Jedro

Tožena stranka bi se morala opredeliti tudi do v upravnem postopku predloženega odgovora HPC in trditve, da je ravno ta organizacija pridobivala informacije, ki so bile podlaga poročilu AIDA. Glede na procesno stanje zadeve je tako treba šteti, da tožena stranka ni obrazložila zavrnitve navedenega dokaznega predloga, ki se nanaša na odločilno dejstvo, torej sistemske pomanjkljivosti hrvaškega azilnega postopka.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-1533/2023/9 (1222-19) z dne 7. 7. 2023, se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se do pravnomočne odločitve pristojnega sodišča v tem upravnem sporu odloži izvršitev sklepa Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-1533/2023/9 (1222-19) z dne 7. 7. 2023.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Dublinski uredbi1 za to odgovorna država članica (2. točka izreka). Odločila je še, da se bo predaja tožnika izvršila, kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih od odobritve zahteve, da bo Republika Hrvaška sprejela ali ponovno sprejela prosilca, to je od 31. 3. 2023, oziroma najkasneje v šestih mesecih od končne odločitve o morebitni pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) Dublinske uredbe obstaja odložilni učinek (3. točka izreka), v nasprotnem primeru pa bo za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito pristojna Republika Slovenija (4. točka izreka).

2. Iz uvodnih pojasnil tožene stranke je razvidno, da so bili tožniku ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito dne 23. 3. 2023 odvzeti prstni odtisi in poslani v centralno evidenco Eurodac, iz katere izhaja, da je vanjo tožnika kot prosilca vnesla Republika Hrvaška 22. 2. 2023. Zato je tožena stranka tej državi v skladu s točko (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III dne 28. 3. 2023 posredovala zahtevek za sprejem tožnika in od nje 11. 4. 2023 prejela odgovor, da je na podlagi petega odstavka 20. člena te uredbe odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje.

3. V nadaljevanju je tožena stranka tožnika ob prisotnosti tolmača za španski jezik seznanila s potekom dublinskega postopka, nato pa povzela njegove izjave na osebnem razgovoru.

4. Po presoji tožene stranke tožnikove izjave ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom priznanja mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih tožnik v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v Republiko Hrvaško. Izpostavila je tožnikove izjave, da tam z njim niso grdo in nečloveško ravnali, da ni imel težav s policijo ali drugimi in da ni imel stikov z uradnimi osebami, pristojnimi za obravnavo njegove prošnje. Poleg tega je azilni dom opisal kot dober in normalen kraj. Na Hrvaško se noče vrniti le zato, ker mu tam ni všeč, kar pa za obravnavano zadevo ni bistveno.

5. Tožena stranka je proučila informacije o dublinskih povratnikih v Republiko Hrvaško2 in informacije o stanju na Hrvaškem, ki jih je 14. 6. 2023 predložil tožnikov pooblaščenec, ter ocenila, da se veliko predloženih informacij navezuje na ravnanja z osebami, ki nezakonito vstopajo na ozemlje Republike Hrvaške. Po njenem mnenju se poročilo Amnesty International za Hrvaško nanaša na nezakonita vračanja in onemogočen dostop do azila.

6. V zvezi z ravnanjem "push back", kot je označeno sistemsko nezakonito vračanje migrantov v sosednjo državo, je iz poročila AIDA (Country Report: Dublin Croatia) z dne 22. 4. 2022 razvidno, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic Evropske unije, niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Prosilci, ki so Republiko Hrvaško zapustili pred koncem postopka za priznanje mednarodne zaščite, ki je bil zato ustavljen, morajo, če to želijo, ob vrnitvi v Republiko Hrvaško ponovno vložiti namero za priznanje mednarodne zaščite. Osebe, ki so Republiki Hrvaški predane iz drugih držav članic, nimajo težav pri dostopu do ponovnega postopka in materialnih pogojev za sprejem. Predano osebo na letališču sprejme uradna oseba Ministrstva za notranje zadeve, po potrebi je prisoten tudi psiholog. Prosilci so nato nameščeni v sprejemni center, kjer so zdravstveno pregledani, preverijo pa se tudi njihove morebitne duševne težave.

7. V nadaljevanju je tožena stranka presojala poročilo Agencije Evropske unije za azil (EUAA) za leto 2022, iz katerega je razvidno, da je nizozemski Državni svet pri preverjanju položaja oseb, ki so bile vrnjene v Republiko Hrvaško po Uredbi Dublin III, ugotovil, da ni znakov, da omenjene osebe ne bi imele dostopa do azilnega postopka ali da po predaji ne bi mogle zaprositi za mednarodno zaščito. Švicarski svet za begunce je objavil nacionalno sodno prakso, ki kaže na primere, ko so osebe predane Republiki Hrvaški, in posamezne primere, ko so bile predaje odpovedane, saj je bilo treba prej pridobiti individualna jamstva o pravicah predane osebe. Zvezno švicarsko upravno sodišče je večkrat ugotovilo, da v hrvaškem azilnem sistemu ni sistemskih pomanjkljivosti, zaradi katerih predaja v to državo ne bi smela biti opravljena. V zvezi z razpoložljivostjo zdravstvene oskrbe je ocenilo, da ni znakov, da Republika Hrvaška prosilcem za mednarodno zaščito ne bi zagotovila potrebne zdravstvene oskrbe. V enem od primerov je sodišče potrdilo predajo prosilca z duševno motnjo, saj je bilo ugotovljeno, da ima Republika Hrvaška zadostno zdravstveno infrastrukturo, poleg tega pri duševnih težavah nudijo pomoč tudi nevladne organizacije.

8. Po presoji tožene stranke članek, iz katerega je razvidno, da je Švica ustavila transfer v Republiko Hrvaško, opisuje le odločitev v konkretnem primeru, česar pa ni mogoče posplošiti glede vseh predaj v Republiko Hrvaško, ki se (razen zaradi omejitev v zvezi z ukrepi držav članic v zvezi s pandemijo Covid-19) izvajajo ves čas. Glede na navedeno ima Republika Hrvaška po oceni tožene stranke v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, tamkajšnji prosilci pa podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, zaradi česar predaja tožnika ne sme biti sporna. Poleg tega je Republika Hrvaška polnopravna članica Evropske unije od 1. 7. 2013 in spoštuje pravni red Evropske unije, torej tudi Uredbo Dublin III, tožnik pa ni navedel konkretnih dogodkov za stališče, da ne bi bil predan.

9. Stališč iz sodbe okrožnega sodišča v Haagu z dne 13. 4. 2022, da ravnanje "push back" onemogoča učinkovito uveljavljanje pravice do mednarodne zaščite, po oceni tožene stranke ni mogoče posplošeno uporabiti v vseh primerih, še posebej ko gre za prosilce, ki so v Republiko Hrvaško vrnjeni v dublinskem postopku. Poleg tega iz navedene sodbe ne izhaja, da se tja prosilcev ne sme več vračati, ampak da mora pristojni organ Kraljevine Nizozemske pred vsako predajo raziskati trenutna dejstva in okoliščine konkretnega primera. Državni sekretariat mora ugotoviti, ali so prosilci, predani po Uredbi Dublin III, v Republiki Hrvaški vključeni v azilni postopek in ali imajo zagotovljeno zdravstveno oskrbo. Tožena stranka pojasnjuje, da se "resni namigi", da se "push back" dogaja tudi pri osebah, ki jih je država sprejela od drugih držav članic, ne morejo šteti kot nesporna trditev oziroma neizpodbiten dokaz za odločitev, temveč gre le za namig, ki terja morebitno nadaljnje raziskovanje. Ob sklicevanju na drugi odstavek 18. člena Uredbe Dublin III še opozarja, da ta uredba, ki se uporablja neposredno, zavezuje Republiko Hrvaško kot polnopravno članico Evropske unije, zaradi česar mora biti prosilcu ob predaji odgovorni državi članici zagotovljena pravica do azilnega postopka.

10. Glede na navedeni poročili AIDA in EUAA je po presoji tožene stranke jasno, da imajo osebe, ki so v dublinskem postopku predane Republiki Hrvaški, omogočen dostop do azilnega postopka. Po mnenju tožene stranke se posamezne sodbe, ki jih je predložil tožnikov pooblaščenec, nanašajo na konkretne primere, v katerih je bilo odločeno, da se predaja osebe Republiki Hrvaški ne opravi iz različnih razlogov, tega pa ni mogoče posplošeno ugotoviti za vse dublinske predaje. Zato je tožena stranka štela, da med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško velja načelo vzajemnega zaupanja, zaradi česar načeloma ni ovir za predajo oseb po pravilih dublinskega postopka. Tožena stranka je ob sklicevanju na bazo podatkov AIDA še ugotovila, da je táko stališče julija 2021 sprejel tudi Državni svet Kraljevine Nizozemske.

11. Iz obrazložitve je še razvidno, da je tožena stranka od pristojnega organa Republike Hrvaške v nekem drugem primeru 6. 12. 2022 prejela splošno zagotovilo, da so prosilci za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški obravnavani v skladu s pravicami iz 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) in 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina), ter pojasnilo, da je prosilcem zagotovljen dostop do postopka za priznanje mednarodne zaščite in s tem povezano sodno varstvo. Glede na javno dostopna poročila o obravnavi prosilcev za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški se toženi stranki ni porajal dvom v navedeno splošno zagotovilo. Poleg tega je od pristojnega organa Republike Hrvaške v odgovoru na prošnjo za sprejem tožnika prejela zagotovilo, da bo tožnikova prošnja za mednarodno zaščito, če bo predan, sprejeta v razumnem roku, in da bo nastanjen v sprejemnem centru, ki je skladen z evropskimi standardi.

_Tožnikove trditve_

12. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo iz razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Predlaga njegovo odpravo.

13. S tožbenimi navedbami tožnik uvodoma izpostavlja stališče Ustavnega sodišča v odločbi Up-613/16 z dne 28. 9. 2016, da morajo pristojni organi in sodišča pri obravnavi sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev v primeru prosilčevega zatrjevanja, da odgovorna država članica EU zanj ni varna država, presoditi tudi vse okoliščine, ki so pomembne z vidika spoštovanja načela nevračanja, torej tudi prosilčevo zdravstveno stanje in njegovo osebno situacijo v Sloveniji.

14. V nadaljevanju se tožnik ne strinja s stališčem, da v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka. Trdi, da na osebnem razgovoru ni veliko povedal, ker je bil zmeden. Zato dodatno pojasnjuje, da so mu hrvaški policisti vzeli 3000 EUR in telefon, česar mu niso vrnili. Zažgali so mu določene dokumente in z njim grdo ravnali. Ker ni imel prevajalca, ni razumel, kaj so mu govorili, meni pa, da so bile besede grde. Tudi iz posnetka na YouTube je razvidna tožnikova izjava glede dogodkov na Hrvaškem: "Ko smo šli preko Hrvaške, nam je policija vzela potne liste, dokumente, denar, obleke in vse osebne stvari. Zažgali so jih. Udarili so mojega prijatelja."

15. Po tožnikovih navedbah predložene informacije vzpostavljajo domnevo o obstoju sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka v Republiki Hrvaški. Iz njihovega prvega sklopa je razvidno, da Hrvaška načrtno onemogoča dostop do azilnih postopkov, drugi sklop predstavlja več odločitev nacionalnih sodišč različnih držav in Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) zaradi kršenja pravic prosilcev za azil, tretji sklop pa se nanaša na nasilje hrvaških policistov do prosilcev za azil in tujcev. Predložene informacije vsebujejo štiri sodbe ESČP, večje število sodb nacionalnih sodišč drugih držav članic EU, poročilo Evropskega odbora za preprečevanje mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja (CPT), poročili ECRE (AIDA) in Amnesty International. Zato ni možno, da bi situacijo na Hrvaškem obravnavali "višji organi", pri čemer za preprečitev predaje ni nujno, da bi organi EU obravnavali Hrvaško. Morebitni dokumenti Sveta Evrope ali ESČP sicer imajo največjo dokazno vrednost, vendar njihova odsotnost ne pomeni, da je na Hrvaškem ustrezno stanje, saj mora pri odločanju veljati načelo proste presoje dokazov.

16. Tožena stranka se ni opredelila do komentarjev tožnikovih pooblaščencev glede informacij, ki jih je sama pridobila. V zvezi z informacijami AIDA iz leta 2022 je tožnikov pooblaščenec na Hrvaški pravni center (HPC), ki je pisal navedeno informacijo, naslovil vprašanje: "Ali obstaja organizacija, ki uradno nadzira postopke z dublinskimi povratniki, ki bi zagotovila, da lahko vsi, ki so vrnjeni na Hrvaško po dublinskem postopku, dejansko vstopijo v hrvaški azilni postopek, če to želijo?" Iz odgovora HPC je razvidno, da glede na obstoječe informacije ni organizacije, ki bi formalno nadzirala postopke z dublinskimi povratniki, ki so v pristojnosti Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške. HPC nima novih informacij o situaciji na terenu, v prejšnjih letih so bili ljudje, ki so bili vrnjeni po dublinskem postopku, nameščeni v sprejemnih centrih za prosilce za mednarodno zaščito. HPC zadnja tri leta ni prisoten v sprejemnih centrih in ne more potrditi, ali te informacije še vedno držijo.

17. Iz poročila EUAA iz leta 2022 je razvidno, da je stališče Švicarskega sveta izrazito odklonilno do vračanja ljudi na Hrvaško, poudarjen pa je tudi pomen pridobitve individualnih jamstev pri izvedbi predaje. Iz poročila AIDA iz leta 2021 izhaja, da se odločitve o vračanju na Hrvaško razlikujejo od primera do primera in organizacije do organizacije. Nizozemski državni svet ne vidi problema glede vračanja na Hrvaško, Švicarski svet za begunce pa to odsvetuje. Poleg tega je tožnikov pooblaščenec že pojasnil, zakaj ni mogoče zaupati zagotovilom hrvaških organov.

18. Tožnik se sklicuje na poročilo AIDA iz leta 2022, da morajo prosilci, ki so zapustili Hrvaško pred zaključkom azilnega postopka, po vrnitvi ponovno zaprositi za mednarodno zaščito skladno z 18. členom Uredbe Dublin III. S tem v zvezi opozarja, da ga tožena stranka ni vprašala, ali bo v primeru vrnitve na Hrvaškem zaprosil za azil, od česar je odvisno, ali bo na Hrvaškem obravnavan kot prosilec ali tujec. Poudarja, da tam ne bo vložil prošnje za mednarodno zaščito. Zato bo končal v rokah hrvaške policije, katere slabo ravnanje je razvidno iz predloženih informacij.

19. Glede na navedeno tožena stranka tožnika zaradi načela nevračanja ne sme vrniti Republiki Hrvaški, kjer mu grozi mučenje, nečloveško ali ponižujoče kaznovanje ali ravnanje, saj mora biti tam varen tudi, če ne bo zaprosil za mednarodno zaščito.

20. V zahtevi za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 je tožnik navedel, da mu bo z izvršitvijo izpodbijanega akta pred izdajo sodne odločbe nastala težko popravljiva škoda, saj bi bil v Republiki Hrvaški izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu 3. člena EKČP (v zvezi s tem se sklicuje na tožbene navedbe). Prepoved takega ravnanja je absolutna, zato mora imeti učinkovito pravno sredstvo zoper sporni upravni akt suspenzivni učinek, glede na to, da tožnik v zvezi z varstvom pravice do prepovedi kršitve 3. člena EKČP nima očitno neutemeljenega zahtevka. Kršena bi bila tudi tožnikova pravica do sodnega varstva, saj vzpostavitev prejšnjega pravnega stanja kljub uspehu upravnem sporu ne bi bila več mogoča, še posebej glede na informacije, da Hrvaška izvaja verižna vračanja v Srbijo ter Bosno in Hercegovino. Poleg tega tožnik ne bo izkazoval pravnega interesa za nadaljevanje postopka, če ne bo v Republiki Sloveniji.

_Trditve tožene stranke_

21. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na ugotovitve v izpodbijanem sklepu. Poudarja, da je pri presoji obstoja sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka bistveno ravnanje hrvaških oblasti z osebami, ki so imele status prosilca za mednarodno zaščito. Izpostavlja tožnikove izjave, da v času bivanja na Hrvaškem ni imel nobenih težav s policijo ali drugimi.

22. V zvezi s tožbenim ugovorom, da tožnik na osebnem razgovoru ni veliko povedal o situaciji na Hrvaškem, ker je bil zmeden in ni vedel, kako potekajo postopki v Sloveniji, tožena stranka navaja, da je iz zapisnika, ki ga je tožnik lastnoročno podpisal in na katerega ni imel pripomb, razvidno, da sta mu bila razložena namen razgovora in postopek mednarodne zaščite. Zato meni, da gre skladno z 52. členom ZUS-1 za nedopustno navajanje novih dejstev, saj je bila tožniku v postopku dana možnost, da se izreče o vseh dejstvih in okoliščinah.

23. V nadaljevanju tožena stranka izpostavlja, da ni dopustna posplošena uporaba stališč iz sodb tujih sodišč, saj je treba vsak postopek obravnavati individualno. Tožnik bo Republiki Hrvaški predan v postopku mednarodne zaščite uradnim osebam pristojnega ministrstva Republike Hrvaške in ne v policijskem postopku, zato je odveč sklicevanje na vire o različnem ravnanju v prehodnem policijskem postopku. Iz javno dostopnih poročil in številnih informacij o obravnavi oseb pa je razvidno, da so dublinskim povratnikom zagotovljeni osnovni pogoji sprejema. Pojasnjuje, da bo tožnik v Republiki Hrvaški obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, in opozarja na tožnikovo izjavo na osebnem razgovoru, da je bil azilni dom videti dober in normalen ter da so mu bili nudeni trije obroki dnevno in verjetno tudi zdravnik, ki pa ga ni potreboval. 24. Po mnenju tožene stranke v obravnavani zadevi z vidika presoje sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema ni pomembno, da tožnik ni imel namena ostati na Hrvaškem in tam zaprositi za azil. S tem v zvezi izpostavlja določbe b točke prvega odstavka 18. člena in petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III.

_Tožnikova pripravljalna vloga_

25. V pripravljalni vlogi tožnik ponovno opozarja na odgovor HPC. Poudarja, da ni avtomatizma pri vstopu v azilni sistem na Hrvaškem.

_Presoja tožbe_

26. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spisa, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Poleg tega je zaslišalo tožnika. Dokaza s pregledom posnetka na spletni strani YouTube ni izvedlo, saj je bilo treba izpodbijani sklep odpraviti že zaradi bistvenih kršitev določb postopka. Glede na tožnikovo izpovedbo na glavni obravnavi, v kateri je potrdil, da je v celoti ponovil svojo izjavo, ki naj bi bila razvidna iz tega posnetka, pa izvedba tega dokaza niti ni bila potrebna.

**K I. točki izreka:**

27. Tožba je utemeljena.

28. V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je za to odgovorna država članica. V prvem odstavku 3. člena te uredbe je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

29. Tožena stranka je izpodbijani sklep izdala na podlagi ocene tožnikovih izjav v osebnem razgovoru (5. člen Uredbe Dublin III) in ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine. Po njeni presoji odgovornost Republike Hrvaške za obravnavanje tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite temelji na petem odstavku 20. člena Uredbe Dublin III, s čimer se je Republika Hrvaška strinjala.

30. S to pravno podlago Uredba Dublin III prvi državi članici, v kateri je bila vložena prošnja za mednarodno zaščito, dodeljuje posebno vlogo. Ta država članica je tako na podlagi petega odstavka 20. člena te uredbe zavezana ponovno sprejeti prosilca, ki je v drugi državi članici, dokler postopek določanja odgovorne države članice ni končan.3

31. Tožnik se s tožbenim ugovorom, da na Hrvaškem ni vložil prošnje za mednarodno zaščito, v bistvu ne strinja z navedeno pravno podlago.

32. Tožbeni ugovor ni utemeljen. Ko gre za ugotavljanje obveznosti države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje, da ponovno prevzame ali sprejme prosilca, se v postopku določanja odgovorne države članice, ki poteka v državi članici, v kateri je bila prošnja vložena (člen 20(5)), kot neposredni dokaz šteje pozitivni rezultat, ki ga posreduje sistem Eurodac po primerjavi prstnih odtisov prosilca s prstnimi odtisi, odvzetimi v skladu s členom 9 uredbe "Eurodac" (prva alineja 1. točke II. točke Priloge II Uredbe Komisije (ES) št. 1560/2003 z dne 2. septembra 20034). To pomeni, da se kot formalni dokaz, ki določa odgovornost v skladu z Uredbo Dublin III, šteje tudi pozitivni rezultat iz sistema Eurodac, kolikor ni ovrženo z dokazom o nasprotnem (točka (i) točke (a) tretjega odstavka 22. člena Uredbe Dublin III).

33. V obravnavani zadevi je iz podatkov sistema Eurodac razvidno, da je tožnik pri omembi Republike Hrvaške opredeljen s sklicno številko (case ID) "1", kar pomeni, da so mu bili prstni odtisi vzeti kot prosilcu za mednarodno zaščito, ki je star vsaj 14 let [...] (četrti odstavek 24. člena v zvezi s prvim odstavkom 9. člena Uredbe (EU) št. 603/2013). Tak status prosilca za mednarodno zaščito je tožnik lahko pridobil že s samo vložitvijo namere, kljub temu da prošnje za mednarodno zaščito na Hrvaškem, kot je razvidno iz njegovih izjav v upravnem postopku, še ni vložil, ampak je to storil šele v Republiki Sloveniji. Tudi iz sodne prakse Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) izhaja, da državljan tretje države pridobi status prosilca za mednarodno zaščito v smislu člena 2(c)5 Direktive 2013/32, ko "poda" prošnjo za mednarodno zaščito, za to dejanje pa zadostuje že dejstvo, da izrazi željo, da zaprosi za mednarodno zaščito pred "drugim organom" v smislu člena 6(1), drugi pododstavek, Direktive 2013/32.6 Zato z navedenim posplošenim ugovorom tožnik po presoji sodišča ni izpodbil ugotovitve tožene stranke, da ima na Hrvaškem položaj prosilca za mednarodno zaščito, zaradi česar je ta država sprejela odgovornost za obravnavo njegove prošnje. Poleg tega ni določno prerekal presoje tožene stranke, da je bil v sprejemnih kapacitetah primerno nastanjen. Navedeno pa prav tako nakazuje na ugotovitev, da je imel tožnik že na Hrvaškem status prosilca, pri čemer podlage za drugačno odločitev ne daje niti njegova izpovedba na glavni obravnavi. Ker je Hrvaška svojo odgovornost za obravnavanje prošnje že potrdila, je vzpostavljen položaj iz točke (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III7, v katerem je ta država kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika — prosilca (saj je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena8 dolžna tudi obravnavati.9 Utemeljeno pričakovanje, da bo navedeno dolžnostno ravnanje spoštovano, daje tudi zagotovilo pristojnega organa Republike Hrvaške toženi stranki, da bo tožnikova prošnja za mednarodno zaščito, če bo predan, sprejeta v razumnem roku, in da bo nastanjen v sprejemnem centru, ki je skladen z evropskimi standardi.10 Glede na navedeno, ob upoštevanju, da tožnik ni določno prerekal ugotovitve tožene stranke v izpodbijanem sklepu o obstoju zagotovila pristojnih organov Republike Hrvaške glede spoštovanja dolžnostnega ravnanja v tožnikovem primeru, po presoji sodišča ni utemeljen niti posplošen tožbeni ugovor, "da bo tožnik na Hrvaškem obravnavan kot tujec, če ne bo vložil prošnje za mednarodno zaščito, s tem pa bo končal v rokah hrvaške policije". Pojasnjuje še, da bodoča ravnanja hrvaških organov in skladnost njihovega postopanja s pravom Evropske unije niso v pristojnosti sodišča. 34. Vendar pa tožnik izpodbija tudi pravilnost stališča, da za predajo Hrvaški ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine11, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

35. Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv,12 ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje13. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine.14

36. Domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je izpodbojna, zato je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo. Tako SEU kot Vrhovno sodišče sta že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.15

37. Ob upoštevanju zgornjih izhodišč je utemeljen neprerekan tožbeni očitek, da bi se morala tožena stranka opredeliti tudi do v upravnem postopku predloženega odgovora HPC in trditve, da je ravno ta organizacija pridobivala informacije, ki so bile podlaga poročilu AIDA. S tem povezane tožbene navedbe je torej treba šteti za priznane, takih pa ni treba dokazovati (prvi v zvezi z drugim odstavkom 214. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Glede na procesno stanje zadeve je tako treba šteti, da tožena stranka ni obrazložila zavrnitve navedenega dokaznega predloga, ki se nanaša na odločilno dejstvo, torej sistemske pomanjkljivosti hrvaškega azilnega postopka.

38. Poleg tega je v obravnavani zadevi sporna dokazna ocena tako informacij, ki so jih v upravnem postopku predložili tožnikovi pooblaščenci, kot tudi informacij, ki jih je tožena stranka pridobila po uradni dolžnosti. Vendar pa iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, ni določno razvidno, katere informacije so bile predložene, saj je v listinah spisa, ki se nanaša na zadevo, le izpisek iz elektronske pošte, da so tožnikovi pooblaščenci poslali določene, v priponkah navedene informacije,16 sestavni del spisa, ki se nanaša na zadevo, pa niso niti informacije, ki jih je tožena stranka pridobila po uradni dolžnosti in jih je tožniku poslala z dopisom z dne 6. 6. 2023.17 Navedeno pa sodišču onemogoča preizkus utemeljenosti tožbenih ugovorov, nanašajočih se na obstoj sistemskih pomanjkljivosti hrvaškega azilnega postopka. Iz povzetka tožbenih navedb je namreč razvidno, da se tožnik v zvezi s tem sklicuje na tri sklope preloženih informacij, ki med drugim vsebujejo "štiri sodbe ESČP, večje število sodb nacionalnih sodišč drugih držav članic EU, poročilo Evropskega odbora za preprečevanje mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja (CPT), poročili ECRE (AIDA) in Amnesty International,18 v tem smislu pa v tožbi omenja tudi odgovor HPC19 ter poročili AIDA20 in poročilo EUAA21. 39. Zato je bilo treba tožbi ugoditi, izpodbijani sklep odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v ponoven postopek (2. in 3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1).22 V njem bo morala odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti23 in nato presoditi, ali tožnikove izjave dajejo podlago za izpodbojnost domneve, da Republika Hrvaška spoštujejo temeljne pravice. Če tožena stranka ne bo mogla izključiti obstoja dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški, bo morala od nje pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bo prišlo.24 V takem primeru toženi stranki namreč ne bo mogoče očitati, da ni storila, kar bi lahko, da tožnika ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja.25 **K II. točki izreka:**

40. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

41. Tožnik težko popravljivo škodo utemeljuje z navedbami, da bi bil v nasprotnem primeru izročen Hrvaški, kjer bi bil izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu 3. člena EKČP. V zvezi s tem se sklicuje na tožbene navedbe.

42. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da izdaja začasne odredbe v obravnavani zadevi ne more temeljiti le na dejstvu, da bo tožnik v nasprotnem primeru predan drugi državi članici Evropske unije na podlagi Uredbe Dublin III, ampak na obstoju težko popravljive škode, ki bi zaradi te predaje oziroma v povezavi z njo lahko nastala, še preden bi pristojno sodišče v upravnem sporu pravnomočno presodilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Navedena težko popravljiva škoda pa mora pretehtati nad potrebnim varstvom javnega interesa, da bi bilo začasno odredbo mogoče izdati (32. člen ZUS-1), kar je treba ugotoviti v vsakem primeru posebej.

43. Po presoji sodišča je potrebnost izdaje predlagane začasne odredbe v obravnavani zadevi vsaj s stopnjo verjetnosti izkazana že zato, ker tožena stranka ni določno prerekala tožnikovih navedb glede težko popravljive škode (predlagala je le zavrnitev zahteve za izdajo začasne odredbe), zaradi česar se štejejo za priznane in jih ni treba dokazovati. Poleg tega ni navedla dejstev, ki bi lahko ustrezno utemeljila prevladujoč javni interes oziroma drugo prizadetost javne koristi, ki bi bila nesorazmerno prizadeta z izdajo začasne odredbe.26

44. Ker je tožnik torej izkazal, da mu bo s takojšnjo izvršitvijo izpodbijanega sklepa nastala škoda, ki bo težka popravljiva, tožena stranka pa ne, da bo z začasnim zadržanjem prisilne izvršitve nesorazmerno prizadeta javna korist, je sodišče ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe tako, da se do pravnomočne odločitve sodišča v tem upravnem sporu začasno odloži izvršitev izpodbijanega sklepa.

1 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III). 2 Osebno jih je vročila tožniku, naštete pa so v 1. opombi obrazložitve izpodbijanega sklepa. 3 Glej sodbo Sodišča Evropske unije C-670/16, _Mengesteab_, z dne 26. 7. 2017 (93. točka obrazložitve). 4 UL. L 222, 5. 9. 2003, str. 3. 5 Ta opredeljuje pojem "prosilec" kot državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, ki je podal prošnjo za mednarodno zaščito, v zvezi s katero še ni bila izdana dokončna odločba. 6 Glej sodbo SEU C-768/19, SE, z dne 9. 9. 2021 (48. in 49. točka obrazložitve). 7 Ta določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana, da pod pogoji iz členov 21, 22 in 29 sprejme prosilca, ki je vložil prošnjo v drugi državi članici. 8 Določba se glasi, da v primerih, ki spadajo v področje uporabe odstavka 1(a) in (b), odgovorna država članica obravnava ali dokonča obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je podal prosilec. 9 Tako tudi Vrhovno sodišče v zadevi I Up 76/2023, ko se je v 10. točki obrazložitve v 5. opombi sklicevalo na sodbo SEU C-213/17 z dne 5. 7. 2018, X, ki je v zvezi z določbo drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III med drugim razložilo, da čeprav določa različne obveznosti v zvezi z obravnavo prošenj za mednarodno zaščito (glede na fazo zadevnega postopka za mednarodno zaščito), je namen vseh teh obveznosti zagotoviti nadaljevanje postopka za mednarodno zaščito, te obveznosti pa se nanašajo na natančnejšo opredelitev postopka, ki ga je treba zagotoviti osebi po njeni predaji drugi državi članici. 10 Navedeno zagotovilo je razvidno iz listin spisa, ki se nanaša na zadevo, in sicer iz odgovora Republike Hrvaške z dne 11. 4. 2023, da je na podlagi petega odstavka 20. člena te uredbe odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje. 11 Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju." 12 V tem smislu SEU v sodbi N.S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka). 13 C-411/10 (88. točka). 14 Prav tam, 94. točka. 15 Tako Vrhovno sodišče na primer v sodbi in sklepu I Up 81/2023 (11. točka obrazložitve). 16 Gre za naslednje priponke: "Informacije o stanju na Hrvaškem", "vprasanje in odgovor HBP anglesko.pdf", "vprasanje in odgovor HPC prevod.doc", "Komentar na informacije o dublinskih povratnikih na hrvasko.doc", "poobl direktorica.pdf". 17 V dopisu so navedeni naslednji dokumenti: poročili AIDA z dne 22. 4. 2022 in za leto 2012, poročilo EUAA za leto 2022 in splošno zagotovilo Republike Hrvaške z dne 6. 12. 2022. 18 Povzetek tožbenih navedb je razviden iz 15. točke obrazložitve te sodbe. 19 Povzetek tožbenih navedb je razviden iz 16. točke obrazložitve te sodbe. 20 Povzetek tožbenih navedb je razviden iz 17. in 18. točke obrazložitve te sodbe. 21 Povzetek tožbenih navedb je razviden iz 17. točke obrazložitve te sodbe. 22 Že iz Zakona o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, 2019, je razvidno, da opustitev predložitve spisov sodišču dejansko onemogoča preizkus utemeljenosti tožbenih navedb in ugovorov, ki se nanašajo na postopek pred izdajo izpodbijanega akta in skladnost izpodbijane odločbe s podatki spisov, kar ob upoštevanju, da je breme dokazovanja v tem delu na toženi stranki, praviloma vodi v ugoditev tožbi (str. 255, 4. točka). 23 Sodišče zgolj pripominja, da predlaganih dokazov ni treba izvesti le, če so a) nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano, b) nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev ni pravno odločilno ali c) popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva. V vsakem primeru pa mora biti zavrnitev dokaznega predloga obrazložena, saj je stranki sicer kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. 24 S tega vidika se je Vrhovno sodišče v zadevi I Up 23/2021 (66. točka obrazložitve) strinjalo z že večkrat izraženim stališčem Upravnega sodišča. 25 Prav tam. 26 Stališče, da mora tožena stranka navesti dejstva, ki bi lahko ustrezno utemeljila prevladujoč javni interes oziroma drugo prizadetost javne koristi, ki bi bila nesorazmerno prizadeta z izdajo začasne odredbe, je Vrhovno sodišče sprejelo v zadevi I Up 109/2022 (19. točka obrazložitve).