Jedro

Tožnik je navajal, da naj bi mu grozila resna škoda v smislu usmrtitve, mučenja ali nečloveškega ravnanja s strani nedržavnega subjekta, to je sorodnikov bivše žene. Vendar je lahko nedržavni subjekt subjekt resne škode le, če prosilcu država ali politične stranke in druge organizacije niso sposobne in nočejo nuditi zaščite. Tega pa tožnik ni izkazal, saj se ni obrnil po pomoč k pristojnim državnim organom, ko je bil deležen groženj in ko so ga pretepli, ker ni želel problemov med svojo družino in družino bivše žene, pa tudi tako je nameraval v kratkem oditi iz Alžirije. Sodišče zato ugotavlja, da če pri policiji ob pretepu in grožnjah niti ni iskal pomoči, potem ne more zatrjevati, da mu ni zmožna ali mu ni hotela nuditi zaščite.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena ZMZ-1. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik v prošnji za mednarodno zaščito povedal, da je Alžirijo zapustil, ker ni imel kam iti. Ni imel doma, mama namreč živi s svojo družino, oče s svojo. Trgoval je s prehrambenimi izdelki, vendar je situacija v Alžiriji slaba in nestabilna. Preden jo je zapustil, je živel pri babici. Ta je ostarela, njeno premoženje so si razdelili njeni otroci. Primoran je bil poiskati svoj dom. Prelomni dogodek, zaradi katerega se je odločil zapustiti Alžirijo, je bila ločitev. Ko je bil še poročen, sta z ženo živela v najemu, bivša žena je bila učiteljica in lahko sta plačala najemnino tudi za eno leto vnaprej. Po ločitvi se je odločil, da zapusti državo. V Alžiriji se je počutil ogroženega s strani sorodnikov bivše žene. V nadaljevanju tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru 15. 1. 2020. 2. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik kot razlog za zapustitev Alžirije in vložitev prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji navedel družinske, psihične in finančne težave. Alžirijo je zapustil po ločitvi, saj je dobival grožnje s strani bratov in mame bivše žene. Izpostavil je težave z bivšo ženo, saj ga ta ni upoštevala, hodila je okoli po svoje, ni mu pustila, da se druži s svojo družino. Sumil je tudi, da ga vara in zato zahteval, da pusti službo, ker tega ni storila, je zahteval ločitev. Tožena stranka poudarja, da institut mednarodne zaščite ni namenjen reševanju družinskih razprtij, ampak ugotavljanju in presojanju ogroženosti oseb, ki so preganjane zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja in pripadnosti določeni družbeni skupini. Tožnik takšnega preganjanja v svoji izvorni državi ni izkazal. Bratje in mama bivše žene so mu grozili, tudi s smrtjo. Kljub velikemu strahu, ki ga je občutil, pa vseeno nobene grožnje ali dogodka ni prijavil na policijo niti ni odšel k zdravniku, ko so se enkrat stepli. Na policijo ni odšel, ker je že takrat razmišljal, da bo v kratkem zapustil Alžirijo. Tožnik ni dokazal, da mu zaščita v izvorni državi ne bi bila nudena. V primeru preganjanja ali povzročitve škode s strani nedržavnih akterjev mora najprej poiskati zaščito pri subjektih zaščite, šele, ko dokaže, da mu zaščita v izvorni državi ni bila nudena, lahko uveljavlja preganjanje ali resno škodo. Navedel ni nobenega utemeljenega razloga, zakaj groženj ali drugih dogodkov ni prijavil na policijo. Navajal je samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite.

3. Tožena stranka nadalje ugotavlja, da tožnik prihaja tudi iz države, ki jo je Vlada Republike Slovenije 13. 6. 2019 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih države (v nadaljevanju Odlok) določila kot varno izvorno državo. Tožnik ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu s tem zakonom zanj ni varna izvorna država. Tožnik v postopku sicer ni izkazal svoje istovetnosti, dejal pa je, da je državljan Alžirije. Toženka nima razloga za utemeljen dvom v točnost te navedbe. Tožnik ni izjavil, da Alžirija zanj ne bi bila varna država, v Alžiriji tudi ni imel nobenih drugih težav. Izpostavil je, da v Alžiriji ni služb oziroma niso dovolj plačane.

4. Tožnik v tožbi navaja, da ga tožena stranka tožnika ni seznanila z dejstvom, da namerava uporabiti koncept varne izvorne države niti ga ni seznanila z informacijami, na podlagi katerih je bila Alžirija določena za varno izvorno državo. Iz tožnikovih navedb smiselno izhaja, da Alžirija zanj ni varna izvorna država. Ker pa tožnik ni bil seznanjen z vsemi temi dejstvi in okoliščinami, se o njih ni mogel celovito izreči. Navedeno predstavlja kršitev načela zaslišanja stranke, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve. Ob podaji prošnje tožena stranka tožnikovemu pooblaščencu ni dopustila zastavljati vprašanj v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito, kar ni pravilno. V celotnem postopku bi mu namreč morala omogočiti, da svoje razloge za pridobitev mednarodne zaščite predstavi celovito, tudi s pomočjo pooblaščenca, saj je sam prava neuk. Z navedenim pa mu je odrekla pravico, da v vseh fazah postopka podaja celovite izjave o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za pravilno in zakonito odločbo ter da svoje pravice varuje s pomočjo pooblaščenca, ki bi mu s svojimi vprašanji pomagal, da se izjavi o vseh pomembnih dejstvih in okoliščinah. Tudi s tem je kršila načelo zaslišanja stranke (9.člen ZUP v zvezi s 33. členom ZMZ-1), kar je prav tako vplivalo na pravilnost odločbe. Opozarja tudi na nepravilen izrek odločbe. Toženka o njegovi prošnji ni odločila v dveh ločenih točkah izreka, najprej o statusu begunca in v drugi točki izreka o subsidiarni zaščiti, pač pa samo, da se prošnja za mednarodno zaščito zavrne. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje toženi stranki.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo dodatno utemeljuje svoja stališča. Pojasnjuje, da je bil tožnik ob podaji prošnje seznanjen, da je Alžirija po Odloku določena za varno izvorno državo, s tem je imel tožnik možnost da v postopku izkaže vse okoliščine, zaradi katerih zanj ne bi bila varna. Tožnik je imel tako ob podaji prošnje kot na osebnem razgovoru možnost, da se izreče o vseh dejstvih in okoliščinah, pooblaščenec tožnika pa mu je na osebnem razgovoru tudi postavil več vprašanj. Glede pravilnosti izreka se sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 157/2019 z dne 9. 10. 2019. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. ZMZ-1 v prvem odstavku 20. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje nobenega od teh dveh statusov. Skladno z drugim odstavkom 20. členom ZMZ-1 se namreč status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona. Za priznanje statusa begunca morajo torej biti podani razlogi preganjanja. Ti so opredeljeni v prvem odstavku 27. člena ZMZ-1. To je pripadnost določeni rasi ali etnični skupini, pripadnost določeni veroizpovedi, narodna pripadnost, pripadnost posebni družbeni skupini ali pa politično prepričanje. Tožnik v postopku ni navedel dejstev, ki bi jih toženka lahko povezala s katerim od zakonsko predpisanih razlogov za preganjanje niti ni takega razloga utemeljeval v tožbi.

8. Prav tako tožnik ni izkazal, da mu grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. Resne škode zaradi resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih (tretja alineja 28. člena ZMZ-1) niti ni zatrjeval. Navajal pa je, da naj bi mu grozila resna škoda v smislu prve ali druge alineje 28. člena ZMZ-1, to je bodisi usmrtitev bodisi mučenje ali nečloveško ravnanje s strani nedržavnega subjekta, to je sorodnikov bivše žene. Vendar pa mora v tem primeru nedržavni subjekt imeti lastnosti iz tretje alineje 24. člena ZMZ-1, ki določa, da je lahko nedržavni subjekt subjekt resne škode le, če prosilcu država ali politične stranke in druge organizacije niso sposobne in nočejo nuditi zaščite. Tega pa tožnik ni izkazal, saj se ni obrnil po pomoč k pristojnim državnim organom, ko je bil deležen groženj in ko so ga pretepli, ker ni želel problemov med svojo družino in družino bivše žene, pa tudi tako je nameraval v kratkem oditi iz Alžirije. Sodišče zato ugotavlja, da če pri policiji ob pretepu in grožnjah niti ni iskal pomoči, potem ne more zatrjevati, da mu ni zmožna ali mu ni hotela nuditi zaščite.1

9. Sodišče ugotavlja, da glede na to, da tožnik ni izkazal, da mu policija ne bi bila zmožna ali da mu ne bi hotela nuditi zaščite, tudi ni izpodbil domneve, da je Alžirija zanj varna izvorna država. Zato je tožena stranka pravilno v konkretni zadevi uporabila določilo druge alineje 52. člena ZMZ-1. 10. Sodišče pa pripominja, da v konkretni zadevi niso podane okoliščine, ki bi utemeljevale uporabo prve alineje 52. člena ZMZ-1, kot je to sicer presodila tožena stranka. Groženj namreč ni mogoče opredeliti kot nekaj nepomembnega, a v konkretnem primeru tožnik ni izkazal, da ga državni organi niso sposobni zaščititi. Vendar pa navedena ugotovitev tožene stranke ni vplivala na pravilnost in zakonitost njene odločitve, saj za zavrnitev prošnje tožnika zadošča izpolnitev enega izmed zakonsko naštetih pogojev 52. člena ZMZ-1, v konkretnem primeru druge alineje 52. člena ZMZ-1, kot je že navedeno.

11. Tožnik sicer navaja, da naj bi mu tožena stranka kršila pravico do zaslišanja (in s tem do izjave), ko mu ni predstavila, da bo odločala po konceptu varne izvorne države in ker tožnikovemu pooblaščencu ob podaji prošnje ni dopustila zastavljati vprašanj v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka tožniku predstavila ob podaji prošnje dejstvo, da je Alžirija z Odlokom določena za varno izvorno državo, kar je razvidno iz zapisnika o podaji prošnje za mednarodno zaščito z dne 19. 12. 2019 (na str. 6), kar zadošča, da bi lahko tožnik podal vse okoliščine, zakaj zanj ne bi bila varna izvorna država, saj ga je nenazadnje ves čas postopka zastopal pooblaščenec. Iz upravnega spisa je nadalje razvidno, da je bil tožnik tako ob podaji prošnje (7. stran zapisnika) kot na osebnem razgovoru (7. stran zapisnika) posebej pozvan, da lahko še dodatno navede vse, česar še ni povedal, pa meni, da je pomembno v zvezi z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, pa ni ničesar več navedel, njegov pooblaščenec pa mu je resda šele na osebnem razgovoru lahko postavil vsa vprašanja, da se je lahko tožnik izrekel o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih v obravnavani zadevi. Četudi bi sicer tožena stranka morala dopustiti postavljanje vprašanj tožnikovem pooblaščencu tudi v predhodnih fazah postopka, vendar navedeno v konkretnem primeru, ko iz spisa ni razvidno, da bi bil tožnikov pooblaščenec ob osebnem razgovoru kakorkoli omejevan pri postavljanju vprašanj tožniku, ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da v konkretnem primeru tožniku ni bila kršena pravica do izjave.

12. Tožnik je ugovarjal tudi pravilnosti izreka izpodbijane odločbe, češ da tožena stranka o njegovi prošnji ni odločila v dveh točkah izreka, ločeno glede statusa begunca in posebej glede statusa subsidiarne zaščite. Sodišče pojasnjuje, da je Vrhovno sodišče RS v odločbi I Up 157/2019 z dne 9. 10. 2019 odločilo, da je pravica do mednarodne zaščite ena pravica, ki se jo lahko podeli v dveh oblikah, ne gre pa za dve pravici in ne za dva samostojna zahtevka, pri čemer se o pogojih za priznanje mednarodne zaščite odloča v enotnem postopku, kar je pozneje večkrat ponovilo, med drugim v sklepu I Up 90/2019 z dne 3. 7. 2019, v katerem se je opredelilo tudi do sodbe Sodišča EU v zadevi E.G. proti Sloveniji (C-662/17), ki ne daje podlage za drugačno stališče. Glede na to in ker je v konkretnem primeru tožena stranka z izpodbijano odločbo tožnikovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno v celoti in je s tem zavrnila tako status begunca kot status subsidiarne zaščite sodišče ugotavlja, da navedena kršitev ni podana.

13. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo.

14. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo brez glavne obravnave na nejavni seji v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1, saj dejansko stanje med strankama ni bilo sporno, pri čemer tožniku v postopku ni bila kršena pravica do izjave niti mu ni bilo onemogočeno sodelovanje v postopku, kot že navedeno.

1 Tako tudi Ustavno sodišče RS v odločbi št. Up-229/17-24, U I 37/17-12 z dne 21. 11. 2019.