavrnjen zaradi kratkega obdobja zaposlitve, ampak ker ni bilo ugotovljeno, da bi prihajalo do trpinčenja.

Izrek

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

II.Tožeča stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku plača 1.571,11 EUR (točka I izreka), ugotovilo je obstoj terjatve tožnika do toženke v višini 500,00 EUR, da ne obstoji terjatev toženke v višini 500,00 EUR, toženki pa je naložilo, da tožniku plača 500,00 EUR (točka II izreka). Zavrnilo je zahtevek za plačilo zneska 6.527,20 EUR (točka III izreka), tožniku je naložilo, da toženki povrne stroške postopka v višini 1.390,61 EUR (točka IV izreka), toženko pa določilo za zavezanko za plačilo 24 % sodne takse (točka V izreka).

1.Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku plača 1.571,11 EUR (točka I izreka), ugotovilo je obstoj terjatve tožnika do toženke v višini 500,00 EUR, da ne obstoji terjatev toženke v višini 500,00 EUR, toženki pa je naložilo, da tožniku plača 500,00 EUR (točka II izreka). Zavrnilo je zahtevek za plačilo zneska 6.527,20 EUR (točka III izreka), tožniku je naložilo, da toženki povrne stroške postopka v višini 1.390,61 EUR (točka IV izreka), toženko pa določilo za zavezanko za plačilo 24 % sodne takse (točka V izreka).

2.Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka. Izpostavlja, da se je v postopku na prvi stopnji zastopal sam, zato se je izražal kot laik. S tem, ko je zatrjeval, da je interni akt ničen, je želel pojasniti, da z njim ni bil seznanjen. Skladno z 31. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) morajo biti v pogodbi o zaposlitvi navedene kolektivne pogodbe in splošni akti delodajalca, ki določajo pogoje dela. Če delodajalec to obveznost opusti, delavec zaradi tega ne more trpeti posledic. Ker toženka tožnika ni seznanila z internim aktom, ne more trpeti negativnih posledic, zato mu pripada dodatek za 24 let delovne dobe v višini 0,5 % oziroma za najmanj dva meseca, ko je bil zaposlen pri toženki. Višina dodatka je bila nesporna, zato bi moralo sodišče zahtevku ugoditi. Ker tega ni storilo, je kršilo 129. člen ZDR-1. Glede plačila nadur je sodišče v celoti sledilo izračunu toženke v peti pripravljalni vlogi, izračun pa nasprotuje listinam, na katere se sklicuje toženka (kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Izpostavlja odstopanja za dne 1. 2., 16. 2., 18. 2., 19. 2., 20. 2. in 22. 2. 2021. Sodišče bi moralo upoštevati nadure od 1. 2. do 31. 3. 2024 (pravilno 2021), saj je tožnik tekom zaslišanja dopolnil svojo trditveno podlago, prav tako je zaslišan specificirano nasprotoval navedbam toženke. Neživljenjsko je, da bi moral delavec imeti svojo evidenco delovnega časa, saj jo mora po zakonu voditi delodajalec. Ves čas postopka je toženko pozival, da predloži evidence delovnega časa, sodišče pa tega dokaza ni izvedlo, posledično je napačno ugotovilo dejansko stanje. Ni pojasnilo, kako je obračunalo preostali čas, ko je bil tožnik na službeni poti in ni vozil ali opravljal razkladov/nakladov (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Zmotno je uporabilo materialno pravo, ker je delovni čas definiralo glede na Zakon o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOPMD), saj se za tožnika ne uporablja. Tožnik je v tretji pripravljalni vlogi opozoril, da niso izpolnjeni pogoji iz 2.a člena ZDCOPMD, sodišče pa se do teh navedb ni opredelilo. Napačna je tudi zavrnitev zahtevka za plačilo odškodnine. Listinski dokazi potrjujejo navedbe o grožnjah in pritiskih. Kratkotrajna zaposlitev ne daje podlage za zaključek, da se lahko delodajalec do delavca vede nespoštljivo, ga žali in ustrahuje. Nespoštljiv odnos je trajal celotno obdobje zaposlitve in ne le zadnji teden. Začelo se je, ko je v februarju 2021 odklonil delo, ker je bil preutrujen. Toženka je kršila 45. člen ZDR-1, njeno ravnanje pa je vplivalo na tožnikovo zdravje. Zahtevala je, da opravlja dolgotrajne vožnje, čeprav je bil preutrujen. Šlo je za nevarne pogoje dela. Ustrezno je opisal protipravno ravnanje, posledico in vzročno zvezo. Predlaga spremembo sodbe, tako da se zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

2.Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka. Izpostavlja, da se je v postopku na prvi stopnji zastopal sam, zato se je izražal kot laik. S tem, ko je zatrjeval, da je interni akt ničen, je želel pojasniti, da z njim ni bil seznanjen. Skladno z 31. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) morajo biti v pogodbi o zaposlitvi navedene kolektivne pogodbe in splošni akti delodajalca, ki določajo pogoje dela. Če delodajalec to obveznost opusti, delavec zaradi tega ne more trpeti posledic. Ker toženka tožnika ni seznanila z internim aktom, ne mora trpeti negativnih posledic, zato mu pripada dodatek za 24 let delovne dobe v višini 0,5 % oziroma za najmanj dva meseca, ko je bil zaposlen pri toženki. Višina dodatka je bila nesporna, zato bi moralo sodišče zahtevku ugoditi. Ker tega ni storilo, je kršilo 129. člen ZDR-1. Glede plačila nadur je sodišče v celoti sledilo izračunu toženke v peti pripravljalni vlogi, izračun pa nasprotuje listinam, na katere se sklicuje toženka (kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Izpostavlja odstopanja za dne 1. 2., 16. 2., 18. 2., 19. 2., 20. 2. in 22. 2. 2021. Sodišče bi moralo upoštevati nadure od 1. 2. do 31. 3. 2024 (pravilno 2021), saj je tožnik tekom zaslišanja dopolnil svojo trditveno podlago, prav tako je zaslišan specificirano nasprotoval navedbam toženke. Neživljenjsko je, da bi moral delavec imeti svojo evidenco delovnega časa, saj jo mora po zakonu voditi delodajalec. Ves čas postopka je toženko pozival, da predloži evidence delovnega časa, sodišče pa tega dokaza ni izvedlo, posledično je napačno ugotovilo dejansko stanje. Ni pojasnilo, kako je obračunalo preostali čas, ko je bil tožnik na službeni poti in ni vozil ali opravljal razkladov/nakladov (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Zmotno je uporabilo materialno pravo, ker je delovni čas definiralo glede na Zakon o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOPMD), saj se za tožnika ne uporablja. Tožnik je v tretji pripravljalni vlogi opozoril, da niso izpolnjeni pogoji iz 2.a člena ZDCOPMD, sodišče pa se do teh navedb ni opredelilo. Napačna je tudi zavrnitev zahtevka za plačilo odškodnine. Listinski dokazi potrjujejo navedbe o grožnjah in pritiskih. Kratkotrajna zaposlitev ne daje podlage za zaključek, da se lahko delodajalec do delavca vede nespoštljivo, ga žali in ustrahuje. Nespoštljiv odnos je trajal celotno obdobje zaposlitve in ne le zadnji teden. Začelo se je, ko je v februarju 2021 odklonil delo, ker je bil preutrujen. Toženka je kršila 45. člen ZDR-1, njeno ravnanje pa je vplivalo na tožnikovo zdravje. Zahtevala je, da opravlja dolgotrajne vožnje, čeprav je bil preutrujen. Šlo je za nevarne pogoje dela. Ustrezno je opisal protipravno ravnanje, posledico in vzročno zvezo. Predlaga spremembo sodbe, tako da se zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3.Pritožba ni utemeljena.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih v povezavi z drugim odstavkom 350. člena ZPP v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

4.Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih v povezavi z drugim odstavkom 350. člena ZPP v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

5.Pritožba neutemeljeno nasprotuje zavrnitvi zahtevka za plačilo dodatka za delovno dobo. Skladno s 126. členom v povezavi s 129. členom ZDR-1 so delavci upravičeni do dodatka za delovno dobo, vendar višino dodatka, dolžino in način upoštevanja delovne dobe določa kolektivna pogodba dejavnosti. Če delodajalca ne zavezuje nobena kolektivna pogodba dejavnosti, mora delodajalec to urediti v podjetniški kolektivni pogodbi ali splošnem aktu. Toženka je dodatek za delovno dobo uredila v internem aktu z dne 12. 4. 2013 tako, da so delavci upravičeni do dodatka za delovno dobo, doseženo pri zadnjemu delodajalcu, v višini 0,5 % osnovne plače za vsako izpolnjeno leto delovne dobe pri toženki. Tožnik je bil pri toženki zaposlen manj kot eno leto (od 1. 2. 2021 do 31. 3. 2021), kar pomeni, da ni upravičen do dodatka za delovno dobo. Na to ne vpliva okoliščina, da toženka v pogodbi o zaposlitvi ni navedla internega akta z dne 12. 4. 2013. Čeprav bi tožnik moral biti seznanjen s splošnimi akti toženke, ki urejajo pogoje dela, le-ti bi morali biti navedeni v pogodbi o zaposlitvi (peti odstavek 31. člena ZDR-1), zaradi tega ni upravičen do dodatka za delovno dobo v nasprotju s pogoji iz splošnega akta toženke. Kot je to pojasnilo že sodišče prve stopnje, takšna ureditev ni nična in ne nasprotuje 9. členu ZDR-1, prav tako ne predstavlja kršitve 129. člena ZDR-1.

5.Pritožba neutemeljeno nasprotuje zavrnitvi zahtevka za plačilo dodatka za delovno dobo. Skladno s 126. členom v povezavi s 129. členom ZDR-1 so delavci upravičeni do dodatka za delovno dobo, vendar višino dodatka, dolžino in način upoštevanja delovne dobe določa kolektivna pogodba dejavnosti. Če delodajalca ne zavezuje nobena kolektivna pogodba dejavnosti, mora delodajalec to urediti v podjetniški kolektivni pogodbi ali splošnem aktu. Toženka je dodatek za delovno dobo uredila v internem aktu z dne 12. 4. 2013 tako, da so delavci upravičeni do dodatka za delovno dobo, doseženo pri zadnjemu delodajalcu, v višini 0,5 % osnovne plače za vsako izpolnjeno leto delovne dobe pri toženki. Tožnik je bil pri toženki zaposlen manj kot eno leto (od 1. 2. 2021 do 31. 3. 2021), kar pomeni, da ni upravičen do dodatka za delovno dobo. Na to ne vpliva okoliščina, da toženka v pogodbi o zaposlitvi ni navedla internega akta z dne 12. 4. 2013. Čeprav bi tožnik moral biti seznanjen s splošnimi akti toženke, ki urejajo pogoje dela, le-ti bi morali biti navedeni v pogodbi o zaposlitvi (peti odstavek 31. člena ZDR-1), zaradi tega ni upravičen do dodatka za delovno dobo v nasprotju s pogoji iz splošnega akta toženke. Kot je to pojasnilo že sodišče prve stopnje, takšna ureditev ni nična in ne nasprotuje 9. členu ZDR-1, prav tako ne predstavlja kršitve 129. člena ZDR-1.

6.Tožnik je zahteval plačilo nadur od 14. 2. do 31. 3. 2021, zato v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je zaslišan kot stranka utemeljil svoj zahtevek tudi za čas od 1. 2. do 13. 2. 2021. Sodišče odloča v okviru podanih trditev in postavljenega zahtevka (prvi odstavek 2. člena in prvi odstavek 7. člena ZPP), izpoved stranke pa ne more nadomestiti trditvene podlage, prav tako ne pomeni spremembe tožbe.

6.Tožnik je zahteval plačilo nadur od 14. 2. do 31. 3. 2021, zato v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je zaslišan kot stranka utemeljil svoj zahtevek tudi za čas od 1. 2. do 13. 2. 2021. Sodišče odloča v okviru podanih trditev in postavljenega zahtevka (prvi odstavek 2. člena in prvi odstavek 7. člena ZPP), izpoved stranke pa ne more nadomestiti trditvene podlage, prav tako ne pomeni spremembe tožbe.

7.Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju, koliko ur dela je tožnik opravil, pravilno upoštevalo prvi odstavek 3. člena ZDCOPMD, ki določa kaj se šteje v delovni čas mobilnega delavca, ki opravlja prevoze blaga v cestnem prometu. Tožnik je namreč opravljal prevoze blaga v mednarodnem prometu, toženka pa je zatrdila, da se zanj uporabljajo določbe ZDCOPMD. Tožnik je sicer uveljavljal, da bi se morale uporabljati določbe ZDR-1, vendar ni navajal, da se ZDCOPMD ne uporablja, ker je vozil službeno vozilo lažje od 3,5 ton. V tretji pripravljalni vlogi je navedel le, da toženka ni vodila evidence delovnega časa, dnevnik vozila oziroma sledilnik vozila pa se ne more upoštevati kot evidenca delovnega časa, ker se za mobilne delavce lahko upošteva le tahograf. Dodal je še, da tahograf ni predpisan za vozila do nosilnosti 3,5 ton. Njegov ugovor se je nanašal le na uporabo dnevnikov voženj kot evidence delovnega časa.

7.Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju, koliko ur dela je tožnik opravil, pravilno upoštevalo prvi odstavek 3. člena ZDCOPMD, ki določa kaj se šteje v delovni čas mobilnega delavca, ki opravlja prevoze blaga v cestnem prometu. Tožnik je namreč opravljal prevoze blaga v mednarodnem prometu, toženka pa je zatrdila, da se zanj uporabljajo določbe ZDCOPMD. Tožnik je sicer uveljavljal, da bi se morale uporabljati določbe ZDR-1, vendar ni navajal, da se ZDCOPMD ne uporablja, ker je vozil službeno vozilo lažje od 3,5 ton. V tretji pripravljalni vlogi je navedel le, da toženka ni vodila evidence delovnega časa, dnevnik vozila oziroma sledilnik vozila pa se ne more upoštevati kot evidenca delovnega časa, ker se za mobilne delavce lahko upošteva le tahograf. Dodal je še, da tahograf ni predpisan za vozila do nosilnosti 3,5 ton. Njegov ugovor se je nanašal le na uporabo dnevnikov voženj kot evidence delovnega časa.

8.Tožnik je v tožbi predlagal, naj se toženki naloži, da predloži evidenco prisotnosti in potne naloge, kar je sodišče prve stopnje storilo. Toženka je predložila dnevnik vozila in obračunske liste, zato pritožba neutemeljeno uveljavlja, da ta dokaz ni bil izveden. Tožnik ni zahteval, da toženka predloži drugačno evidenco, trdil je le, da ta evidenca ni skladna z Zakonom o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV) in da toženka evidence očitno ni vodila. Res ne gre za evidenco delovnega časa, kot jo določa ZEPDSV, vendar zaradi tega ni utemeljen ugovor o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Sodišče prve stopnje je delovni čas ugotovilo na podlagi neprerekanih navedb toženke o opravljenih urah dela. Ustrezno je pojasnilo, da se skladno s 3. členom ZDCOPMD čas odmorov in razpoložljivosti ne šteje v delovni čas, zato je neutemeljen ugovor o pomanjkljivi obrazložitvi.

8.Tožnik je v tožbi predlagal, naj se toženki naloži, da predloži evidenco prisotnosti in potne naloge, kar je sodišče prve stopnje storilo. Toženka je predložila dnevnik vozila in obračunske liste, zato pritožba neutemeljeno uveljavlja, da ta dokaz ni bil izveden. Tožnik ni zahteval, da toženka predloži drugačno evidenco, trdil je le, da ta evidenca ni skladna z Zakonom o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV) in da toženka evidence očitno ni vodila. Res ne gre za evidenco delovnega časa, kot jo določa ZEPDSV, vendar zaradi tega ni utemeljen ugovor o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Sodišče prve stopnje je delovni čas ugotovilo na podlagi neprerekanih navedb toženke o opravljenih urah dela. Ustrezno je pojasnilo, da se skladno s 3. členom ZDCOPMD čas odmorov in razpoložljivosti ne šteje v delovni čas, zato je neutemeljen ugovor o pomanjkljivi obrazložitvi.

9.Toženka je natančno opredelila čas trajanja vožnje, čas odmorov ter razpoložljivosti, v peti pripravljalni vlogi pa tudi čas razkladanja in nakladanja. Po ugovoru tožnika o času trajanja vožnje v obdobju od 22. 2. do 24. 2. 2021, je dopolnila trditve (glede celotnega vtoževanega obdobja) tako glede časa trajanja voženj kot časa nakladanja in razkladanja, tožnik pa tako opredeljenemu delovnemu času ni specificirano ugovarjal, s čimer se šteje, da je navedbe toženke priznal (drugi odstavek 214. člena ZPP). Izpoved stranke ne more nadomestiti trditvene podlage, tudi sicer pa tožnik v zaslišanju ni izpostavljal razhajanj med navedbami toženke o času trajanja nakladanja in razkladanja ter dokaznimi listinami, saj je toženka te navedbe podala po njegovem zaslišanju. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno sledilo neprerekanim navedbam toženke o času trajanja voženj, razkladanja in nakladanja ter tako ugotovilo število opravljenih ur in s tem tudi nadur. Ugotovitve sodišča prve stopnje temeljijo na neprerekanih trditvah in ne listinah, zato je neutemeljen očitek o kršitvi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi prihajalo do nasprotji med izračuni toženke o delovnem času in listinami v spisu. Vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na razhajanje med zatrjevanim časom razkladanja in nakladanja ter predloženimi nalogi za prevoz, predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP).

9.Toženka je natančno opredelila čas trajanja vožnje, čas odmorov ter razpoložljivosti, v peti pripravljalni vlogi pa tudi čas razkladanja in nakladanja. Po ugovoru tožnika o času trajanja vožnje v obdobju od 22. 2. do 24. 2. 2021, je dopolnila trditve (glede celotnega vtoževanega obdobja) tako glede časa trajanja voženj kot časa nakladanja in razkladanja, tožnik pa tako opredeljenemu delovnemu času ni specificirano ugovarjal, s čimer se šteje, da je navedbe toženke priznal (drugi odstavek 214. člena ZPP). Izpoved stranke ne more nadomestiti trditvene podlage, tudi sicer pa tožnik v zaslišanju ni izpostavljal razhajanj med navedbami toženke o času trajanja nakladanja in razkladanja ter dokaznimi listinami, saj je toženka te navedbe podala po njegovem zaslišanju. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno sledilo neprerekanim navedbam toženke o času trajanja voženj, razkladanja in nakladanja ter tako ugotovilo število opravljenih ur in s tem tudi nadur. Ugotovitve sodišča prve stopnje temeljijo na neprerekanih trditvah in ne listinah, zato je neutemeljen očitek o kršitvi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi prihajalo do nasprotji med izračuni toženke o delovnem času in listinami v spisu. Vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na razhajanje med zatrjevanim časom razkladanja in nakladanja ter predloženimi nalogi za prevoz, predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP).

10.Zahtevek za plačilo odškodnine zaradi zatrjevanega trpinčenja ni bil zavrnjen zaradi kratkega obdobja zaposlitve, ampak ker ni bilo ugotovljeno, da bi prihajalo do trpinčenja. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da dogodki, za katere je tožnik zatrjeval, da so se pričeli dogajati po 11. 3. 2021, ko je odklonil vožnjo, ne morejo predstavljati dlje časa trajajočega, očitno negativnega ravnanja v smislu trpinčenja, kot ga opredeljuje četrti odstavek 7. člena ZDR-1, saj je tožnik dne 19. 3. 2021 nastopil bolniški stalež, ki je trajal do prenehanja delovnega razmerja dne 31. 3. 2021. Poleg tega je bilo ugotovljeno, da očitana ravnanja tudi objektivno gledano, ne le s časovnega vidika, ne morejo predstavljati trpinčenja. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da vremenske razmere in zaprtje kopalnic na počivališčih v času epidemije ne predstavljajo trpinčenja. Prav tako ni bilo ugotovljeno, da bi toženka pritiskala na tožnika, da mora opravljati dolge vožnje brez počitka, ali da bi mu grozila in imela neprimeren ter žaljiv odnos. Iz izpodbijane sodbe jasno izhaja, da sporočil, na katera se sklicuje tožnik, ni mogoče šteti kot grožnje. Prav tako ni bilo dokazano, da bi se tožniku očitalo, da je scrkljan, da mora delati, kot mu je naročeno, ali kršitev 45. člena ZDR-1 zaradi premalo počitkov in s tem nezagotavljanja varnih delovnih pogojev. Ugotovljeno je bilo, da če bi se zahtevala oprava vožnje, ki bi ogrožala tožnika, bi lahko takšno delo odklonil, vendar do tega ni prišlo. Ker ni bila ugotovljena protipravnost ravnanja toženke, ni podana njena odškodninska odgovornost, zato je bil zahtevek iz tega naslova pravilno zavrnjen.

10.Zahtevek za plačilo odškodnine zaradi zatrjevanega trpinčenja ni bil zavrnjen zaradi kratkega obdobja zaposlitve, ampak ker ni bilo ugotovljeno, da bi prihajalo do trpinčenja. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da dogodki, za katere je tožnik zatrjeval, da so se pričeli dogajati po 11. 3. 2021, ko je odklonil vožnjo, ne morejo predstavljati dlje časa trajajočega, očitno negativnega ravnanja v smislu trpinčenja, kot ga opredeljuje četrti odstavek 7. člena ZDR-1, saj je tožnik dne 19. 3. 2021 nastopil bolniški stalež, ki je trajal do prenehanja delovnega razmerja dne 31. 3. 2021. Poleg tega je bilo ugotovljeno, da očitana ravnanja tudi objektivno gledano, ne le s časovnega vidika, ne morejo predstavljati trpinčenja. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da vremenske razmere in zaprtje kopalnic na počivališčih v času epidemije ne predstavljajo trpinčenja. Prav tako ni bilo ugotovljeno, da bi toženka pritiskala na tožnika, da mora opravljati dolge vožnje brez počitka, ali da bi mu grozila in imela neprimeren ter žaljiv odnos. Iz izpodbijane sodbe jasno izhaja, da sporočil, na katera se sklicuje tožnik, ni mogoče šteti kot grožnje. Prav tako ni bilo dokazano, da bi se tožniku očitalo, da je scrkljan, da mora delati, kot mu je naročeno, ali kršitev 45. člena ZDR-1 zaradi premalo počitkov in s tem nezagotavljanja varnih delovnih pogojev. Ugotovljeno je bilo, da če bi se zahtevala oprava vožnje, ki bi ogrožala tožnika, bi lahko takšno delo odklonil, vendar do tega ni prišlo. Ker ni bila ugotovljena protipravnost ravnanja toženke, ni podana njena odškodninska odgovornost, zato je bil zahtevek iz tega naslova pravilno zavrnjen.

11.Tožnik navaja, da se pritožuje zoper celotni zavrnilni del sodbe, pri čemer navede razloge za pritožbo le glede zavrnitev zahtevka za plačilo dodatka za delovno dobo, nadurnega dela in odškodnine, ne pa tudi za zavrnitev dela zahtevka za plačilo dnevnic, dodatka za delo v nedeljo in nočno delo, povračilo stroškov za prevoz na delo in prehrano med delom. Pritožbeno sodišče je zato odločitev v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti in ugotovilo, da je pravilna in zakonita.

11.Tožnik navaja, da se pritožuje zoper celotni zavrnilni del sodbe, pri čemer navede razloge za pritožbo le glede zavrnitev zahtevka za plačilo dodatka za delovno dobo, nadurnega dela in odškodnine, ne pa tudi za zavrnitev dela zahtevka za plačilo dnevnic, dodatka za delo v nedeljo in nočno delo, povračilo stroškov za prevoz na delo in prehrano med delom. Pritožbeno sodišče je zato odločitev v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti in ugotovilo, da je pravilna in zakonita.

12.Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12.Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13.Tožnik ni uspel s pritožbo, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

13.Tožnik ni uspel s pritožbo, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Zveza:

Zveza: