Jedro

Tožnica je prišla pri svojem delu kot medicinska sestra v stik s pacientko, ki je bila okužena z nalezljivo boleznijo, v okviru svojih delovnih nalog je bila dolžna oskrbeti to pacientko (čeprav niti tožnica niti drugotožena stranka nista bili seznanjeni z okužbo pacientke), zaradi česar je prišlo do tega, da se je s to boleznijo okužila tudi tožnica. Delo v okolju, v katerem je prišla tožnica v stik z okuženo pacientko, je predstavljalo nevarno okolje, ki je pomenilo večjo nevarnost od običajne za okužbo tožnice, zato za škodo, ki jo je tožnica utrpela zaradi okužbe s tuberkulozo, odgovarja drugotožena stranka kot delodajalec po pravilih objektivne odgovornosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je I. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, na podlagi katerega naj bi ji bili dolžni toženi stranki plačati imaterialno škodo v znesku 12.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 2011 dalje do plačila, ter ji povrniti vse pravdne stroške tega postopka z enakimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe delovnega sodišča nadalje do plačila in s plačilom 20 % DDV, vse na TRR njenega pooblaščenca, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe. V II. točki izreka je naložilo tožeči stranki, da je dolžna prvotoženi stranki plačati stroške postopka v znesku 20,00 EUR, drugotoženi stranki pa stroške postopka v znesku 1.047,00 EUR, obema v roku 8 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku tožnice v celoti ugodi. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je podana vzročna zveza med okužbo tožnice s TBC s strani pacientke in da so bile v istem obdobju od iste pacientke okužene najmanj štiri medicinske sestre (med njimi tudi tožnica). Ob takšni ugotovitvi pa se je sodišče napačno opredelilo do kršitve delovnih pogojev in obveznosti, ki jih mora delodajalec izvrševati do svojih zaposlenih. Delodajalec je dolžan svojim zaposlenim zagotoviti varno in zdravo delovno okolje, česar pa v konkretnem primeru očitno ni storil, zato je v celoti odgovoren za škodo, ki je nastala tožnici. Evidentno je, da je tožnica to škodo utrpela pri svojem delu in brez lastne krivde. Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni podana objektivna odgovornost tožničinega delodajalca. Delo s pacienti, ki so okuženi, na splošno pa delo bolnišnice pomeni v določenem času in kraju tudi povečano nevarnost. Zato mora v takšnih primerih bolnišnica ravnati bistveno bolj profesionalno in pravočasno odkrivati obolenja bolnikov ter postavljati diagnoze. V konkretnem primeru pa bolnišnica tega ni storila, zato je prišlo do okužbe njenih delavk. Ker drugotožena stranka svoje profesionalne obveznosti kot strokovnjaka ni pravočasno izvršila in ni preprečila prenosa okužbe, je tožnici objektivno odgovorna. Za to škodo mora odgovarjati.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (tožnica bistvene kršitve določb postopka v pritožbi uveljavlja le pavšalno in ne konkretizirano), ni storilo, vendar pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je bila tožnica zaposlena pri drugotoženi stranki na Oddelku za A.. Zaradi stika s pacientko, ki je bila okužena s TBC, je zbolela za latentno tuberkulozno okužbo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je podana vzročna zveza med okužbo pacientke s TBC-jem in tožničino boleznijo. Ugotovljeno je bilo, da se je pacientka zdravila pri drugotoženi stranki konec novembra 2010, medtem ko je tožena stranka za okužbo te pacientka zvedela šele v januarju 2011. Sodišče prve stopnje pa je zaključilo tudi, da drugotožena stranka ne odgovarja za škodo, ki jo je utrpela tožnica niti po pravilih o objektivni odškodninski odgovornosti niti po pravilih o krivdi odgovornosti. Iz tega razloga je zaradi pomanjkanja enega od elementov odškodninske odgovornosti drugotožene stranke tožničin tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Prvi odstavek 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalje.) določa, da mora delodajalec delavcu v primeru, če mu je povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, to škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. 131. člen Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) opredeljuje, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde. Za škodo od stvari ali od dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo. 149. člen OZ uzakonja domnevo vzročnosti, saj določa, da se za škodo, ki nastane v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je podana vzročna zveza med okužbo pacientke s TBC in tožničino boleznijo in da izvedeni dokazi ne nudijo opore ugotovitvi, da je podana krivdna odgovornost drugotožene stranke v zvezi s škodo, ki je tožnici nastala zaradi stika z pacientko, ki je bila okužena s TBC. Iz dokaznega postopka namreč izhaja, da je drugotožena stranka ravnala ustrezno in strokovno, takoj ko je izvedela za okuženo pacientko. Takoj je namreč izvedla vse potrebne ukrepe (osebje, ki je bilo v stiku z okuženo pacientko, so poslali na potrebna testiranja in slikanje pljuč). Pri pacientki ob sprejemu ni bilo znakov okužbe s tuberkulozo, pri njej se niso kazali nikakršni simptomi tuberkuloze, drugotožena stranka pa je ves čas izvajala potrebne varnostne ukrepe (uporaba zaščitnih sredstev,...). Iz dokaznega postopka izhaja, da se na podlagi vseh preiskav, ki so bile opravljene pri okuženi pacientki in ki so bile izvedene na podlagi diagnoze, zaradi katere je bila pacientka hospitalizirana, okužbe s TBC ni dalo ugotoviti.

Po stališču pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje neutemeljeno zaključilo, da tožničino delo v konkretnem primeru (z okuženo pacientko) ni predstavljalo nevarne dejavnosti in da torej ni podana objektivna odškodninska odgovornost drugotožene stranke kot tožničinega delodajalca. Nevarna dejavnost je dejavnost, ki glede na okoliščine konkretnega primera pomeni večjo nevarnost za nastanek škode od povprečne. Običajno delo, ki ga mora opravljati medicinska sestra, ni nevarno delo in ne predstavlja nevarne dejavnosti. V določenih okoliščinah pa lahko tudi takšna dejavnost postane nevarna. Prav za takšno situacijo pa je šlo po prepričanju pritožbenega sodišča v konkretnem primeru. Tožnica je prišla pri svojem delu kot medicinska sestra v stik s pacientko, ki je bila okužena z nalezljivo boleznijo, v okviru svojih delovnih nalog je bila dolžna oskrbeti to pacientko (čeprav niti tožnica niti drugotožena stranka nista bili seznanjeni z okužbo pacientke), zaradi česar je prišlo do tega, da se je s to boleznijo okužila tudi tožnica. Delo tožnice kot medicinske sestre v bolnišnici (tudi na Oddelku A., kjer je delala tožnica) ne predstavlja dela s povečano nevarnostjo (kar je sicer povsem pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje), vendar pa je prav okoliščina stika z okuženo pacientko, katere okužba ob sprejemu in v času tožničinega stika s to pacientko še ni bila diagnosticirana, predstavlja tisto bistveno okoliščino, zaradi katere je potrebno tožničino delo v konkretnem primeru šteti za delo s povečano nevarnostjo. Za objektivno odgovornost mora obstajati nevarnost, ki pomeni resno grožnjo za življenje, zdravje in premoženje ljudi, kljub zadostni skrbnosti odgovornega za njeno obvladovanje. Po oceni pritožbenega sodišča je prav takšna nevarnost obstajala tudi v konkretnem primeru. Kljub doslednemu izvajanju vseh ukrepov za varno delo je do okužbe tožnice in še treh medicinskih sester na oddelku vseeno prišlo. Delo v okolju, v katerem je prišla tožnica v stik z okuženo pacientko, je predstavljalo nevarno okolje, ki je pomenilo večjo nevarnost od običajne za okužbo tožnice, zato za škodo, ki jo je tožnica utrpela zaradi okužbe s tuberkulozo, odgovarja drugotožena stranka kot delodajalec po pravilih objektivne odgovornosti.

Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotnega zaključka, da ni podana niti objektivna odgovornost drugotožene stranke, ni ugotavljalo enega od preostalih elementov odškodninske odgovornosti drugotožene stranke (škode, ki je tožnici nastala), je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Ker se sodišče prve stopnje do preostalega elementa odškodninske odgovornosti tožene stranke v dosedanjem postopku sploh še ni opredeljevalo, je pritožbeno sodišče ocenilo, da glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti. V primeru, če bi se pravno relevantna dejstva ugotavljala prvič šele v pritožbenem postopku, bi bila s tem strankam odvzeta tudi možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ki bi ga prvič ugotovilo šele pritožbeno sodišče. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, če so podane vse predpostavke objektivne odškodninske odgovornosti. V primeru, če bo ugotovilo, da je podan temelj tožničinega zahtevka, pa bo moralo izvesti tudi dokaze v zvezi z ugotavljanjem višine odškodnine, do katere bi bila tožnica upravičena in nato ponovno odločiti o utemeljenosti njenega tožbenega zahtevka.

Ker je odločitev o pravdnih stroških postopka na prvi stopnji odvisna od odločitve o utemeljenosti tožničinega toženega zahtevka, je bilo potrebno razveljaviti tudi del izpodbijane sodbe, s katerim je bila tožnica zavezana za plačilo povrnitve pravdnih stroškov obema toženima strankama. Pritožbeno sodišče je odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo skladno s tretjim odstavkom 165. člena ZPP.