Jedro

Sodišče na izjavo stranke, ki oporeka intervenciji ni vezano, saj samo odloča o tem, ali bo (ne)dopustilo intervencijo in v primeru, ko dopusti intervencijo, zoper tak sklep ni posebne pritožbe. Tožnik se je proti tej odločitvi lahko pritožil skupaj s pritožbo proti sodbi.

Izrek

Pritožbi tožnika se delno ugodi, sklep, ki ga je sodišče prve stopnje izdalo 3.11.2003 in s katerim je dovolilo stransko intervencijo Republike Slovenije na strani 2. tožene stranke se s p r e m e n i tako, da se ne dovoli stranske intervencije R.S., na strani tožene stranke S. d.d. V posledici te odločitve se odločba o stroških v izpodbijani sodbi s p r e m e n i tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožnici še 263,66 EUR stroškov pravdnega postopka z zamudnimi obrestmi od 14.6.2006 dalje do plačila, vse v 15-ih dneh.

V ostalem se pritožba tožnice, pritožba 2. tožene stranke pa v celoti zavrneta in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje zaradi umika tožbe zoper prvo toženo stranko P. d.d. pravdni postopek zoper to stranko ustavilo. Drugi toženi stranki pa je naložilo, da je dolžna plačati tožniku odškodnino v višini 1.500.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi po predpisani obrestni meri zamudnih obresti od 12.9.2003 dalje do plačila, vse v 15-ih dneh. Višji tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko je zavrnilo in odločilo je, da je ta tožena stranka dolžna povrniti tožniku stroške postopka v višini 278.526,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.6.2006 dalje do plačila, vse v 15-ih dneh.

Zoper sodbo sta vložila pritožbo tožnik in druga tožena stranka.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Sodišču prve stopnje očita, da je kršilo procesna pravila, ko je odločalo o priglašeni stranski intervenciji. V nasprotju z določbo 199. čl. ZPP je odločilo s sklepom z dne 13.11.2003, da se intervencija dopusti, ne da bi pred dalo tožniku možnost, da bi se o priglašeni intervenciji izjavi. Tožnik je na prvem naroku za glavno obravnavo, ki je sledil izdanemu sklepu, to je 31.8.2005, ugovarjal intervencijo, vendar mu je sodišče ta ugovor preprečilo, brez da bi obrazložilo razloge. Zato s pritožbo izpodbija dovoljeno intervencijo, saj meni, da v 12. čl. ZPPPAI ni podlage za dopustitev intervencije v tem odškodninskem sporu. Tožnikova bolezen ni bila verificirana s strani komisije kot poklicna bolezen. Le v takem primeru pa je k plačilu odškodnine zavezana tudi država. V nadaljevanju pa tožnik očita, da je sodišče prve stopnje priznalo prenizko odškodnino oz., da se glede pripomb in dokazov, ki jih je tožnik podal na izvedeniško mnenje prof. Debeljaka, sploh ni izreklo in zato meni, da odločitve ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Odškodnina za telesne bolečine je vsekakor prenizka. Tožnik je iz tega naslova uveljavljal 1.200.000,00 SIT, sodišče mu je priznalo samo 500.000,00 SIT, čeprav je že do sedaj bil izpostavljen številnim sevanjem zaradi preiskav in drugih zdravniških pregledov, ki so obremenjujoči in lahko povzročajo tudi bolečine, kar je razvidno iz izvedeniških mnenj dr. M.F. in prof. E.M. Izvedenec je vse tožnikove težave pripisal drugim boleznim, za katere pa je sam ocenil, da so se skozi leta popravile, zato tožnik dvomi v izvedenčeve zaključke. Tožnik ne trdi, da nima drugih bolezni ali da pri njem nimajo druge bolezni opaznih posledic, dvomi pa, da plaki kot so že razviti, ne puščajo nobenih posledic, sploh glede na že okvarjeno pljučno kapaciteto. Tudi odškodnina za strah je prenizka. Prognoza plevralnih plakov ni tako dobra, kot meni izvedenec. Če se še upošteva, da je izvedenec pri tožniku, ki je obremenjen tudi z drugimi boleznimi objektivno ugotovil utemeljen strah pred razvojem težjih z azbestom povezanih bolezni, ni mogoče slediti izvedencu, da je malo verjetno, da do takšnega razvoja bolezni pri njem pride. Sodišče iz lastne prakse ve, da je od plevralnih plakov do mezotelioma in smrti prišlo v relativno kratkem času v številnih zadevah, na katere z opravilnimi številkami pritožba opozarja. Zato je zahtevek iz tega naslova v višini 1.500.000,00 SIT v celoti utemeljen. Tudi zaključka o tem, da tožnikove življenjske aktivnosti zaradi plevralnih plakov niso zmanjšane, tožnik ne sprejema. Meni, da sodišče ne bi smelo v tem delu slediti izvedencu. V skladu s sodno prakso pride do zmanjšanja življenjskih aktivnosti zaradi vseh omejitev v oškodovančevih življenjskih aktivnosti, ki jih je opravljal pred škodnim dogodkom in bi jih po rednem teku stvari opravljal tudi v bodoče. Z omejitvijo se razumejo tudi aktivnosti, ki se opravljajo s povečanimi napori ali v posebnih pogojih. Izvedenka dr. M.F. trdi, da vse azbestne bolezni, torej tudi plevralni plaki napredujejo in če se plevralni plaki razširijo in se posledično razvije respiratorna insuficienca restriktivnega tipa lažje stopnje, se to kaže v oteženem dihanju ob naporu. Izvedenec je ugotovil, da sta pri tožniku zaprta oba kostodiafragmalna sinusa, zato se tožnik sprašuje, ali plake pri njem že povzročajo restrikcijo pljučne funkcije. Izvedenec je sicer zaključil, da ima tožnik normalno pljučno funkcijo, vendar tudi ta za več kot 20 % odstopa od normale. Tožnik ima ventilatorno motnjo, zato izvedenčev zaključek v tem delu ne vzdrži. Nasprotje se pokaže tudi v tem, da je izvedenec glede tožnikovih psiholoških posledic zavesti o obolenju povedal, da povzročajo zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Kljub temu se je sodišče postavilo na stališče, da je to odškodnino že upoštevalo pri določitvi odškodnine za strah, vendar tožnik vztraja, da bi mu moralo glede na te ugotovitve priznati tudi odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj gre za dve ločeni nepremoženjski škodi. Dokazni postopek je pokazal, da določeno zmanjšanje življenjskih aktivnosti pri tožniku obstaja in ne glede na dejstvo, da tožniku azbestni plaki še ne povzročajo funkcionalnih posledic, bi ob ugotovitvi, da so njegove omejitve v vsakdanjem življenju izkazane, moralo sodišče zaključiti, da tožnik trpi duševne bolečine in mu iz tega naslova priznati vsaj 1.000.000,00 SIT odškodnine. Končno tožnik navaja še, da odškodnina v celoti, kot mu je priznana opazno odstopa od v sodni praksi uveljavljenih odškodnin za podobne primere, primeroma zato prilaga fotokopije prvih strani sodb v določenih zadevah, ko je bila priznana odškodnina drugim oškodovancem. Predlaga spremembo sodbe, podrejeno razveljavitev in ponovno odločanje.

Druga tožena stranka S. je vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Ne sprejema odločitve, da se ustavi postopek proti prvi toženi stranki. Ta odločitev je zanjo sporna. Načelo procesne ekonomije zahteva, da se doseže pravilna odločitev s čim manjšimi stroški, zaradi ustavitve postopka, je tožena stranka prišla v slabši položaj napram tožniku in ima še dodatne stroške. Zato meni, da sodišče ne bi smelo slediti umiku tožbe, ampak bi moralo odločiti o odgovornosti obeh toženih strank v celoti. Vztraja tudi pri ugovoru pasivne legitimacije. Če ne bi P. d.d. tožnika poslalo na delo na območje tožene stranke, tožnik ne bi zbolel za azbestno boleznijo. Če pa ga je že poslalo, meni, da bi moral njegov delodajalec poskrbeti za ustrezno varno delovno zaščito. Predlaga, da se zahtevek proti njej v celoti kot neutemeljen zavrne in da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.

Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

K pritožbi tožnika: Postopek v zvezi s priglašeno intervencijo res ni potekal povsem v skladu z določbo 199. člena ZPP, po kateri mora sodišče vlogo z izjavo o vstopu v pravdo vročiti obema pravdnima strankama. Tega sodišče prve stopnje ni storilo, ampak je kar izdalo sklep o dovolitvi stranske intervencije. Ker pa sodišče na izjavo stranke, ki oporeka intervencije ni vezano, saj samo odloča o tem, ali bo (ne)dopustilo intervencijo in v primeru, ko dopusti intervencijo, zoper tak sklep ni posebne pritožbe (3. odst. 200.člena ZPP), s takim postopanjem ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve postopka. Tožnik se je proti tej odločitvi lahko pritožil, skupaj s pritožbo proti sodbi (2.odst.363. člena ZPP), zato ni mogoče pritrditi njegovim navedbam, da mu je v zvezi s priglašeno intervencijo bilo onemogočeno obravnavanje.

Utemeljeno pa pritožba v tem odškodninskem sporu oporeka Republiki Sloveniji pravni interes za udeležbo. Republika Slovenija je intervencijo utemeljevala z določbo čl. 12 ZPPPAI. Pritožba pravilno povzema vsebino te določbe. Vsekakor tožnikov primer, če se upoštevajo določbe tega zakona, ni takšen, da bi Republika Slovenija subsidiarno prevzela obveznost plačila odškodnine tožniku. Zato Republika Slovenija pravnega interesa, da v tej pravdi zmaga tožena stranka ni izkazala, saj se stranka intervencija dovoli le tistemu, ki ima pravni interes, da v postopku zmaga ena stranka. Razmerje med stranskim intervenientom in stranko mora izhajati iz določenega pravnega razmerja, tega pa stranski intevenient v tem sporu ni izkazal, zato je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi tožnika ugodilo in sklep, ki ga je sodišča prve stopnje izdalo 3.11.2003 spremenilo tako, da stranske intervencije ni dopustilo.

V posledici takšne odločitve je pritožbeno sodišče moralo spremeniti odločbo o stroških postopka, saj je z izpodbijano sodbo bilo priznano stranskemu intervenientu, kot je zapisano v obrazložitvi izpodbijane sodbe 63.184,70 SIT stroškov postopka in pritožbeno sodišče je za ta znesek zvišalo stroške, ki jih je dolžna povrniti tožena stranka tožniku. Glede na to, da je s 1.1.2007 v Republiki Sloveniji začela veljati nova valuta EUR, je v skladu s 4. tč. 13. čl. Zakona o uvedbi € po uradni dolžnosti preračunalo ta znesek po tečaju, ki ga določa Uredba Sveta ES št. 1086/2006 z dne 11.7.2006 o spremembi Uredbe ES št. 2866/98 o menjalnih razmerjih med eurom in valutami držav članic, ki sprejmejo euro (Ur. l. EU 195/1 z dne 15.7.2006, to je po tečaju 239,640).

V ostalem delu pa pritožba tožnika ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi korektno povzelo izvedene dokaze. V postopku je izvedenec dr. A.D. izdelal analitično izvedeniško mnenje, v katerem je natančno povzel podatke iz tožnikove zdravstvene dokumentacije, ki jo je pregledal ter jo strokovno argumentiral, pojasnil je ugotovitve ob tožnikovem zdravstvenem pregledu, ki ga je opravil 20.10.2005 v Plevmološko alergološki ambulanti Bolnišnice G. ter odgovoril na vsa strokovna vprašanja, ki jih je v zvezi s tožnikovo škodo postavilo izvedencu sodišče prve stopnje. Izvedeniško mnenje je prepričljivo v vseh pogledih, zato mu je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo. Tožnik izvedeniškega mnenja, ki je bil kot povedano, izdelano natančno prav za tožnikov primer, ne more omajati z ugotovitvami v drugih odškodninskih zadevah, v katerih sta izvedensko mnenje izdelali izvedenki dr. E.M. in dr. M.F. Oškodovanci se, čeprav je pri njih postavljena ista diagnoza, med seboj lahko močno razlikujejo, že zato, ker je njihovo siceršnje zdravje, ki ni povezano z azbestno boleznijo, lahko zelo različno. Tako je tudi v tem primeru, ko ima tožnik velike težave z zdravjem, vendar je vzrok v številnih drugih boleznih, kar je prepričljivo obrazloženo v izvedenskem mnenju. Sodišče prve stopnje je upoštevaje te ugotovitve o vseh odškodninskih zahtevkih tožnika pravilno odločilo.

Tožnik pretirana z nevšečnostmi, ki naj bi jih imel v zvezi z dosedanjimi pregledi za škodo, za katero odgovarja tožena stranka. Pretežen del zdravniških pregledov je imel zaradi drugih bolezni, za katere pa tožena stranka ni odgovorna. Če se upoštevajo samo nevšečnosti, ki jih je imel in jih je pričakovati glede na sedanjo diagnozo, pa odškodnina za telesne bolečine v višini 500.000,00 SIT povsem ustrezna in nikakor ni prenizka. Če bi mu sodišče prve stopnje priznalo višjo odškodnino, bi odstopilo od podobnih primerov in bi to bilo v nasprotju s temeljnimi načeli, po katerih sodišča odločajo o odškodnini za nepremoženjsko škodo, to je načelom individualizacije odškodnine in načelom objektivne pogojenosti višine odškodnine.

Tudi odškodnina za strah v višini 1.000.000,00 SIT je upoštevaje okoliščine tožnikovega primera v celoti ustrezna. Pri odmeri te odškodnine je sodišče prve stopnje upoštevalo dejstvo, da strah pred azbestno boleznijo zaradi plevralnih plakov ni utemeljen, da pa je lahko zaskrbljen zaradi možnega pojava, razvoja in izida drugih težjih, z azbestom povezanih bolezni in sodišče prve stopnje je tožniku verjelo, da ga je strah napredovanja, sploh glede na okolje v katerem živi, ko je ta bolezen zelo prisotna in so številni tožnikovi sokrajani in sodelavci zaradi bolezni že umrli. Ob sedanji tožnikovi diagnozi in ostalih okoliščinah tožnikovega primera pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča višina dosojene odškodnine v celoti ustreza ugotovljeni škodi. Zato je tudi v tem delu sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo(člen 179 in čl. 182 OZ) Kot je že pojasnjeno pritožbeno sodišče sprejema dejanske ugotovitve v izpodbijani sodbi o tem, da plevralni plaki pri tožniku ne povzročajo funkcionalnih okvar in da tudi subjektivne težave niso posledica plevralnih plakov. Ker med težavami, ki jih izpostavlja tožnik in zaradi katerih naj bi bile njegove življenjske sposobnosti zmanjšanje in boleznijo, za katero odgovarja tožena stranka, ni naravne vzročnosti, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Če ni zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki bi ga neposredno povzročila nevarna snov (azbestni prah), tudi ni odškodnine iz tega naslova. Neutemeljeno pritožba ponovno izpostavlja vpliv strahu na tožnikovo življenje, saj je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je ta vpliv upoštevalo pri odmeri odškodnine za strah. Iz izvedenskega mnenja ne izhaja, da bi ta strah že prerasel v to drugo obliko škode, to je zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ki bi povzročilo duševne bolečine.

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče v ostalem delu neutemeljeno pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

K pritožbi druge tožene stranke: Iz pritožbenih navedb druge tožene stranke izhaja, da ne sprejema ustavitve postopka zoper prvo toženo stranko. Ko je tožnik tožbo zoper prvo toženo stranko umaknil in se je ta stranka z umikom strinjala, je sodišče prve stopnje izdalo zgolj deklarativni sklep, ki pa ga druga tožena stranka ne more izpodbijati, saj sta toženi stranki v tem pravdnem postopku nastopali kot navadna sospornika. Pri navadnem sosporništvu ohranja vsak sospornik svojo samostojnost, vsak dolžnik (tožena stranka) je samostojno zavezan upniku (tožniku). Zato se druge tožene stranke umik tožbe zoper prvo toženo stranko ne tiče in so njene pritožbene navedbe, kolikor oporeka ustavitvi postopka zoper prvo toženo stranko v celoti neupoštevne. Položaj tožene stranke se zaradi te odločitve v ničemer ne spreminja, zato tudi njena pritožba v tem delu ne more biti uspešna.

Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, v katerih tožena stranka ponovno ugovarja pasivno legitimacijo. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi dovolj natančno pojasnilo, zakaj je tožena stranka pasivno legitimirana. Ta odločitev je pravilna, zato pritožbeno sodišče k tem razlogom v izpodbijani sodbi nima več kaj dodajati. Iz teh razlogov je v celoti neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Tožnik je v tem pritožbenem postopku uspel samo s pritožbo zoper odločitev o stranski intervenciji in v posledici te spremembe je pritožbeno sodišče zvišalo stroške, ki jih mora tožena stranka plačati tožniku. Ta odločitev na uspeh s pritožbo ni v ničemer vplivala, glede odločitve o glavni stvari je tožnikova pritožba bila neutemeljena, enako kot pritožba tožene stranke, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da krijeta pravdni stranki vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.