Jedro

Pri presoji o zahtevku tožnika za izplačilo razlike med izplačano odpravnino po sporazumu o prenehanju delovnega razmerja, kot trajno presežni delavec po 36. d čl. ZDR v katerem je določena tudi odpravnina in odpravnina, ki bi delavcu šla po določilih 36. f čl. ZDR, je potrebno ugotoviti, kakšna je bila volja delavca ob podpisu sporazuma o odpravnini.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne v novo obravnavanje in odločanje sodišču prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevku tožeče stranke, da mu je tožena stranka dolžna izplačati razliko v odpravnini v višini 326.453,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi po Zakonu o obrestni meri zamudnih obresti od 28.10.1992 dalje do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Tožena stranka vztraja pri svojih navedbah, da je bil med tožečo in toženo stranko dosežen sporazum o višini odpravnine. Graja obrazložitev sodišča prve stopnje, v kateri po mnenju pritožnika napačno povzema izpoved pooblaščenke tožene stranke dane na obravnavi in sicer sodišče navaja, da presežni delavci niso bili seznanjeni z višino odpravnine, ki jim pripada po zakonskih določilih. Nasprotno pritožba navaja, da je pooblaščenka tožene stranke izjavila, da so bili delavci o vsem seznanjeni, niso pa bili opravljeni natančni izračuni odpravnin. Tudi v sporazumu se je tožena stranka v 2. čl. sklicevala na zakonsko odpravnino in na drugačno sklenitev sporazuma. Tožena stranka je namreč pogojevala opredelitev tožeče stranke kot presežnega delavca le ob pogoju sprejema sporazumne odpravnine. Da je šlo za sporazum, je razvidno tudi iz zahteve za varstvo pravic. Sklenitev takih sporazumov je delavcem odsvetoval sindikat, kar je razvidno tudi iz mnenja, ki ga je podal sindikat SKEI k zahtevi za varstvo pravic tožeče stranke, vendar se je tožnik kljub takim opozorilom odločil, da podpiše sporazum o višini odpravnine. Da se je tožeča stranke ob podpisu sporazuma z višino odpravnine strinjala izhaja tudi iz dejstva, da je zahtevala razliko v odpravnini več kot eno leto po podpisu sporazuma. Tožeča stranka je bila od 1.10.1983 do 30.9.1992, ko ji je prenehalo delovno razmerje, razporejena na delovnem mestu strojno kovanje težkih odkovkov. Presežki na tem delovnem mestu se niso ugotavljali niti v programu razreševanja presežnih delavcev in tudi ne kasneje. Tožena stranka ponovno poudarja, da v kolikor ne bi prišlo do sporazuma, tožeča stranka ne bi bila opredeljena kot trajno presežni delavec. Glede na vse navedeno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba je utemeljena.

Kot je bilo že navedeno v odločbi Sodišča združenega dela RS opr. št. Sp 1526/93 z dne 17.2.1994, je bistveno za presojo spora, utemeljenosti zahtevka tožnika nanašajočega se na plačilo razlike v odpravnini, kakšna je bila volja tožnika ob izdaji sklepa direktorja družbe z dne 20.3.1992 oz. ob podpisu sporazuma o višini določene opravnine. Po oceni pritožbenega sodišča v navedeni smeri dejansko stanje še ni popolno razčiščeno. V ponovljenem dokaznem postopku bo moralo sodišče z dodatnim zaslišanjem tožnika in delavca tožene stranke, ki je vodil razgovore s tožnikom glede postopka razreševanja trajno presežnih delavcev ter po potrebi še z drugimi pričami ugotoviti, kdo je bil pobudnik, da se tožnik opredeli kot trajni tehnološki presežek. Ali je bil to tožnik, glede na dejstvo, da se je potem lahko upokojil po določbi 295. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. list RS št. 12/92) ali je bila pobuda v celoti na strani tožene stranke. Kajti, kot je bilo že povedano, je potrebno ugotoviti voljo tožnika v tistem času, to je ob podpisu sporazuma in ne kasneje. Sodišče naj tudi ugotovi, kdaj je tožnik zvedel da bo dobil izplačano drugačno odpravnino, kot bi mu šla po 36.f čl. ZDR in kakšna odpravnina bi mu šla na podlagi določb 36.f čl. ZDR in ali je bil seznanjen s stališčem sindikata SKEI, ki je podpis sporazuma o odpravnini delavcem odsvetoval. Pri tem naj prvostopno sodišče tudi ugotovi kako je bilo z vsemi ostalimi delavci, katerih je bilo po programu razreševanja presežnih delavcev, ki je bil sprejet dne 20.3.1992, kar 69 in so bili opredeljeni kot presežni delavci z uporabo 295. čl. ZPIZ in za katere je bilo v programu določeno, da se jim bo izplačala odpravnina kot delavcem, ki gredo v normalni pokoj. Iz programa je razvidno, da tožnik ni bil edini delavec pri toženi stranki, kateremu je delovno razmerje prenehalo na podlagi sporazuma po 36.d čl. in ki je istočasno podpisal tudi sporazum o višini odpravnine, zato naj sodišče oceni tudi te okoliščine.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v dopolnitev postopka v nakazani smeri in ponovno odločanje.