Jedro

Ker je dolžnica ugovarjala zastaranje obveznosti, ki je nastala z dolgovnim seznamom davčne uprave, je treba o tem ugovoru odločiti. Sodišče prve stopnje pa ni ugotovilo pravno odločilnih dejstev, to je, kdaj je obveznost nastala in ali je nastopilo pretrganje zastaranja. Zato je bilo treba zadevo razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje, da odloči o ugovoru zoper sklep o zavarovanju denarne terjatve.

Izrek

Ugovoru se ugodi, sklep o neutemeljenosti ugovora se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da vnovič odloči o ugovoru.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo razlogu upnika in izdalo izpodbijani sklep o zavarovanju.

Proti temu sklepu je ugovarjala dolžnica. Do težav s plačili prispevkov in davkom je prišlo v letu 1991. Takrat je zaradi vojne v BIH morala opustiti delovanje tekstilnih izdelkov. Zato je tudi prišlo do zamude plačil. Z možem sta že vedno nezaposlena. Meni, da je zaradi vojne, zaradi višje sile prišlo do nemožnosti plačila davkom. Meni, da je dolg zastaran, saj so terjatve iz leta 1991 in dalje, predlog pa je bil vložen julija 2000. Prosita za taksno oprostitev.

Na vložen ugovor je upnik odgovoril. Zastaralni rok ni potekel, saj je 10 letni zastaralni rok, vtoževana terjatev pa izvira iz leta 1992 in 1993. Ugovor je utemeljen.

Upnik je predlagal zavarovanje denarne terjatve in kot naslov predložil dolgovni seznam zaostalih obveznosti na dan 31.8.1999 (priloga A1). Gre za pravni naslov po določbi 17. čl. ZIZ (Zakon o izvršbi in zavarovanju). Iz priloženega dolgovnega seznama izhaja, da gre za dolžnico, V.D., ki dolguje iz leta 1991 dajatve iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Nato je še za leto 1992 zapisano, da gre za novo odločbo, naprej (za leta 1993 do 1999) pa so zapisi le za obresti.

Ker dolžnica ugovarja zastaranje in gre za ugovor materialnega prava, je pritožbeno sodišče skušalo odgovoriti na ta ugovor. Razlogi za ugovor po 55. čl. so, da je terjatev, ugotovljena s pravnim naslovom, zastarala. V konkretnem primeru rok za zastaranje določa Zakon o davčnem postopku (ZDP, Ur. l. RS, 18/96 in naslednji). Po 96. čl. ZDP pravice do izterjave davka, obresti in stroškov prisilne izterjave zastara v petih letih po poteku leta, v katerem bi jih bilo treba izterjati. Tek zastaranja pravice do izterjave davka, obresti, stroškov prisilne izterjave ustavi vsako uradno dejanje davčnega organa, ki mu je namen izterjava in je bil dolžnik z njim seznanjen (primerjaj 97 čl. ZDP). Zastaranje pa nastopi v vsakem primeru, če poteče 10 let od dneva, ko je prvič pričelo teči (97. čl. istega zakona). Gre za pravno odločilna dejstva, ki izhajajo iz citiranih predpisov, jih pa je sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, saj je menilo, da je ugovor neutemeljen in je zadevo odstopilo pritožbenemu sodišču, da odloči kot o pritožbi (2. odst. 54. čl. ZIZ). Ker pa manjkajo odločilna dejstva za preizkus pravilne uporabe materialnega prava, je bilo treba tak sklep razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje da ponovno odloči o ugovoru (365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).

V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje preizkusi, ali je ugovor zastaranja utemeljen. Po potrebi naj tudi opravi narok, da ugotovi pravno odločilna dejstva v zvezi s pravilno uporabo 96. in 97. čl. ZDP.

Če se bo izkazalo, da ugovor ni utemeljen, pa naj zadevo pošlje sodišču druge stopnje, da o njem lahko odloči kot o pritožbi.