Jedro

Uveljavljanje zahtevka, poleg obstoječega zahtevka, je sprememba tožbe (drugi odstavek 184. člena ZPP). Ko je tožba vročena toženi stranki, je za spremembo potrebna njena privolitev. Tudi če tožena stranka ne soglaša, lahko sodišče spremembo tožbe dovoli, če misli, da je to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama (prvi odstavek 185. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče soglaša, da dodan tožbeni predlog (razširitev tožbe) temelji na drugačnem dejanskem stanju od obravnavanega in ni v kakršnikoli povezavi z obravnavanim zahtevkom (ugotovitev ničnosti oporoke). V pritožbi je argumentirano, da bi se tudi očitki o ponarejeni oporoki potrdili, če bi bila ugotovljena toženčeva nepoštenost in ponarejanje podpisov v upravnem postopku. Pritožbenemu očitku ni mogoče pritrditi, saj gre za dvoje samostojnih, krajevno in časovno ločenih razmerij in dvoje krajevno in časovno ločenih dejanj, ki naj bi izkazovali toženčevo nepoštenost. Iz splošne ocene o ne/poštenosti osebe ni mogoče sklepati na ravnanje v konkretnem primeru.

Sklep o dedovanju rešuje vprašanje, kdo je dedič zapustnikovega premoženja. Po 220. členu ZD pravnomočen sklep o dedovanju veže stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku. Po pravnomočnosti sklepa o dedovanju lahko udeleženci zapuščinskega postopka vlagajo zgolj tožbe, s katerimi uveljavljajo svojo lastninsko pravico na kateremkoli veljavnem pravnem temelju, razen na dednopravnem. Izjema velja – glede na načelo ipso uire dedovanja – le za primere, ko zakon to dopušča. To je možno v primerih, ko obstajajo razlogi za obnovo postopka; takrat lahko dedič, ki je sodeloval v postopku, uveljavlja svoje pravice v pravdi.

Dedinja B. B. je sodelovala v zapuščinskem postopku po svoji pok. sestri – zapustnici A. A. Torej je bila z odločitvijo o dedovanju seznanjena. Če z zapuščinsko obravnavo ne bi bila seznanjena in če sklepa o dedovanju, zaradi ravnanja drugih oseb, ne bi prejela, kar zatrjuje pritožba, bi iz opravičenega razloga – v zapuščinskem postopku – lahko predlagala vrnitev v prejšnje stanje ter uveljavljala kršitev načela kontradiktornosti in drugih procesnih pravic. Iz podatkov spisa je razvidno, da ničesar od tega ni storila. Zamujenega procesnega dejanja ni mogoče nadomestiti v pravdnem postopku, z vložitvijo tožbe. S tožbo ni mogoče uveljavljati pravice, ki bi jo stranka lahko uveljavljala v zapuščinskem postopku. Drugačno stališče bi bilo v nasprotju z 220. členom ZD.

Zahtevek iz točke III.3 je dajatveni zahtevek. Ker ga vlaga tožnik, ki ni dedič po zapustnici A. A., ne gre za dediščinsko tožbo. Z dediščinsko tožbo (141. člen ZD) namreč – od tistega, ki ima zapuščino na podlagi oporočnega dedovanja – zgolj zapustnikov dedič lahko zahteva, da stori tisto, kar je potrebno, da bo vzpostavljeno stanje, kakršno je pridobil s smrtjo zapustnika. Premoženje, katerega izročitev tožnik zahteva, je toženec pridobil od zapustnice A. A. na osnovi dedovanja. Na dednopravnem temelju tožnik od toženca ni upravičen karkoli zahtevati, ker ni dedič zapustnice A. A.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dopustilo spremembo tožbe z dne 27. 1. 2020 (I. točka izreka), zavrnilo pa spremembo tožbe z dne 4. 8. 2021 (II. točka izreka). Zavrnilo je: ugotovitveni zahtevek, da je oporoka zapustnice A. A. nična oz. ni pristna; da je po zapustnici nastopilo zakonito dedovanje in so zakonita dedinja pok. B. B. oz. so njeni pravni nasledniki – zakoniti dediči (tožnik, toženec, stranski intervenient) lastniki vsak do 1/3 zapuščine parc. št. 1843/2 k.o. X in parc. št. 1842 k.o. X (III. 1 in 2 točka izreka). Zavrnjen je tudi dajatveni zahtevek za izdajo zemljiškoknjižne listine, na osnovi katere se bo tožnik vknjižil kot solastnik do 1/3 nepremičnin parc. št. 1843/2 in 1842, obe k.o. X (III.3 točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki (IV. točka izreka).

2. V pravočasno vloženi pritožbi tožnik izpodbija sodbo in s sklepom zavrnjen predlog za spremembo tožbe z dne 4. 8. 2021 (II., III. in IV. točko izreka). Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo odločbe tako, da bo sprememba tožbe dovoljena, zahtevku pa ugodeno; podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje vse s stroškovno posledico. Meni, da bi morala biti dovoljena tudi razširitev tožbe, s katero – poleg obstoječega tožbenega zahtevka – uveljavlja ugotovitev, da je zapisnik mejne obravnave geodetske družbe z dne 10. 12. 2009, v delu glede ureditve izravnave meje parc. št. 1843/9 s sosednjima parc. št. 1843/5 in 1843/6, vse k.o. X, ničen; in da je nična tudi vročilnica Geodetske pisarne C. z dne 27. 5. 2010, da podpisi na zapisniku in vročilnici niso podpisi B. B. Če sodišče meni, da je o zahtevku že odločeno, bi moralo spremembo dopustiti in tožbo zavreči. Napačen je zaključek, da razširitev tožbe z zahtevkom in zbranim procesnim gradivom ni povezana. Če bi se očitki iz razširjenega postopka glede podpisov B. B. izkazali za resnične, bi to dodatno potrdilo očitke iz prvotnega postopka glede oporoke; to je o toženčevi nepoštenosti, zmožnosti ponarejanja podpisov v svojo korist, kar se zahteva kot pogoj po 223. čl. Zakona o dedovanju za daljšo zastaralno dobo. Enako kot v Geodetskem postopku, je tožnik tudi v zapuščinskem postopku B. B. podpisoval na sodnih pošiljkah. Nobenega od predlaganih spornih podpisov B. B. sodišče ni preverilo; niti glede primarnega zahtevka, zato je podana absolutna bistvena kršitev postopka. Pavšalen je zaključek, da je bila B. B. stranka zapuščinskega postopka po A. A. Dokazi v zvezi s tem niso bili izvedeni, angažiran grafolog pa ni mogel niti potrditi niti zanikati ali sporni podpis pripada zapustnici. Sklicuje se na 223. čl. Zakona o dedovanju in meni, da je B. B. nov dedič, ker v zapuščinskem postopku ni sodelovala. Sklicuje se na 141. čl. Zakona o dedovanju in navaja, da pravica zahtevati zapuščino zoper nepoštenega dediča zastara v 20 letih; tožba je zato pravočasna. Ni pravilno stališče, da je nov dedič zgolj oseba, ki je bila povsem prezrta. Tožnik dokazuje, da B. B. z zapuščinskim postopkom ni bila seznanjena, ni prejemala pisanj in ji ni bil vročen sklep o dedovanju. V zvezi s tem je bil predlagan izvedenec grafološke stroke, vendar dokaz ni bil izveden. Toženec je imel motiv, da sodnih pisanj B. B. ni izročal; ponaredil je tudi oporoko. Da je vsa sodna pisanja, naslovljena na B. B., prevzel toženec, je prepoznal grafolog D. D. Tudi upoštevajoč 224. čl. Zakona o dedovanju je tožba pravočasno vložena. Obnova se lahko predlaga tudi po preteku 5 let od pravnomočno zaključenega postopka. Sklicuje se na 2., 5., 6., 7. in 10. točko 394. čl. ZPP. Kazenski postopek I K 000/2017 je pretrgal zastaranje. V odgovoru na tožbo je toženec priznal, da je oporoko on zapisal. Sicer pa bi morala biti tožba zavržena, če je sodišče menilo, da je bila prepozno vložena. Našteva podpise B. B., katerih preveritev je predlagal. Sodišče je dokazovanje zavrnilo z utemeljitvijo, da je tožba prepozno vložena in ker oporoka ni ponarejena. Ključni dokazi niso bili izvedeni. Izvedenec D. D. je potrdil, da je oporoko pisal toženec in da podpis na oporoki verjetno ni zapustničin. Datum oporoke je neobstoječ (31. 4. 2007). Dokazano je, da se je zapustnica vedno podpisovala A., na oporoki je zapis Ai. Izvedenec D. D. je ugotovil, da podpisa na povratnicah pošiljk, s katerima sta bila B. B. poslana vabilo na zapuščinsko obravnavo in sklep o dedovanju, nista njena. Obrazložitev izvedenca E. E. je nerazumljiva in dvoumna. Izpovedbe toženčevih prič in toženca so bile neverodostojne. Dokazi v zvezi s tem, da zapustnica ni bila sposobna oblikovati oporočne volje, niso bili izvedeni. Ni bila upoštevana in ne ocenjena izpoved intervenienta, ki je zanikal, da bi se v njegovi hiši pisala oporoka. Posledično je nepravilna odločitev o stroških postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Z vlogo z dne 23. 7. 2020, ki je bila priporočeno na pošto oddana 4.8.2021 (v nadaljevanju sprememba tožbe z dne 4. 8. 2021) je tožeča stranka – poleg obstoječega zahtevka – postavila ugotovitveni zahtevek: da sta nična zapisnik mejne obravnave geodetske družbe z dne 10. 12. 2009 v delu glede ureditve in izravnave meje parc. št. 1843/9 s sosednjima parcelama 1843/5 in 1843/6, vse k.o. X in vročilnica pošiljke IDPOS 000 za B. B., podpisana 27. 5. 2010. Pravni interes za postavljeni zahtevek je tožnik utemeljil z dejstvom, da ni uspel z zahtevo za obnovo pravnomočno končanega upravnega postopka pri OGU ..., Geodetska pisarna C. zaradi odprave odločbe 0000-41/2010-3 z dne 24. 5. 2010 v zvezi z evidentiranjem urejenosti in izravnanosti posestne meje. Ugotovljena ničnost zapisnika in vročilnice naj bi mu omogočila, da verjetno izkaže obnovitveni razlog iz 2. točke prvega odstavka 260. čl. Zakona o upravnem postopku. V upravnem postopku, katerega želi obnoviti, je bil neposredno prizadet in oškodovan.

5. Uveljavljanje zahtevka, poleg obstoječega zahtevka, je sprememba tožbe (drugi odstavek 184. čl. ZPP). Ko je tožba vročena toženi stranki, je za spremembo potrebna njena privolitev. Tudi če tožena stranka ne soglaša, lahko sodišče spremembo tožbe dovoli, če misli, da je to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama (prvi odstavek 185. čl. ZPP). Tožena stranka je spremembi tožbe nasprotovala. Sodišče prve stopnje spremembe tožbe ni dopustilo, kar je argumentiralo z ugotovitvijo, da dodani zahtevek ni v kakršnikoli zvezi z že obravnavnim; da spremembe tožbe ne terja načelo ekonomičnosti, ker zbrano procesno gradivo ni podlaga za odločanje o dodatno postavljenem zahtevku. Pritožbeno sodišče soglaša, da dodan tožbeni predlog (razširitev tožbe) temelji na drugačnem dejanskem stanju od obravnavanega in ni v kakršnikoli povezavi z obravnavanim zahtevkom (ugotovitev ničnosti oporoke). V pritožbi je argumentirano, da bi se tudi očitki o ponarejeni oporoki potrdili, če bi bila ugotovljena toženčeva nepoštenost in ponarejanje podpisov v upravnem postopku. Pritožbenemu očitku ni mogoče pritrditi, saj gre za dvoje samostojnih, krajevno in časovno ločenih razmerij in dvoje krajevno in časovno ločenih dejanj, ki naj bi izkazovali toženčevo nepoštenost. Iz splošne ocene o ne/poštenosti osebe ni mogoče sklepati na ravnanje v konkretnem primeru. Povezave med obravnavnim dejanskim stanjem in dejanskim stanjem, ki bi ga bilo treba obravnavati zaradi obravnave razširjenega zahtevka, tudi pritožbeno sodišče ne najde. Pravilno zato je, da sprememba tožbe z dne 4. 8. 2021 ni bila dopuščena.

6. Sklep o dedovanju rešuje vprašanje, kdo je dedič zapustnikovega premoženja. Po 220. čl. Zakona o dedovanju pravnomočen sklep o dedovanju veže stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku. Po pravnomočnosti sklepa o dedovanju lahko udeleženci zapuščinskega postopka vlagajo zgolj tožbe, s katerimi uveljavljajo svojo lastninsko pravico na kateremkoli veljavnem pravnem temelju, razen na dednopravnem. Izjema velja – glede na načelo ipso uire dedovanja1 – le za primere, ko zakon to dopušča. To je možno v primerih, ko obstajajo razlogi za obnovo postopka; takrat lahko dedič, ki je sodeloval v postopku, uveljavlja svoje pravice v pravdi.

7. Dedinja B. B. je sodelovala v zapuščinskem postopku po svoji pok. sestri – zapustnici A. A. Postopek je tekel na Okrajnem sodišču v ... pod opr. št. D 000/2008. Iz povratnice (pripeta list. št. 8 v zapuščinskem spisu D 000/2008) je razvidno, da je bila na zapuščinsko obravnavo vabljena. Iz povratnice (pripeta list. št. 13 v zapuščinskem spisu D 000/2008) je razvidno, da ji je bil sklep o dedovanju vročen. Torej je bila z odločitvijo o dedovanju seznanjena. Če z zapuščinsko obravnavo ne bi bila seznanjena in če sklepa o dedovanju, zaradi ravnanja drugih oseb, ne bi prejela, kar zatrjuje pritožba, bi iz opravičenega razloga – v zapuščinskem postopku – lahko predlagala vrnitev v prejšnje stanje ter uveljavljala kršitev načela kontradiktornosti in drugih procesnih pravic. Iz podatkov spisa D 000/2008 je razvidno, da ničesar od tega ni storila. Zamujenega procesnega dejanja ni mogoče nadomestiti v pravdnem postopku, z vložitvijo tožbe. S tožbo ni mogoče uveljavljati pravice, ki bi jo stranka lahko uveljavljala v zapuščinskem postopku2. Drugačno stališče bi bilo v nasprotju z 220. čl. Zakona o dedovanju.

8. Razen tega obravnavana tožba ni pravovarstveni zahtevek zakonite dedinje B. B., ampak pravovarstveni zahtevek tožnika, ki v zapuščinskem postopku D 000/2008 ni sodeloval – niti kot dedič niti v kakšni drugi vlogi. Tožnik za uveljavljanje procesnih kršitev, storjenih v postopku D 000/2008, ni aktivno legitimiran. Nepotrebno je zato ugotavljanje, ali je v zapuščinskem postopku prišlo do kršitve načela kontradiktornosti, ali je toženec (oporočni dedič po zapustnici) prikrival pošto B. B., jo držal v nevednosti glede dedovanja po sestri A. A. Kot rečeno, te kršitve bi morala uveljavljati B. B. in sicer v zapuščinskem postopku D 000/2008 ali ob izpolnjenih pogojih za obnovo postopka s tožbo na podlagi 224. čl. ZD.

9. Tožnikov zahtevek za ugotovitev ničnosti oz. nepristnosti oporoke ter zahtevek za ugotovitev, da je po zapustnici A. A. nastopilo zakonito dedovanje, torej nista utemeljena iz dveh razlogov: z njima se posega v pravnomočen sklep o dedovanju D 000/2008 z dne 24. 10. 2008; poseg uveljavlja tožnik, ki ni dedič po zapustnici3. Zahtevek iz točke III.1 in III.2 je zato utemeljeno zavrnjen.

10. Zahtevek iz točke III.3 je dajatveni zahtevek. Ker ga vlaga tožnik, ki ni dedič po zapustnici A. A., ne gre za dediščinsko tožbo. Z dediščinsko tožbo (141. čl. Zakona o dedovanju) namreč – od tistega, ki ima zapuščino na podlagi oporočnega dedovanja – zgolj zapustnikov dedič lahko zahteva, da stori tisto, kar je potrebno, da bo vzpostavljeno stanje, kakršno je pridobil s smrtjo zapustnika. Premoženje, katerega izročitev tožnik zahteva, je toženec pridobil od zapustnice A. A. na osnovi dedovanja. Na dednopravnem temelju tožnik od toženca ni upravičen karkoli zahtevati, ker ni dedič zapustnice A. A. 11. Drugega pravnega temelja za zahtevek, da mu toženec izroči 1/3 nepremičnine parc. št. 1843/2 k.o. X in parc. št. 1842 k.o. X, tožnik ne navaja. Tudi zahtevek iz točke III.3 je zato utemeljeno zavrnjen.

12. Ostali razlogi, s katerimi odločitev (dodatno) utemeljuje sodišče prve stopnje, so odveč. Posledično so brezpredmetni tudi pritožbeni razlogi, ki razloge sodišča prve stopnje grajajo. Ker tožnik ni bil stranka zapuščinskega postopka, ni legitimiran za njegovo obnavljanje. Z možnostjo obnove postopka zaradi rokov, ki so pretekli od zaključka zapuščinskega postopka do vložitve tožbe, se pritožbeno sodišče zato ni ukvarjalo. Neizvedeni dokazi so bili utemeljeno zavrnjeni, saj so bili predlagani zaradi dokazovanja pravno nerelevantnih dejstev. Priče so izpovedovale o pravno nerelevantnih dejstvih, zato je neutemeljena pritožbena graja, da se sodišče do nekaterih izpovedi ni opredelilo ali jih je napačno ocenjevalo. Glede na pritožbeno vztrajanje, da je tožba utemeljena, ker je tožnik zakoniti dedič B. B. (nove dedinje v smislu 223. čl. Zakona o dedovanju), velja ponoviti stališče sodišča prve stopnje, da se nov dedič pojavi po zaključku zapuščinskega postopka, ni pa to stranka, za katero je sodišče vedelo in jo je v postopek vključilo.

13. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. čl. ZPP).

1 To pomeni, da se dedovanje uvede s smrtjo zapustnika. Sklep o dedovanju je deklaratorne narave; to velja tako za primer zakonitega kot oporočnega dedovanja. 2 V zadevi II Ips 495/2000 je Vrhovno sodišče navedlo, da morajo tisti, ki se zapuščinskega postopka udeležijo, o svojih pravicah izjaviti. 3 V zadevi II Ips 283/2000 je Vrhovno sodišče navedlo, da – enako kot udeleženci zapuščinskega postopka – tudi tisti, ki se zapuščinskega postopka niso udeleževali, ne morejo izpodbijati pravnomočnega sklepa o dedovanju.