Jedro

Ker tožnika nista uspela dokazati, da sta škodo, ki jo zatrjujeta, utrpela zaradi nedopustnega ravnanja toženkinega zavarovanca, je odškodninski zahtevek neutemeljen.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevka obeh tožnikov za škodo, ki naj bi jo utrpela v škodnem dogodku dne 16.3.2008. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da sta jih tožnika nerazdelno dolžna plačati toženi stranki v višini 5.210,88 EUR.

2. Pritožujeta se tožnika. Uveljavljata vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlagata spremembo sodbe tako, da bo zahtevkoma ugodeno. Priglašata stroške pritožbenega postopka. Opozarjata, da sodba ni bila izdana v 30. dneh, saj je bil zadnji narok izveden 18.9.2013, sodba pa ima datum 2.12.2013. Menita, da bi morala biti izdana vmesna sodba, ker je odločeno le o temelju zahtevka. Odločitev o stroških postopka grajata zaradi napačnega seštevanja vrednosti dveh spornih predmetov oz. predmetov dveh samostojnih tožb. Opozarjata na nerazumnost ravnanja tožene stranke, ki je pred likvidacijo škode preverila okoliščine nesreče in šele naknadno postavila trditve, kakršne podaja v tem postopku. Izvedensko mnenje izvedenca dr. M. Č. označujeta za neobjektivno in nestrokovno ter dvomita v izvedenčevo poštenost. Opozarjata, da je mnenje narejeno brez ogleda kraja, brez ogleda poškodovanih vozil, brez računalniške simulacije poteka nezgode in brez rekonstrukcije. Pomembni parametri so tudi: nagnjenost vozišča, podlaga vozišča, podlaga vozišča, iz katerega se je vključevalo drugo vozilo. Vsega tega Č. ni upošteval. Opozarjata, da pri izmeri vozil izvedenec ni upošteval vrste motorja (bencinski, diesel), modela, višine pnevmatik, nagnjenosti vozila v prometni nesreči. Zanikata možnost ugotavljanja višine na podlagi podobnih vozil. Menita, da se je nasprotni voznik pri speljevanju moral obrniti in pogledati nazaj. Ne soglašata s Č., da bi moralo biti vozilo prvega tožnika podrsano po celotni desni strani. To dejstvo bi se lahko ugotovilo, če bi se ugotovilo iz kakšnega položaja je vozilo zapeljalo iz makadamske poti. Kot ne more znašati 150° in 160°. Za ugotovitev kota bo potrebna rekonstrukcija, ki je izvedenci na naroku 18.9.2013 niso bili zmožni izpeljati. Zatrjujeta nujnost postavitve četrtega izvedenca. Opozarjata, da so bile na kraju škodnega dogodka še dolgo materialne sledi, ki bi jih Č., če bi izvedel ogled, še našel. Materialni sledovi jasno izhajajo iz fotografij tožnikov, pa tudi na naroku 18.9.2013 so bili identificirani vsi prometni znaki, poškodovano lubje. Iz teh sledi je mogoče določiti dinamiko poteka prometne nesreče, kakor jo opišeta tožnika. Sodišče napačno navaja, da so fotografije udeleženih vozil edini materialni dokaz. Tudi glede poškodbe v obliki črke V nasprotujeta Č. mnenju, saj se je ob trčenju plastika postavila v prvotni položaj. Menita, da tudi izvedenec K. na naroku 18.9.2013 ni z gotovostjo izključil načina nesreče, kako jo opisujeta tožnika. Opozarjata, da ta izvedenec ni upošteval tehničnih karakteristik v nesreči udeleženih vozil, preplastenosti asfalta, obstoja dveh novih znakov. Za amaterski označujeta K. preizkus speljevanja in grajata mnenje, da bi prvi tožnik nesrečo preprečil, če bi vozil s hitrostjo 47 km/h. Za strokovno, korektno in pravilno označujeta mnenje izvedenca T. J., dipl. inž. str. Izvedenec mnenja na kraju samem ni spremenil, podal pa je obrazložitev poškodbe prvo tožnikovega vozila levo zadaj. Ponavljata trditve o prvo tožnikovem reagiranju v kritični situaciji. Menita, da izvedenca Č. in K. nista imela podatkov o mestu kontakta vozil, izhodiščni točki voznika Kosa, nagibu in spolzkosti vozišča, zavornih sledeh, sledeh vožnje ... Ker so vsi ti parametri odločilni, ugotovitev izvedencev ne sprejemata. Ni bilo upoštevano, da se cesta spušča, da je brežina, da je bil drog znaka lahko že nagnjen, da se je J. vozilo ob trčenju morebiti odbilo nazaj, ali pa je poškodba nastala ob vlečenju vozila nazaj na cesto. Dne 18.9.2013 nobeden od izvedencev na terenu ni ovrgel razlage, da poškodovano lubje na drevesih po višini ustreza poškodbi vozila. V času od nesreče do ogleda se je spremenil nivo zemljišča okrog prometnih znakov in dreves. Opozarjata na časovno potno analizo Jalovca in Kambiča in trdita, da le-ta ruši mnenji Č. in K., ki trdita, da je tožnik v drevo trčil s hitrostjo 40 km/h. Glede očitka o nedoslednosti prvo tožnikove izjave opozarjata, da je od dogodka minilo že skoraj šest let. Ni res, da bi bil prvi tožnik udeležen v več nesrečah. Vozilo je imel kasko zavarovano in bi ga lahko popravljal iz tega naslova, zato mu ni bilo treba ničesar fingirati.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodba se res izda neposredno po zaključku glavne obravnave (prvi odstavek 291. čl. ZPP), pisni odpravek sodbe pa mora biti izdelan v roku 30 dni od njene izdaje (323. čl. ZPP). Skladno z drugim odstavkom 291. čl. ZPP se izdaja sodbe lahko izjemoma odloži. V obravnavnem primeru je sodišče prve sodbe izdajo sodbe pridržalo oz. odložilo do predložitve stroškovnikov izvedencev, ki so na zadnjem naroku podajali svoja mnenja. Zadnji narok za glavno obravnavo je bil izvršen 18.9.2013, zadnji od izvedencev je zahtevo za odmero nagrade podal 14.10.2013, nagrade izvedencem pa so bile odmerjene s sklepom z dne 28.10.2013, ki je postal pravnomočen v roku 15. dni po vročitvi strankama in izvedencem. Ker pogojev za izdajo sodbe, s katero je treba odločiti tudi o stroških postopka, ob zaključku obravnavanja ni bilo, z odložitvijo izdaje sodbe do 2.12.2013 procesni predpis ni bil kršen.

5. Ker je sodišče odločilo, da temelj za priznanje odškodnine ni podan, je pravilno izdalo končno – zavrnilno – odločbo. Pritožba, ki ne pojasni, zakaj bi se sodišče prve stopnje moralo ukvarjati tudi z višino zatrjevane škode, je v tem delu nerazumljiva.

6. Stroški odgovorov na tožbo so priznani od vrednosti vsakega od zahtevkov, saj je tožena stranko odgovorila na obe tožbi – na vsako posebej. V nadaljevanju sta se zahtevka obravnavala skupaj in so odvetniški stroški pravilno odmerjeni od vrednosti spora 15.013,20 EUR. Ker je po združitvi postopkov vrednost spora seštevek vrednosti dveh glavnih zahtevkov (39. čl. ZPP), je vrednost 15.013,20 EUR (7.506,60 EUR + 7.506,60 EUR) ustrezna osnovo oz. podlaga za odmero pravdnih stroškov.

7. Pritožbeno sklicevanje na Ko. popravilo avtomobila je nerelevantno, saj se nobena od strank ni sklicevala na dokazno stisko zaradi popravila katerega od avtomobilov. Nobena od strank ogleda avtomobilov ni predlagala. Popravilo Kosovega avtomobila ni bilo predmet obravnavanja; obe stranki sta poškodbe na avtomobilih dokazovali s fotografijami.

8. Toženkino ravnanje pri likvidaciji škode (izplačilo materialne škode, zavrnitev plačila nematerialne škode) je za odločitev nepomembno. Sicer pa je tožena stranka pojasnila, da je šele po izplačilu škode na avtomobilu ugotovila okoliščine, na podlagi katerih je posumila, da škoda ni nastala na zatrjevan način.

9. Očitek izvedencu Č., da je zakrivil, da so se sledi zabrisale, je neutemeljen, saj je mnenje izdeloval oktobra 2009, škodni dogodek pa je bil marca 2008. Naloga tožnikov je poskrbeti tako za predlaganje dokazov, kot njihovo zavarovanje, če je potrebno (264. čl. ZPP). Pritožbena trditev, da so sledi na kraju samem s predloženimi fotografijami ustrezno prikazane (dokaz A8), ne vzdrži kritične presoje. Nobeden od izvedencev si s temi fotografijami ni mogel pomagati, izvedenec Č. pa je tudi pojasnil, zakaj ne (zadnji odstavek v točki 3.3. njegovega izvedenskega mnenja z dne 6.10.2009).

10. S pritožbo, ki izvedeniško mnenje dr. N. Č., univ. dipl. inž. gr. ocenjuje za neobjektivno in nestrokovno, ni mogoče soglašati. Ta izvedenec se je osredotočil na primerjavo poškodb v nesreči udeleženih vozil, kar je lahko naredil zgolj na podlagi spisovnih podatkov – pregleda fotografij in drugih listinskih dokazov ter izpovedb strank ter prič. Primerjavo poškodb v nesreči udeleženih vozil je lahko izvedel brez ogleda kraja in časovno potne analize, zato dejstvo, da si kraja dogodka ni ogledal, na njegov izdelek nima vpliva. Fotografije same omogočajo preizkus, ali je do poškodb v nesreči udeleženih vozil lahko prišlo na zatrjevan način in sicer s primerjavo poškodb v nesreči udeleženih vozil ter z ugotavljanjem, ali poškodbe ustrezajo opisu njihovega nastanka. Dejstvo, da izvedenec Č. ogleda in časovno potne analize ni izvedel, zato ne zmanjšuje teže oz. vrednosti njegovega mnenja. Tudi pritožbeno sodišče Č. mnenje ocenjuje za strokovno, razumljivo in preverljivo. Pri ustnem podajanju mnenja na naroku dne 8.9.2011 je Č. pojasnil, da delovna prostornina motorja in vrsta pnevmatik, teža vozila niso okoliščine, ki bi vplivale na izid nezgode niti na opredelitev do poškodb v nesreči udeleženih vozil. Pritožnika, ki na te okoliščine opozarjata, ne pojasnita, kako naj bi parametri, na katere se sklicuje, vplivali na izsledke. Izvedenec je upošteval tehnične podatke, ki jih je lahko pridobil, saj stranki ogleda vozil nista predlagali. Pritožnik upoštevanih podatkov o vozilih ne graja argumentirano.

11. Vsa tri izvedenska menja nedvomno zadoščajo za razjasnitev dejanskega stanja. Med njimi ni nasprotij ali takih razlik, ki bi jih bilo treba razčiščevati z novim izvedencem. Izvedenec Č. se je osredotočil na primerjavo poškodb v nesreči udeleženih vozil. Tudi izvedenec K. je natančno proučil fotodokumentacijo poškodb vozil. Izvedenec J. temu opravilu ni posvetil pozornosti. K. in J. sta izdelala časovno potni analizi. Med ugotovitvami izvedencev ni takih nasprotij, ki bi jih bilo treba razčiščevati s postavitvijo novega izvedenca. Č. – na osnovi fotodokumentacije – podano mnenje je skladno z mnenjem izvedenca K., ki je tudi analiziral na fotografijah prikazane poškodbe v nesreči udeleženih vozil. Ko sta izvedenca K. in Č. prepričljivo izključila možnost nastanka poškodbe na zadnjem desnem delu tožnikovega vozila (VW Touran), je izvedenec J. (šele v ponovljenem postopku) opozoril na možnost poškodovanja pri vleki vozila. Na ta način povzročene poškodbe tožnika nista zatrjevala. Sicer pa J. nastanka poškodb ni analiziral. Njegovo mnenje, da nastale sledi na vozilih in deformacije potrjujejo možnost njihovega nastanka v okoliščinah in na način, kot navajata tožnika, je podano brez analize in brez utemeljitve tega zaključka ter je zato v tem delu nepreverljivo in posledično neprepričljivo.

12. Ker so fotografije vozil neposreden in zanesljiv materialni dokaz posledic škodnega dogodka, jim sodišče prve stopnje utemeljeno pripisuje največjo težo. Res pa je, da fotografije niso edina možnost za preverjanje trditev tožnikov o poteku škodnega dogodka. Tudi ogled kraja in časovno potna analiza, kar sta izvedla izvedenca T. J., dipl. inž. stroj. in I. K., sta bila potrebna, saj sta dodatno in na drug način osvetlila zatrjevano dogajanje in omogočila preveritev trditev tožeče stranke o nastanku škode. Končna odločitev je rezultat presoje vseh dejstev, ugotovljenih s pomočjo izvedencev.

13. Izvedenca K. in Č., ki sta fotografije preučila, oba izključujeta, da bi poškodbe nastale na po tožnikih zatrjevan način. Pritožbeno sodišče soglaša, da je poškodba na zadnjem levem delu tožnikovega avtomobila nastala pri trčenju v nižji predmet, ne pa v drevo. V primeru trčenja v drevo ne bi bil vdrt samo blatnik, ampak bi vdrtina segala više od odbijača – po blatniku, vse do stekla zadnjega levega okna in še više. Poškodba na desni strani prvo tožnikovega avtomobila ni posledica trčenja pod določenim kotom. Če bi nastala na zatrjevan način, bi se morala proti zadnjemu delu poglabljati, pa se ne. Izvedenca K. in Č. sta poudarila, da bi morala biti tudi globlja, pločevina bi morala biti vdrta. Iz fotografije vidne poškodbe desne strani prvo tožnikovega avtomobila kažejo le na obdrsavanje. Razen tega bi žaromet K. vozila, na katerem so vidne poškodbe, moral pustiti sledi na prvo tožnikovem vozilu nad okrasno letvijo. Teh sledi na fotografijah ni videti. Ni mogoče pojasniti poškodb žarometa na K. vozilu (Renault Kangoo), saj sta izvedenca Č. in K. ugotovila, da bi do podrsanja z žarometom vozila Renault Kangoo lahko prišlo šele, če bi se prednji vogal odbijača deformiral (K. navaja za 6 cm). Fotografije vozila Renault Kangoo take deformacje ne izkazujejo. Tudi fotografije sprednjega dela prvo tožnikovega vozila ne izkazujejo poškodbe, kakršne bi ob opisanem poteku dogodka morale nastati. Ob hitrosti, ki jo zatrjujeta tožnika, podrtju prometnega znaka ter nato še trčenju v drevo bi bile poškodbe sprednjega dela avtomobila VW Touran večje in drugačne oblike, kot jih izkazujejo fotografije. Trčenje v drog bi povzročilo vdrtino v obliki črke V; prišlo bi do močnejšega in ozkega vtisnjenja tako zunanjega kot notranjega dela odbijača. Trčenje zatrjevane jakosti v drevo bi povzročilo poškodbo pokrova motorja, maske vozila in delov vozila za masko, česar fotografije ne izkazujejo.

14. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da tožnika nista dokazala, da je prišlo do škodnega dogodka, v katerem naj bi utrpela poškodbe, katerih posledica so fizične bolečine, strah, trajne posledice in materialna škoda. Ker tožnika nista uspela dokazati, da sta škodo, ki jo zatrjujeta, utrpela zaradi nedopustnega ravnanja toženkinega zavarovanca, je zahtevek utemeljeno zavrnjen.

15. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. čl. ZPP).