Jedro

Tožnik ne more uspešno izpodbijati odločitve o dodelitvi otroka v starosti treh let in pol materi, če ne obstoje utemeljeni razlogi, zaradi katerih mati ni sposobna skrbeti za varstvo in vzgojo otroka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano določbo ugodila pritožbi matere (prizadeta stranka v tem upravnem sporu) in odpravila odločbo Centra za socialno delo z dne 11.10.1992 ter odločila, da se mladoletna G.B. zaupa v vzgojo in varstvo materi. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je ob upoštevanju pravnega mnenja in pripomb Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, v ponovnem postopku pri odločanju o tožničini pritožbi, ocenila tudi poročilo Centra za socialno delo z dne 15.3.1993. Iz navedenega poročila izhaja, da mld. G. živi s svojo materjo pri njenih starših, da so razmere, v katerih otrok živi zelo ugodne, da je hčerka zelo navezana na mater in ni nobenega razloga, da ne bi bila zaupana materi. To poročilo tudi potrjuje tožbene navedbe, da oče ne prispeva za otrokovo preživljanje, zaradi česar je sprožen sodni postopek, da se oče ni odzval vabilu Centra za socialno delo in da otrokov oče tožnici po telefonu grozi, da bo otroka ugrabil. Na podlagi navedenega mnenja tožena stranka ugotavlja, da mld. G. živi pri materi v urejenih in primernih razmerah in da mati ustrezno skrbi za njeno vzgojo in varstvo. Tožena stranka navaja, da otrok v starosti treh let in pol potrebuje predvsem materino nego, skrb in čustveno povezavo, zato se dodeli očetu le, če so podane posebne okoliščine, ki kažejo na to, da mati ni zmožna nuditi otroku normalnega psihičnega razvoja. Upoštevajoč navedeno poročilo tožena stranka sklepa, da okoliščine, ki bi kazale na to, da mati ni sposobna skrbeti za otrokovo vzgojo in varstvo, niso podane. Glede na to in upoštevajoč dejstvo, da mld. G. že od leta 1992 živi pri materi v drugi državi in se je v tem času gotovo navadila na novo okolje in zato njena dodelitev očetu ne bi pozitivno vplivala na otrokovo psihično stanje, je tožena stranka odločila, kot sledi iz izreka te odločbe.

Tožnik s tožbo izpodbija navedeno odločbo zaradi razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Meni, da je odločitev napačna, ker temelji predvsem na mnenju Centra za socialno delo, ki je enostransko. Tudi sicer navedenega mnenja tožena stranka ne bi smela upoštevati, ker gre za mnenje organa druge države. Ne strinja se z obrazložitvijo, da otrok v starosti treh let in pol potrebuje predvsem materino skrb in nego, saj ta temelji na posplošeni domnevi. V moderni psihologiji in sociologiji prevladujejo stremljenja, da za otroka lahko skrbita le oba starša v medsebojnem ekonomskem, čustvenem in socialnem okolju. Navaja, da bi bilo potrebno pred odločitvijo pridobiti mnenje izvedenca psihologa, ki bi sestavil celovito ekspertizo glede tega, komu naj se zaupa otrok. Predlaga, da sodišče izpodijano odločbo odpravi.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je v zadevi odločila v ponovnem postopku, potem ko je bila s sodbo tega sodišča z dne 14.4.1994 odpravljena njena odločba, s katero je bila zavrnjena pritožba otrokove matere zoper odločitev prvostopnega organa, da se mladoletna G. zaupa v varstvo in vzgojo očetu. Po mnenju sodišča, izraženem v navedeni sodbi, dejstva ugotovljena v upravnem postopku, kot tudi razlogi izpodbijane odločbe glede ravnanja in postopkov obeh roditeljev, niso dajala zanesljive podlage za sklep tožene stranke, da bi koristi mladoletne G. zahtevale, da se jo dodeli očetu. Sodišče je menilo, da je potrebno pri odločanju o tožničini pritožbi oceniti tudi poročilo Centra za socialno delo z dne 15.3.1993 ter dejstvo, da se mladoletna G. od leta 1992 nahaja pri materi v drugi državi in se je v tem času gotovo navadila na novo okolje, zato njena dodelitev očetu ne bi pozitivno vplivala na otrokovo psihično stanje in njegov nadaljni normalni razvoj.

Po proučitvi upravnih spisov sodišče ugotavlja, da je tožena stranka sledila mnenju in pripombam sodišča. Tožena stranka je namreč v ponovnem postopku ocenila poročilo Centra za socialno delo. Ker iz navedenega poročila izhaja, da mladoletna G. živi z materjo v urejenih razmerah in je na mater zelo navezana, pa tudi sicer iz predloženih upravnih spisov ne izhaja, da mati ne bi bila sposobna skrbeti za varstvo in vzgojo mladoletne hčerke, sodišče nima podlage za dvom v pravilnost odločitve tožene stranke. Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da otrok v starosti treh let in pol potrebuje predvsem materino nego, skrb in čustveno povezavo. Na podlagi ugotovitev stroke in vsakodnevnih izkušenj je znano, da predstavlja mati otroku v njegovih najnežnejših letih najbolj trdno oporo in da je njena prisotnost in ljubezen zelo pomembna za otrokov nadaljni razvoj. Obstajati bi morali zelo utemeljeni razlogi za odločitev, da se otrok te starosti dodeli v varstvo in vzgojo očetu. Da bi otrokova mati ne bila sposobna skrbeti za otroka in da ne bi imela pogojev za to, da bi otrok lahko živel pri njej, iz podatkov upravnih spisov ne izhaja in tudi tožnik konkretnih okoliščin, ki bi kazale na tako dejansko stanje, ne zatrjuje.

V zvezi s tožbenim ugovorom, da bi moralo biti pred odločitvijo pridobljeno mnenje izvedenca-psihologa, sodišče pripominja, da upravni organ samostojno izvaja dokaze in da pri tem ni vezan na nobena formalna dokazna pravila. Upravni organ oziroma uradna oseba, ki vodi postopek, samostojno odloča o tem, ali bo izvedla dokaz z izvedencem. Sodišče tudi ne vidi razloga za to, da tožena stranka ne bi smela pri odločanju upoštevati poročila Centra za socialno delo, saj gre za poročilo strokovnega organa, delujočega na območju, kjer mladoletna G. z materjo živi že od leta 1992. Ker je glede na navedeno tožba neutemeljena, jo je sodišče zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).