Jedro

Tožnik je s svojim obnašanjem (ko se je znesel nad toženčevo ženo) toženca pripravil tako daleč, da se je odzval s fizično silo in poškodoval tožnika. Glede na navedeno je pravilna ocena sodišča prve stopnje o tožnikovem soprispevku k nastanku škode v višini 50 %.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženec dolžan tožniku plačati 875,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (1. točka izreka). Tožniku je naložilo, da povrne tožencu njegove pravdne stroške v znesku 81,98 EUR z obrestmi (2. točka izreka).

Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, naj pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ne strinja se z oceno prvega sodišča, da je soodgovoren za pretrpljeno škodo v obsegu 50 %. V bistvenem navaja, da dogodek, na katerega se sklicuje toženec, ni časovno povezan s predmetnim dogodkom, pač pa, da gre za dva ločena dogodka z različnimi osebami. V obravnavanem primeru je bil toženec tisti, ki je prišel do tožnika, pograbil metlo in ga napadel. Toženca ni izzival, zato ni podana deljena odškodninska odgovornost, kar je razvidno tudi iz vsebine kazenskih spisov in v tem postopku izvedenih dokazov. Dogodek, na katerega se sklicuje toženec, se je zgodil pred spornim dogodkom. V predhodnem dogodku sta se sprla tožnik in toženčeva žena. Toženec je prišel v stanovanje tožnika po sporu tožnika s toženčevo ženo. Toženec je sam potrdil v kazenski zadevi K 28/2006, da je bila njegova žena, ko je šel k tožniku, že izven stanovanja tožnika. Napačna je zato ugotovitev sodišča, da se je toženčeva žena v času ko je toženec prišel do tožnikovega stanovanja in ga napadel, nahajala v stanovanju in da se ustrašil, kaj bo z njo in je zato vdrl v stanovanje in napadel tožnika. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotavljati, kje se je žena toženca v času poškodovanja tožnika nahajala, pa tega ni storilo. Izvedeni dokazi namreč kažejo, da je že zapustila stanovanje oziroma že bila v svojem stanovanju, toženec pa je napadel tožnika po konfliktu tožnika s toženčevo ženo. Tožnik ni z ničimer vplival na ravnanje toženca, zato ne gre za deljeno odgovornost. Kočno se pritožnik ne strinja z odmero odškodnine iz naslova telesnih bolečin, duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in strahu. Meni, da je sodišče prve stopnje, glede na utrpele poškodbe (zlom na bazi spodnjega členka mezinca desne roke, razpočno rano na levi strani čela in udarnino spodnjega sklepa mezinca desne roke), prenizko ocenilo odškodnino za nastalo škodo.

Toženec na pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da se pritožuje le toženec zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje. V obsodilnem delu je sodba sodišča prve stopnje pravnomočna. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 s kasnejšimi spremembami; ZPP).

Pritožbeno sodišče se strinja stališčem sodišča prve stopnje, da je tožnik tudi sam prispeval k temu, da je prišlo do škodnega dogodka. Zatrjevana protispisnost med izvedenimi dokazi in ugotovitvami prvega sodišča o tem, kje se je nahajala toženčeva žena (ali še v stanovanju tožnika ali že pred njim) v času, ko je toženec napadel tožnika, ni bistvena za odločitev o soprispevku tožnika k škodnemu dogodku, zato ni podana uveljavljena bistvena kršitev postopka iz 15. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Čeprav je toženec v kazenski zadevi K 28/2006 v zagovoru izpovedal, da naj bi se z ženo potem, ko jo je tožnik porinil iz svojega stanovanja, napotila v njuno stanovanje (in da tako med njim in tožnikom sploh ni prišlo do fizičnega kontakta), je treba poudariti, da je bil toženec pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje povzročitve lahke telesne poškodbe tožniku. Sodišče je na ugotovitve o obstoju kaznivega dejanja vezano (14. člen ZPP), zato sklicevaje na zagovor toženca ne more biti uspešno. Tudi sicer je iz izvedenih dokazov (predvsem iz zapisnika v kazenski zadevi K 28/2006 o zaslišanju tožnika in priče J. R.) razvidno, da je prišlo do agresivnega ravnanja toženca neposredno potem, ko je tožnik fizično napadel toženčevo ženo tako, da je utrpela udarnino sklepa desne roke in desne ličnice ter rano na spodnji ustnici. Ne gre za dva povsem ločena dogodka, kot zmotno meni pritožba, pač pa za časovno povezana dogodka. Pred obravnavanim dejanjem je tožnik grdo ravnal s toženčevo ženo, kar je mogoče šteti za povod toženčevemu agresivnemu ravnanju. Tožnik je s svojim obnašanjem (ko se je znesel nad toženčevo ženo) toženca pripravil tako daleč, da se je odzval s fizično silo in poškodoval tožnika. Glede na navedeno je pravilna ocena sodišča prve stopnje o tožnikovem soprispevku k nastanku škode v višini 50 % (171. člen Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami; OZ).

Glede višine prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo, toženec ne navaja v pritožbi nič konkretnega, saj trdi le, da je odškodnina za utrpele telesne poškodbe, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prisojena prenizko. Meni, da je primerna odškodnina višja od 875,00 EUR, kot je prisodilo sodišče prve stopnje. Glede na take pritožbene navedbe je pritožbeno sodišče glede višine odmerjene odškodnine opravilo preizkus po uradni dolžnosti. Obseg škode, ki jo je utrpel tožnik, je sodišče prve stopnje ugotovilo s pomočjo izvedenca dr. S. C.. Tožnik je ob dogodku 13. 4. 2003 utrpel udarnino spodnjega sklepa mezinca desne roke, zlom na bazi spodnjega členka mezinca desne roke in manjšo razpočno rano na levi strani glave v področju čelno senčne regije. Teža poškodbe ni edino merilo za odmero poškodbe, kot se zmotno zavzema pritožnik. Ob upoštevanju obširnih ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, kakšne telesne bolečine je trpel, koliko časa so trajale, kakšna je bila njihova intenzivnost, kakšne neugodnosti so zdravljenje spremljale, je tudi po oceni pritožbenega sodišča višina odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti v znesku 1.000,00 EUR (neupoštevaje soprispevek tožnika) v skladu z merili iz 179. člena OZ. Pritožbeno sodišče tudi nima nobenih pomislekov glede odškodnine za strah, saj ugotovljeno dejansko stanje ne daje opore za odmero višje odškodnine od prisojene v višini 250,00 EUR (neupoštevaje soprispevek). Tožnik je ob napadu utrpel strah srednje intenzitete, nato pa je še dobra dva meseca trpel strah zmerne intenzitete zaradi izida zdravljenja. Prisojena odškodnina za telesne bolečine in strah ustreza okoliščinam konkretnega primera (načelo individualizacije), primerljiva pa je tudi z odškodninami, ki jih sodna praksa priznava za tovrstne poškodbe (lahke telesne poškodbe).

V zvezi s prisojeno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 500 EUR (brez upoštevanja soprispevka tožnika), pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je mogoče priznati odškodnino za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti le v izjemnih primerih, ko gre za hudo začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti (duševne bolečine močnejše intenzitete in daljšega trajanja) ali če bi to opravičevale posebne okoliščine (prim. odločbe VS RS II Ips 35/96, II Ips 421/99, II Ips 228/2004, II Ips 993/2008, VSL II Cp 4453/2008, II Cp 1471/2009 in druge). To pa v obravnavanem primeru ni podano. Ugotovljene okoliščine, da je bil tožnik do 24. 8. 2003 (to je dobre štiri mesece od škodnega dogodka) omejen pri izvajanju rednih dnevnih toalet, zaradi česar je trpel duševne bolečine zmerne intenzitete, ne morejo biti podlaga za priznanje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti(1). Ob pravilni uporabi materialnega prava bi moralo sodišče prve stopnje zavrniti zahtevek za plačilo odškodnine iz tega naslova. Ker se je zoper sodbo pritožil samo tožnik, pritožbeno sodišče v odločitev sodišča prve stopnje ni moglo poseči (prepoved reformatio in peius, 359. člen ZPP). Iz navedenih razlogov je neutemeljena pritožba za zvišanje odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Po navedenem pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja tožnik, niso podani, prav tako ne tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Pritožbo je zato zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije pritožbene stroške (1. odst. 165. člena ZPP). Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

(1)Ugotovljeno tožnikovo prikrajšanje v času zdravljenja je treba sicer upoštevati v okviru odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem.