Jedro

Po IV. odstavku 416. člena ZGD pogodbe lahko tožnik - družbenik v družbi, zahteva, da se prodaja poslovnega deleža, brez njegovega soglasja, drugemu družbeniku - tožencu prepreči, in po III. odstavku 436. člena ZGD, naj se drugi družbenik iz družbe izključi. Tožnik lahko torej s tožbo zahteva samo ugotovitev, da prodaja in zastava poslovnega deleža nista dopustni, in da se razmerje med družbeniki na novo oblikuje tako, da se drugi družbenik izključi. Izdaja začasne odredbe je po 2. točki II. odstavka 83. člena Zakona o sodiščih nujna zadeva, II. odstavek 262. člena ZIP pa še izrecno določa, da če je uveden postopek, je za odločitev pristojno sodišče, pred katerim je uveden pravdni ali kakšen drug sodni postopek.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru zoper začasno odredbo ugodi in se sklep okrožnega sodišča spremeni tako, da se predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrnilo ugovor toženih strank zoper začasno odredbo zaradi zavarovanja nedenarne terjatve, s katero jima je do pravnomočne rešitve spora prepovedalo odsvojiti, obremeniti ali kakorkoli drugače razpolagati s poslovnim deležem, ki ga ima prvi toženec v osnovnem kapitalu prvega tožnika.

Zoper ta sklep sta se toženi stranki pravočasno pritožili iz vseh razlogov iz 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila, ker sodišče prve stopnje kljub predlogu še ni odločilo o ugovoru krajevne pristojnosti, za izdajo začasne odredbe pa naj ne bi bili podani razlogi, ki jih zahteva 267. člen Zakona o izvršilnem postopku (ZIP).

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je enak sklep o zavrnitvi ugovora zoper začasno odredbo izdalo že pred začetkom pravdnega postopka, vendar je bila po pritožbi toženih strank odločitev spremenjena ter predlog za izdajo začasne odredbe zavrnjen. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da po družbeni pogodbi in po 416. členu Zakona o gospodarskih družbah (Ur.l. RS št. 30/93 in 29/94, ZGD) prvi tožnik sploh nima zahtevka, ki bi ga zavaroval s predlagano začasno odredbo, drugi tožnik, družbenik V.K., pa ima le ugotovitveni zahtevek, da prodaja in zastava poslovnega deleža nista dopustni, in oblikovalni zahtevek na izključitev drugega družbenika. Družbenikova terjatev se lahko uveljavlja le s tožbo, s katero se ugotovi obstoj ali neobstoj pravnega razmerja, oz. to razmerje na novo oblikuje, takšen tožbeni zahtevek pa ni primeren izvršilni naslov za izvršbo, s tem pa tudi izvršbe ni mogoče zavarovati z začasno odredbo.

Po prejemu odločbe višjega sodišča sta tožeči stranki ugotovitveni tožbeni zahtevek spremenili v dajatveni, po katerem naj bi prvi toženec moral z drugim tožnikom skleniti pogodbo o prenosu poslovnega deleža prvemu tožniku. Tako sta namesto prvotnega zahtevka, ugotovitve, da se prvi toženec - družbenik izključi, predlagali odločitev sodišča, da naloži prvemu tožencu prodajo svojega poslovnega deleža drugemu tožniku za 8.000.000,00 tolarjev. Na ponovni predlog drugega tožnika (ne pa tudi prvega) je sodišče prve stopnje znova izdalo enako začasno odredbo.

Odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna. Glede zahtevkov, ki jih drugemu tožniku glede na predložene dokaze daje materialno pravo, se namreč situacija od izdaje zgoraj navedene odločbe višjega sodišča ni prav v ničemer spremenila. Po IV. odstavku 416. člena ZGD in 15. členu družbene pogodbe lahko drugi tožnik zahteva, da se brez njegovega soglasja prodaja poslovnega deleža v prvem tožniku drugemu tožencu prepreči, in po III. odstavku 436. člena ZGD, naj se drugi družbenik iz družbe izključi. Drugi tožnik lahko torej s tožbo zahteva samo ugotovitev, da prodaja in zastava poslovnega deleža nista dopustni, in da se razmerje med družbeniki na novo oblikuje tako, da se drugi družbenik izključi. Z začasno odredbo se zavaruje bodoča izvršba upniku, ki še nima izvršilnega naslova, pa verjetno izkaže, da ga bo pridobil. Začasno odredbo je mogoče izdati samo v zavarovanje denarne ali nedenarne terjatve (265. in 267. člen ZIP), t.j. pravice do denarnega zneska ali neke storitve ali opustitve (1. točka 15. člen ZIP). Sodba, s katero sodišče ugotovi obstoj ali neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja oziroma to razmerje na novo oblikuje, ni primeren izvršilni naslov za izvršbo (20. člen ZIP), saj takšna sodba učinkuje sama po sebi s pravnomočnostjo. Če pa zahtevek ne more biti predmet izvršbe, se tudi ne more varovati z začasno odredbo.

Po predloženih dokazih glede na določila ZGD in družbene pogodbe drugi tožnik (pa tudi prvi) nima ne zahtevka, da mu je prvi toženec dolžan prodati poslovni delež, ne katerega drugega zahtevka, ki bi lahko bil predmet izvršbe. Iz tega sledi, da drugi tožnik ni izkazal verjetnega obstoja ne v tožbi uveljavljane ne kakšne druge terjatve, ki bi jo bilo mogoče zavarovati s predlagano začasno odredbo in da ni podana osnovna predpostavka za izdajo začasne odredbe po 267. členu ZIP.

Na obstoj vseh z zakonom določenih predpostavk je treba paziti tako pri izdaji začasne odredbe kot pri odločanju o ugovoru. Ker je sodišče prve stopnje zmotno presodilo trditve, listine in dokaze, na podlagi katerih je ugotovilo obstoj pogojev za izdajo začasne odredbe, je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep po 3. točki 380. člena ZPP v zvezi s 3. točko 373. člena ZPP, ki se po 14. členu ZIP uporabljata tudi postopkih zavarovanja, spremenilo, ugovoru toženih strank ugodilo in predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

Z odločitvijo o začasni odredbi pa sodišče prve stopnje glede na ugovor toženih strank o krajevni pristojnosti ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 4. točke II. odstavka 354. člena ZPP. Izdaja začasne odredbe je namreč po 2. točki II.

odstavka 83. člena Zakona o sodiščih nujna zadeva, II. odstavek 262. člena ZIP pa še izrecno določa, da če je uveden postopek, je za odločitev pristojno sodišče, pred katerim je uveden pravdni ali kakšen drug sodni postopek. Pravdni postopek je bil uveden pri Okrožnem sodišču na Ptuju, zato je to sodišče povsem pravilno samo končalo postopek z izdajo začasne odredbe, pred nadaljevanjem pravde pa naj odloči tudi o ugovoru krajevne pristojnosti.