Jedro

Ugotavljanje okoliščin, zaradi katerih šteje prekršek za prekršek neznatnega pomena, kot je to določeno v 6.a členu ZP-1, sodi v okvir ugotavljanja dejanskega stanja. Če jih sodišče prve stopnje ugotovi in oceni, pritožnik (prekrškovni organ) pa se s takšno ugotovitvijo sodišča ne strinja in podaja lastno oceno drugače ugotovljenih in ocenjenih okoliščin, gre za vprašanje pravilne ugotovitve dejanskega stanja.

V primerih, ko je sodišče prve stopnje ob obravnavanju storilčeve zahteve za sodno varstvo, spremenilo odločbo prekrškovnega organa in ustavilo postopek o prekršku zoper storilca, pritožba iz razloga po 3. točki 154. člena ZP-1 torej zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega stanja, ni dovoljena.

Izrek

Pritožba se kot nedovoljena zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevi za sodno varstvo storilca D. K. in plačilni nalog prekrškovnega organa Policijske postaje L. z dne 10.12.2012 spremenilo tako, da je postopek zoper storilca zaradi prekrška po desetem odstavku 45. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) opisanega v izreku izpodbijane sodbe, ustavilo iz razloga po 9. točki prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških ter odločilo, da bremenijo stroški postopka o prekršku proračun.

Zoper takšno sodbo se je pritožil prekrškovni organ iz razlogov po 2. točki 154. člena Zakona o prekrških (ZP-1).

Pritožba ni dovoljena.

Čeprav prekrškovni organ v uvodu pritožbe kot pritožbeni razlog navaja 2. točko 154. člena ZP-1 pa je iz obrazložitve pritožbe razvidno, da se pritožba nanaša na razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja iz 3. točke 154. člena ZP-1. Pritožnik v pritožbi navaja, da omenjeno prometno nesrečo ni mogoče opredeliti kot prekršek neznatnega pomena in v nadaljevanju navaja okoliščine, ki da narekujejo ponovno proučitev zadeve in odločitev, da se spozna D. K. odgovornega za nastanek prometne nesreče. Ugotavljanje okoliščin, zaradi katerih šteje prekršek za prekršek neznatnega pomena kot je to določeno v 6.a členu ZP-1, sodi v okvir ugotavljanja dejanskega stanja. V obravnavani zadevi jih je sodišče prve stopnje ugotovilo in jih navedlo, kot to izhaja iz razlogov pod tč. 8 obrazložitve izpodbijane sodbe. Ker pa se pritožnik s takšno ugotovitvijo sodišča ne strinja, saj podaja lastno oceno drugače ugotovljenih in ocenjenih okoliščin v izpodbijani sodbi, gre za vprašanje pravilne ugotovitve dejanskega stanja.

V tretjem odstavku 66. člena ZP-1 je določeno, da prekrškovni organ, ki je izdal odločbo v hitrem postopku, lahko iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 4. točki 154. člena tega zakona, razen glede stroškov postopka, vloži pritožbo zoper odločbo sodišča v naslednjih primerih: če je sodišče odpravilo odločbo prekrškovnega organa; če je sodišče spremenilo odločbo prekrškovnega organa in ustavilo postopek o prekršku. Iz navedenega je tako razvidno, da v primerih, kot je obravnavani, ko je sodišče prve stopnje, ob obravnavanju storilčeve zahteve za sodno varstvo, spremenilo plačilni nalog prekrškovnega organa in ustavilo postopek o prekršku zoper storilca, iz razloga po 9. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1, pritožba iz razloga po 3. točki 154. člena ZP-1 torej zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega stanja, ni dovoljena.

V skladu s četrtim odstavkom 66. člena ZP-1, bi moralo sodišče prve stopnje preizkusiti pravočasnost in dovoljenost pritožbe ter v skladu z osmim odstavkom 66. člena ZP-1 prepozno ali nedovoljeno pritožbo zavreči, vendar ker sodišče prve stopnje ni tako ravnalo, je to storilo pritožbeno sodišče in v skladu s prvim odstavkom 163. člena ZP-1 zavrglo pritožbo prekrškovnega organa kot nedovoljeno.