Jedro

V primeru, ko pravna oseba opravlja dejavnost, vpisano v sodnem registru, ne da bi za to dejavnost pridobila ustrezne upravne odločbe glede tehnične opremljenosti, varstva pri delu in zboljševanja človekovega okolja, kot je to določeno v členu 147 cit. Zakona o podjetjih, predstavlja tako poslovanje gospodarski prestopek iz 1. točke I. odst. 190 člena cit. zakona.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stroški pritožbenega postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je obsodilo za gospodarski prestopek iz 190/I-II tč. 1 Zakona o podjetjih obd. pravno osebo na 10.000,00 sit denarne kazni in obd. AA. na 2000,00 sit denarne kazni. Proti tej sodbi sta se pritožila oba obdolžena, češ da obd. direktor ni vedel, da je potrebna dodatna priglasitev zaradi odločbe o kazni.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, kakor tudi v smeri razlogov iz člena 376/I tč.1 in 2 ZKP na katere se mora ozirati po uradni dolžnosti. Pri tem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo sledeče: Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je obd. pravna oseba opravljala dejavnost, vpisano v sodnem registru, ne da bi za to dejavnost pridobila ustrezne upravne odločbe glede tehnične opremljnosti, varstva pri delu in zboljševanja človekovega okolja kot je to določeno v členu 147 cit. zakona.

Poslovanje brez takega dovoljenja predstavlja gospodarski prestopek iz 1. točke I. odst. 190 člena cit. zakona. Glede na pritožbene navedbe pa je še dodati: Iz zagovora obd. AA. na glavni obravnavi izhaja, da je v začetku leta 1991 vložil zahtevo za izdajo upravnega dovoljenja in je tudi govoril z delavci upravnega organa, ki so si ogledali poslovni prostor.

Poslovati je začel, ker je menil, da bo pristojni organ občina odločbo izdal. Zato je pritožbeno izvajanje, češ da ni vedel za zakonsko določbo o upravnem dovoljenju za poslovanje v nasprotju z njegovim zagovorom, očitki, da je sodba v nasprotju z podatki v spisu, pa neutemeljeni.

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo o kazni, saj je pri njeni odmeri upoštevalo okoliščine, ki po členu 21 ZGP vplivajo na njeno višino. V členu 190 Zakona o podjetjih (Ur. l. SFRJ št. 77/88, 40/89, 46/90 in 61/90) je zagrožena kazen za pravno osebo od 1.500 do 45.000 sit in za odgovorno osebo od 300 do 2500 sit. Pri tem je še dodati, da je 5.12.1992 stopil v veljavo Zakon o valorizaciji kazni ...(Ur.l.RS št. 55/92), ki je zaradi devalvacije valoriziral vse denarne kazni iz zveznih predpisov, ki se še uporabljajo v RS, tako da morajo sodišča izrekati denarne kazni za pravne osebe od 30.000 sit do 9,000.000 sit in za odgovorne osebe od 6.000 sit do 500.000 sit. Seveda se pri izreku kazni v tej zadevi uporablja višina kazni po predpisu, ki je veljal v času storitve - člen 5 ZGP. Vendar pa je očitno, da sta izrečeni kazni vse prej kot previsoki.

Navedena zakonska določila biv. zveznih predpisov se uporabljajo v skladu s 4. členom Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine... (Ur.l. RS št.1/91-I) in 1. člena ustavnega zakona za izvedbo ustave RS (Ur.l. RS št. 33/91) .