Jedro

Sodišče je zaradi nasprotovanja toženke spremembo tožbe s sklepom dovolilo, ker je ugotovilo, da je zvišanje tožbenega zahtevka smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Tožnik je s tožbo zajel obdobje do vložitve tožbe, s spremenjeno tožbo pa obdobje po vloženi tožbi. Sodnica je v okviru materialno procesnega vodstva tožečo stranko pozvalo k dopolnitvi navedb o pomembnih dejstvih.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da v 15 dneh tožniku plača 1.759,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ob 4.9.2008 dalje do plačila in ji v istem roku povrne 102,49 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči dan po izteku izpolnitvenega roka. Tožbeni zahtevek za plačilo 2.571,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.9.2008 dalje do plačila pa je zavrnilo.

Zoper ugodilni del sodbe se je tožena stranka pravočasno pritožila. Uveljavlja vse v Zakonu o pravdnem postopku – ZPP predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka. V obrazložitvi pritožbe navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, razlogi sodbe so nejasni in si nasprotujejo. Sodišče spremembe tožbe ne bi smelo dopustiti. Pritožnica nasprotuje dosojenemu znesku. Sodišče je skupno premoženje zakoncev že razdružilo s pravnomočno sodno odločbo. Tožnica bo lahko zahtevala le morebitni presežek nad vrednostjo stanovanja, ki znaša 33.749,74 EUR. Takšno je bilo stališče Višjega sodišča v Celju v sklepu z dne 21.12.2005. Toženka do stanovanja nima dolga. Iz njega se je izselila že leta 1995. Izpodbijana odločitev pomeni, da bo vložena nova tožba za plačilo preostalih neplačanih obrokov. S takim pravdanjem, če ga bo pritožbeno sodišče toleriralo, bo pritožnica tožniku poplačala skoraj celotno plačano vrednost obravnavanega stanovanja. Pritožuje se tudi zoper odmero pravdnih stroškov. Toženka je bila plačila stroškov pravdnega postopka z odločbo Okrožnega sodišča v Celju oproščena.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je za sojenje v tej zadevi pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost, s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. Su 72/2009-14 z dne 19.3.2009, prenesena z Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.

Pritožbeni očitek, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih, da so razlogi nejasni in si nasprotujejo, ni konkretiziran. Ob preizkusu sodbe, opravljenem po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP, pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da ta očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe pojasnilo, katero materialnopravno izhodišče je upoštevalo za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka in na tej podlagi navedlo jasne, popolne ter skladne razloge za vsa dejstva, ki so odločilnega pomena. Sodišče prve stopnje je, zaradi nasprotovanja toženke, spremembo tožbe s sklepom dovolilo, ker je ugotovilo, da je zvišanje tožbenega zahtevka smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Tožnik je s tožbo zajel obdobje do vložitve tožbe, s spremenjeno tožbo pa obdobje po vloženi tožbi. Sodišče prve stopnje je spremembo tožbe utemeljeno dovolilo, saj je za tako odločitev imelo podlago v določbi 1. odstavka 185. člena ZPP. Sicer pa pritožnica tudi odločitev o dovolitvi spremembe izpodbija povsem nekonkretizirano. Nekorekten pa je pritožbeni očitek, da je bila sprememba tožbe izvedena po napotku sodnice. Sodnica je v okviru materialno procesnega vodstva tožečo stranko pozvalo k dopolnitvi navedb o pomembnih dejstvih. Podlago za tako ravnanje je imelo v določbi 285. člena ZPP. Pritožbeno sodišče po navedenem ugotavlja, da v postopku ni bila storjena nobena od procesnih kršitev, niti pavšalno zatrjevani niti katera od po uradni dolžnosti upoštevna kršitev iz 2. odstavka 339. čl. ZPP.

Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da ima uveljavljani tožbeni zahtevek za povračila dela kupnine pravno podlago v določbi 3. odstavka 56. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – ZZZDR. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe pravilno opozorilo na določbo 2. odstavka 56. člena ZZZDR, po kateri zakonca za obveznosti, nastale s pridobitvijo skupnega premoženja, odgovarjata nerazdelno. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je obveznosti iz pogodbe za nakup stanovanja izpolnjeval le tožnik, ki ima zato v 3. odstavku 56. člena ZZZDR pravno podlago za zahtevek za povračilo dolga, ki bremeni oba zakonca, vsakega do višine solastninskega deleža. Zmotno je pravno stališče pritožnice, da njen dolg ne obstaja, ker je z razdružitvijo solastnine tožnik postal izključni lastnik stanovanja in ker se je sama iz stanovanja izselila. Z nepravdnim sklepom N 37/97 je bilo namreč tožniku naloženo, da toženki plača 30% tržne vrednosti stanovanja. V enakem deležu mora zato toženka tožniku povrniti kupnino, ki jo je tožnik nesporno sam poravnal. Tožena stranka v pritožbi napačno povzema obrazložitev sklepa Višjega sodišča v Celju, opr. št. Cp 989/2004. Sodišče je namreč v sklepu jasno zapisalo, da sta za plačilo kupnine zavezani obe stranki, vsaka v višini njunega solastninskega deleža in da bo tožnik obligacijski zahtevek nad plačanih 70% lahko uveljavljal s tožbo. Višje sodišče v Celju ni zapisalo, da bo tožnik obligacijski zahtevek lahko uveljavljal le v primeru, če bo preplačal 70% vrednosti stanovanja pač pa, če bo plačal več kot 70% kupnine. Pritožbeno stališče, da bi tožnik obligacijski zahtevek zoper toženko lahko uveljavljal le v primeru, če bi plačal več kot 70% tržne vrednosti stanovanja, nima podlage niti v odločbi Višjega sodišča v Celju, ki jo citira v pritožbi, niti zanj ni podlage v katerem od pravnih predpisov.

Neutemeljena je tudi pritožba zoper stroškovno odločitev. Po določbi 9. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) odobrena brezplačna pravna pomoč ne pokriva plačila stroškov postopka in dejanskih izdatkov ter nagrade pooblaščenca nasprotne stranke. Sodišče prve stopnje je zato, na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP, toženki pravilno naložilo, da tožniku povrne del pravdnih stroškov. Pravilnosti ugotovitve deležev uspeha vsake od pravdnih strank in odmere stroškov pa pritožba ne izpodbija.

Pritožbeno sodišče po navedenem ugotavlja, da razlogi, iz katerih se sodba izpodbija niso podani in tudi ne tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 353. člena ZPP, pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi nastale ji pritožbene stroške. Odločitev temelji na določbi 1. odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP, zajeta pa je v odločbi o zavrnitvi pritožbe. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila vendar pritožbenih stroškov ni priglasila.