Jedro

Vprašanja odškodninske odgovornosti ni mogoče enačiti z vprašanjem kazenske odgovornosti in povezano s tem se tudi drugače presoja vzročna zveza med ravnanjem storilca in nastalo prepovedano posledico po pravilih kazenskega prava in spet drugače po pravilih odškodninskega prava.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče na Ptuju je V. M. spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 325. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in mu zanj izreklo pogojno obsodbo, v njej določilo kazen 9 (devet) mesecev zapora in preizkusno dobo 2 (dve) leti. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, naložilo pa mu je plačilo sodne takse in stroškov pooblaščenca oškodovanca, odvetnika D. B. Po prvem odstavku 97. člena ZKP je sodišče odločilo, da nagrada in potrebni izdatki zagovornice obsojenca bremenijo proračun. Oškodovane M. M., I. M. in B. M. je sodišče s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Zoper pravnomočno sodbo se je pritožila obsojenčeva zagovornica in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in jo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Posebej je zagovornica izpodbijala odločbo o stroških kazenskega postopka v delu, v katerem je sodišče prve stopnje obsojencu naložilo povrnitev stroškov oškodovancev in njihovega pooblaščenca.

3. Zagovornica obsojenca je zoper pravnomočno sodbo vložila zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da stroški pooblaščenca oškodovancev ne bremenijo obsojenca, ampak proračun. Vložnica predlog utemeljuje z navajanjem, da svojcem pokojne A. M., ki jih je zastopal pooblaščenec, ni bila s kaznivim dejanjem kršena nobena njihova osebna ali premoženjska pravica in zato v kazenskem postopku niso mogli imeti statusa oškodovancev. V kazenski zadevi se je izkazalo, da ni podana vzročna zveza med ravnanjem obsojenca in smrtjo pokojne, njeni svojci pa so uveljavljali odškodnino zaradi duševnih bolečin ob smrti bližnje sorodnice.

4. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da zahteva ni utemeljena. Navaja, da je sodišče sprejelo pooblastila oškodovancev, sorodnikov pokojne A. M. za zastopanje in je pooblaščenec ves čas kazenskega postopka deloval na podlagi teh pooblastil. Zato je sodišče ravnalo prav, ko je ob izreku obsodilne sodbe stroške oškodovancev iz 8. točke 92. člena ZKP naložilo v plačilo obsojencu.

B.

5. Po določbi šeste alineje 144. člena ZKP je oškodovanec tisti, kateremu je kakršnakoli njegova osebna ali premoženjska pravica s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena. Tako definiran pojem oškodovanca temelji na obstoju vzročne zveze med kaznivim dejanjem in prej navedeno kršitvijo ali ogrozitvijo. Slovenski kazenski postopek ne razlikuje med žrtvijo in oškodovancem kot to poznamo v nekaterih drugih kazenskopravnih ureditvah. Tako na primer Zakon o kazenskem postopku Republike Hrvaške v XV. poglavju z naslovom Pomen zakonskih izrazov v 10. točki drugega odstavka 202. člena določa, da je žrtev kaznivega dejanja oseba, ki zaradi storjenega kaznivega dejanja trpi fizične in duševne posledice, premoženjsko škodo ali bistveno kršitev temeljnih pravic in svoboščin, 11. točka pa, da je oškodovanec poleg žrtve tudi druga oseba, kateri je kakšna osebna ali premoženjska pravica kršena ali ogrožena s kaznivim dejanjem in sodeluje v kazenskem postopku v statusu oškodovanca. Oškodovanec ima, ne glede na to, ali uveljavlja premoženjskopravni zahtevek ali ne, položaj posebnega procesnega subjekta, katerega pravice so navedene v 59. členu ZKP. Med najpomembnejšimi pravicami, ki jih zagotavlja navedeni člen, je pravica, da oškodovanec lahko predlaga izvedbo posameznih dokazov, uveljavlja premoženjskopravni zahtevek in prevzame pregon zoper obdolženca, če državni tožilec odstopi od njega. Oškodovanec sme na glavni obravnavi obdolžencu, pričam in izvedencem postavljati vprašanja, dajati pripombe in pojasnila glede njihovih izpovedb ter dajati druge izjave in postavljali druge predloge.

6. Premoženjskopravni zahtevek, ki je nastal zaradi kaznivega dejanja, se v kazenskem postopku obravnava na predlog upravičencev (prvi odstavek 100. člena ZKP). Po določbi 101. člena ZKP lahko predlog za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku poda tisti, ki je upravičen uveljavljati tak zahtevek v pravdi. Vprašanje aktivne legitimacije za uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka se presoja po predpisih civilnega prava in ne po določbi šeste alineje 144. člena ZKP o tem, kdo se šteje za oškodovanca v kazenskem postopku. Upravičenec premoženjskopravnega zahtevka je sicer praviloma tudi oškodovanec v kazenskem postopku, ni pa to nujno. Vsekakor je pojem osebe, ki je upravičena uveljavljati premoženjskopravni zahtevek v kazenskem postopku, širši od pojma oškodovanec. Vse doslej navedeno pa vendarle ne daje zanesljivega odgovora, kdo je v posameznem konkretnem primeru oškodovanec ali oseba, upravičena k predlogu za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku. V obravnavani zadevi je v kazenskem postopku, ki je tekel zoper obsojenca zaradi obtožbe kaznivega dejanja po drugem odstavku 325. člena KZ, pooblaščenec otrok pokojne oškodovanke podal predlog za obravnavanje njihovega odškodninskega zahtevka zaradi duševnih bolečin ob smrti matere, umrle v prometni nesreči. V tej fazi postopka je bila ob upoštevanju vsebine pravnomočne obtožnice, ki je takratnemu obtožencu očitala, da je zaradi njegovega ravnanja v prometu prišlo do smrti oškodovanke, aktivna stvarna legitimacija otrok pokojnice v zvezi z njihovim odškodninskim zahtevkom nedvomno izkazana, hkrati tudi sodišče ni imelo razloga, da jim ne bi priznavalo statusa oškodovancev, kar je povezano z upravičenji, ki izhajajo iz določb kazenskega in pravdnega postopka. Tega položaja tudi ni moglo spremeniti mnenje izvedenca medicinske stroke oziroma medicinska ekspertiza prof. dr. V. S., v katerem izvedenec med drugim ugotavlja, da je bila narava poškodb, ki jih je oškodovana A. M. izkazovala med zdravljenjem (utrpela v prometni nesreči) takšna, da so bile brez ustreznega in pravočasnega specialističnega zdravljenja zanesljivo smrtne, da pa oškodovana, ob pravočasnem razpoznavanju poslabševanja teh poškodb ter pravočasnem in ustreznem zdravljenju tega poslabševanja, zaradi posledic teh poškodb, kljub prezgodnim boleznim, zelo verjetno ne bi umrla. Državna tožilka je po tem, ko je izvedenec na glavni obravnavi takšno svoje mnenje dodatno obrazložil, spremenila obtožbo tako, da je takratnemu obtožencu očitala storitev kaznivega dejanja prometne nesreče po prvem odstavku 325. člena KZ, to je nesreče, v kateri je prišlo do hude telesne poškodbe ne pa smrti. Državna tožilka je očitno glede na mnenje izvedenca in ob upoštevanju načela in dubio pro reo – v dvomu v korist obtoženca – ocenila, da je kazenskopravno mogoče očitati le povzročitev hude telesne poškodbe ne pa smrti v prometni nesreči. Tudi taka sprememba obtožbe, ki v kazenskopravnem pogledu ni več zatrjevala vzročne zveze med ravnanjem obtoženca in smrtjo oškodovanke, ne more pomeniti, da otroci pokojne oškodovanke nimajo aktivne legitimacije v zvezi s svojim zahtevkom oziroma da od tega trenutka dalje niso oškodovanci oziroma kazenskopravno ne morejo več imeti takšnega statusa.

7. Odškodninski postopek, ki je pridružen kazenskemu (adhezijski postopek), kljub temu da teče v skupnem postopku, je glede utemeljenosti zahtevka vezan na predpise civilnega materialnega prava. Škodno dejanje lahko pomeni tudi kaznivo dejanje, vendar pa odškodninska obveznost obstaja tudi, če škodni primer ne predstavlja kaznivega dejanja. Zato vprašanja odškodninske odgovornosti ni mogoče enačiti z vprašanjem kazenske odgovornosti in povezano s tem se tudi drugače presoja vzročna zveza med ravnanjem storilca in nastalo prepovedano posledico po pravilih kazenskega prava in spet drugače po pravilih odškodninskega prava. V konkretnem primeru to pomeni, da dejstvo, da obtožba obsojencu ni več očitala, da je oškodovankina smrt v bolnišnici bila posledica hude telesne poškodbe, ki ji jo je povzročil s svojim vozilom, ne pomeni, da je izključena vzročna zveza med dogodkom, za katerega je obsojenec odgovoren in končnimi posledicami tega dogodka, ki pomenijo škodo. Povedano drugače, ni mogoče še reči, da otroci pokojne oškodovanke zaradi njene smrti niso utrpeli škode – duševne bolečine, prav tako pa je res, da ni mogoče reči, da je ta škoda res nastala in da je obtoženec zanjo odgovoren, ker o tem oziroma dokler o tem ni bilo razsojeno. Sodišče je namreč v skladu z drugim odstavkom 105. člena ZKP oškodovance (sic!) napotilo na pravdo s celotnim odškodninskim zahtevkom.

8. Vrhovno sodišče iz prej navedenih razlogov ugotavlja, da otrokom pokojne A. M. ni mogoče odreči svojstva oškodovancev v kazenskem postopku, ki je tekel zoper obsojenega V. M., zato tudi ni mogoče pritrditi vložnici, da sodišči prve in druge stopnje nista imeli pravne podlage za naložitev stroškov pooblaščenca oškodovancev v plačilo obsojencu. O tem je bilo odločeno le po temelju, o teh stroških bo sodišče odločalo s posebnim sklepom. Pri odločitvi po drugem odstavku 93. člena ZKP pa bo moralo sodišče oceniti, katera procesna dejanja oziroma udeležba pri njih je bila z vidika uveljavljanja premoženjskopravnega zahtevka in pravic oškodovancev potrebna, na takšni podlagi bo potem lahko odločeno o potrebnih izdatkih oškodovancev ter nagradi in potrebnih izdatkih njihovega pooblaščenca oziroma o njihovi višini. O odločitvi o teh stroških kazenskega postopka s posebnim sklepom bo imel obsojenec možnost pritožbe (tretji odstavek 93. člena ZKP).

9. Vrhovno sodišče je na podlagi ugotovitve, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, v skladu z določbo 425. člena ZKP zahtevo zavrnilo. Odločba o stroških postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti temelji na prvem odstavku 95. člena v zvezi z 98. a členom ZKP.