Jedro

1. Enomesečni rok za vložitev zahteve za izreden preizkus pravnomočne sodbe se je iztekel s pretekom tistega dne v zadnjem mesecu, ki se po številki ujema z dnem, ko je rok začel teči (začne pa teči naslednjega dne po vročitvi).

2. Dodajanje nekaterih konkretnih okoliščin v izreku sodbe "povpraševanje do sedaj točno neugotovljene osebe po imenu x." ne odstopa od očitka obtožbe, da je omenjena oseba navezala stik z obsojencem zaradi nabave večje količine heroina za italijanske kupce, temveč pomeni le pobližje opredelitev že v obtožbi navedene obsojenčeve vloge, zato ne gre za prekoračitev obtožbe, saj gre tudi po opisu v obtožbi za enako obsojenčevo vlogo v posredovanju pri prodaji heroina.

3. Shranjenje mamila za prodajo je eden od storitvenih načinov kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po členu 245/1 KZJ, to dejanje pa se lahko stori tudi z eventualnim naklepom.

Izrek

Zahteva zagovornika prvega obsojenca za izreden preizkus pravnomočne sodbe se zavrže kot prepozna. Zahtevi zagovornikov drugega obsojenca in tretje obsojenke za izreden preizkus pravnomočne sodbe se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo so bili obsojenci spoznani za krive, da so storili v sostorilstvu vsak eno kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po čl. 245/I v zvezi s čl. 22 KZ SFRJ. Obsojeni so bili na 4 leta zapora, na 3 leta in 6 mesecev zapora ter na 1 leto in 6 mesecev zapora. V to kazen jim je bil vštet pripor. Vzet jim je bil 1 kg heroina, dvema obsojencema je bil izrečen tudi varnostni ukrep izgona tujca iz države za vselej. Tema dvema obsojencema je bilo naloženo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka, dočim je bila obsojenka teh stroškov oproščena. Zoper to pravnomočno sodbo so vložili zahteve za izreden preizkus pravnomočne sodbe zagovorniki vseh treh obsojencev. Zagovornik prvega obs. jo je vložil zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz čl. 364/I točka 9 ZKP ter predlagal, naj se napadena sodba spremeni tako, da se ta obsojenec oprosti obtožbe. Enako kršitev je uveljavljal tudi zagovornik drugega obs., pri čemer ni stavil nobenega predloga. Zagovornik obsojenke je uveljavljal kršitev kazenskega zakona, menil pa je tudi, da obstaja precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v pravnomočni sodbi ter je predlagal, naj se napadena sodba spremeni tako, da se obsojenka oprosti obtožbe ali pa naj se sodba glede nje razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

I.

Zahteva zagovornika prvega obs. za izreden preizkus pravnomočne sodbe je prepozna.

Zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe smeta po določbi čl. 428/I ZKP vložiti obsojenec in zagovornik. Po čl. 425/II ZKP jo je treba vložiti v enem mesecu od dneva, ko je obsojenec prejel pravnomočno sodbo.

V obravnavanem primeru je bila, kot izhaja iz povratnice, pravnomočna sodba sodišča druge stopnje vročena obs. 3.11.1992. Enomesečni rok za vložitev zahteve za izreden preizkus pravnomočne sodbe je glede na določbi čl. 91/III in IV ZKP pretekel dne 4.12.1992 ob 24. uri. Dnevi, ki so določeni po mesecih, se namreč praviloma (če ne padejo na dan, ko se na sodišču ne dela) iztečejo s pretekom tistega dne v zadnjem mesecu, ki se po svoji številki ujema z dnem, ko je rok začel teči (začne pa teči naslednjega dne po vročitvi). Ker je zagovornik vložil zahtevo priporočeno na pošto šele dne 5.12.1992, je bila njegova zahteva vložena en dan prepozno. Vloženo zagovornikovo zahtevo bi moral zato s sklepom zavreči kot prepozno že predsednik senata sodišča prve stopnje. Ker tega ni storil, je to storil senat Vrhovnega sodišča RS (čl. 428/III ZKP).

II.

Zahtevi zagovornikov ostalih dveh obsojenih za izreden preizkus pravnomočne sodbe pa nista utemeljeni.

Zagovornik obs. nima prav, ko meni, da je v napadeni sodbi zagrešena kršitev določbe čl. 364/I točka 9 ZKP. Očitek prenašanja, o katerem govori zahteva, je namreč izrečno naveden že v obtožbi in je tudi sicer le del konkretnih okoliščin, s katerimi je opisano posredovanje tega obsojenca kot sostorilca pri prodaji mamil. Dodajanje nekaterih konkretnih okoliščin v izreku sodbe, na katere se izrečno sklicuje zahteva: "povpraševanje do sedaj točneje neugotovljene osebe z imenom Bajram" v bistvu tudi ne odstopa od očitka obtožbe, da je omenjeni Bajram zaradi nabave večje količine heroina za italijanske kupce navezal stik z obs., temveč pomeni le pobližjo opredelitev že v obtožbi navedene obsojenčeve vloge. Zato ne gre za prekoračitev obtožbe, saj gre tudi po opisu v obtožbi za enako obsojenčevo vlogo v posredovanju pri prodaji heroina.

Način, kot je opisano dejanje obs. v izreku napadene sodbe je, kot je pravilno ugotovilo že pritožbeno sodišče, v celoti dovolj konkretno opisan, da ga je mogoče utemeljeno pravno opredeliti kot posredovanje pri prodaji mamil, storjeno v sostorilstvu po čl. 245/I v zvezi s čl. 22 KZ SFRJ. Zato tudi ni podano v zahtevi zatrjevano nasprotje med abstraktnim delom (kjer je govor o posredovanju pri prodaji) in konkretnim opisom kaznivega dejanja v izreku napadene sodbe, pri katerem je opisano prenašanje le sestavni del tudi sicer drugače konkretiziranega obsojenčevega posredovanja pri prodaji heroina. Končno pa tudi skrčitev očitka obtožbe o prodaji in posredovanja pri prodaji na zgolj posredovanje pri prodaji, seveda ne pomeni prekoračitve obtožbe, marveč nasprotno, to pa je v korist obsojenca in torej dovoljeno.

Tudi zagovornik obsojenke nima prav, ko meni, da dejanje te obsojenke, tako kot je opisano v izreku napadene sodbe, nima vseh znakov kaznivega dejanja po čl. 245/I v zvezi s čl. 22 KZ SFRJ. V sklopu ravnanj soobsojenih sostorilcev pomeni namreč njeno dejanje dovolj konkretno opisano hranjenje mamila za prodajo, to pa je en od storitvenih načinov tega kaznivega dejanja. Tudi glede nadaljnjega vprašanja, to je oblike krivde za to dejanje, pri čemer iz zahteve smiselno izhaja, da iz opisa dejanja le-ta ne izhaja, zagovornik nima prav. Iz opisa dejanja v izreku namreč jasno izhaja, da je obsojenka ravnala naklepno. Vprašanje, ali je ravnala z direktnim ali z eventualnim naklepom, pa je pomembno le pri ocenjevanju njene kazenske odgovornosti in krivde pri odmeri kazni in zato ne spada v izrek, marveč v obrazložitev, tako kot je to bilo pravilno storjeno v pravnomočni sodbi, kjer je bilo ugotovljeno, da je obsojenka ravnala z eventualnim naklepom. To dejanje se namreč lahko stori tudi z eventualnim naklepom in ne samo z direktnim, kot bi to smiselno še izhajalo iz zagovornikove zahteve.

Kar pa zadeva nadaljnje navedbe obsojenkinega zagovornika, s katerimi izraža dvom v resničnost odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v pravnomočni sodbi, pri čemer se sklicuje na izpovedbe obsojenca in obsojenke v preiskavi, pa tudi na izpovedbe ostalih dveh obsojencev na glavni obravnavi, nadalje na to, da ni dokazano, da bi obsojenka vedela, da gre za mamilo ter da vsa sodba temelji na indicih in domnevah, pa je treba povedati, da se kaj takega v zahtevi za izreden preizkus pravnomočne sodbe, ker se s tem izpodbija pravilnost in popolnost v pravnomočni sodbi ugotovljenega dejanskega stanja, niti ne more uveljavljati (čl. 427 ZKP).

Po povedanem zahtevi zagovornikov obs. nista utemeljeni in ju je bilo treba zavrniti (čl. 429 v zvezi s čl. 421 ZKP).

Predpisi prejšnje Jugoslavije so bili v tej odločbi uporabljeni v zvezi s čl. 4/I Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I).