Jedro

V primeru, ko je škoda odpravljena, je običajen dokaz njene višine račun za material in delo, potrebno pri popravilu. V primeru, ko računa ni na razpolago, predračunu, s katerim se zgolj predvidevajo stroški v zvezi z odpravo škode, ni mogoče kar avtomatično in brez argumentov odreči dokazne vrednosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo 378,13 € odškodnine z obrestmi in tožeči stranki naložilo obveznost povrnitve 635,99 € pravdnih stroškov tožene stranke.

Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga spremembo sodbe tako, da se zahtevku ugodi, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov. Prvostopnemu sodišču očita, da je v razlogih sodbe listino – izjavo A. O. z dne 29.1.1996 – povzelo in obravnavalo v nasprotju z njeno dejansko vsebino. Trdi, da je v drugem stavku te izjave A. O. priznal, da je do prometne nesreče prišlo. Opozarja, da je tudi tožena stranka v odgovoru na tožbo in kasnejših vlogah priznavala obstoj nesreče, saj je navajala npr. „takoj po nesreči....“, „medsebojno trčenje“. Zmotno uporabo materialnega prava pa pritožnik utemeljuje s trditvijo, da je zatrjevana škoda izkazana s predračunom in tožnikovo izjavo, sodišče pa je ugotovilo, da premoženjska škoda ni dokazana.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pojasnjuje, da je omenjanje prometne nesreče v izjavi A. O. posledica izpraševalčevega vprašanja. Opozarja, da se tudi v Prijavi škodnega dogodka pod 1. in 2. točko historični dogodek obravnava kot prometna nesreča. Pritožba ni utemeljena.

Izpodbijana sodba je izdana v sporu majhne vrednosti, zato se lahko izpodbija zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1.odstavek 458. čl. Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Pritožnik zatrjuje obstoj obeh pritožbenih razlogov, argumentirano pa se sklicuje le na kršitev postopka.

Na 3. strani sodbe je sodišče vsebino pisne izjave A. O. z dne 29.1.1996 (B1) povzelo tako, da je navedlo, da je s to izjavo, ki je bila podana nekaj več kot tri mesece po spornem dogodku, A.O. zanikal povzročitev nezgode in povzročitev prask na tožnikovem avtomobilu. Ni mogoče soglašati s pritožbo, da je ta povzetek v nasprotju z vsebino izjave. V izjavi je historični dogodek natančno opisan, poglavitne okoliščine, ki jih A.O. - podpisnik izjave - izpostavlja pa so: podpisnik izjave je že prevozil križišče in bil na cesti, ko je opazil, da mu voznik osebnega avtomobila z rokami daje znak, naj počaka; voznik osebnega avtomobila je po nemško razlagal in dopovedoval, da naj bi avtobus podrgnil osebno vozilo po zadnjem odbijaču; s pregledom avtobusa je podpisnik izjave ugotovil, da na avtobusu ni vidnih poškodb, ki bi kazale, da je avtobus podrgnil po odbijaču osebnega avtomobila; podpisnik izjave je vozniku osebnega avtomobila dopovedoval, da je nemogoče, da bi povzročil prasko na odbijaču osebnega avtomobila; neka odrgnina je na vdolbljenem delu odbijača osebnega avtomobila bila; če bi avtobus podrgnil odbijač, bi bil poškodovan izbočeni del odbijača, ki je bil nepoškodovan; podpisnik izjave ni čutil nobenega udarca ali drgnjenja. V uvodnem delu izjave, kjer se ugotavlja čas in kraj dogodka ter opisuje vozilo (avtobus), je historični dogodek res označen kot prometna nezgoda, kar pa, ob v nadaljevanju razumljivem in logičnem opisu dogajanja, ne omogoča drugačne razlage kot tako, da izjavitelj zanika fizični kontakt med voziloma in torej tudi povzročitev škode. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je s to izjavo A.O. zanikal povzročitev nezgode in povzročitev prask na tožnikovem avtomobilu. Do drugačne razlage z jezikovno in logično razlago besedila ni mogoče priti.

Tudi v pritožbi povzeto tožničino označevanje historičnega dogodka kot prometne nesreče, je vzeto iz konteksta. Tožena stranka v svojih navedbah dosledno zanika obstoj škodnega dogodka in nastanek škode.

V primeru, ko je škoda odpravljena, je običajen dokaz njene višine račun za material in delo, potrebno pri popravilu. V primeru, ko računa ni na razpolago, predračunu, s katerim se zgolj predvidevajo stroški v zvezi z odpravo škodo, ni mogoče kar avtomatično in brez argumentov odreči dokazne vrednosti, kakor je to storilo sodišče prve stopnje (8. čl. ZPP). Vendar pa pomanjkljivo vrednotenje dokaza na odločitev ni vplivalo. Z višino škode se namreč sploh ni treba ukvarjati, ker je sodišče na osnovi ostalih, skrbno in natančno presojenih dokazov ugotovilo, da tožnik škodnega dogodka in s tem tudi nastanka škode ni dokazal. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s I. odstavkom 154. čl. ZPP).

O zadevi odloča sodnik posameznik na osnovi 5. odstavka 458. čl. ZPP.