Jedro

Ker tožnici v upravnem postopku ni uspelo dokazati bistvene okoliščine, ki je podlaga za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po osmem odstavku 2. člena ZZVN, torej, da je bil njen oče ubit zaradi sodelovanja v NOB ali da je izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po tem zakonu, tožnici tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni bilo mogoče priznati statusa žrtve vojnega nasilja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 31. 1. 2005, s katero je zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Upravne enote Litija z dne 23. 11. 2004. Z navedeno odločbo je prvostopenjski upravni organ v ponovnem postopku zavrnil tožničino zahtevo za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja – otrok starša, ki je bil ubit zaradi sodelovanja v NOB, ker niso bili izpolnjeni pogoji iz osmega odstavka 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja – ZZVN.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z odločitvijo in razlogi tožene stranke. Po presoji sodišča prve stopnje tožnici ni uspelo dokazati podlage za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po osmem odstavku 2. člena ZZVN.

3. Tožnica v reviziji (prej pritožbi) navaja, da je Upravni enoti Litija predložila dokaze - listine, da je hči ubitega očeta A.A., ki je bil gospodar kmetije, ki je prehranjevala partizane. Po pripovedovanju prič so njenega očeta odpeljali pripadniki posebnih gestapovskih enot, imenovani raztrganci, in ne partizani. Predlaga, da se reviziji ugodi, odločba tožene stranke odpravi ter se ji priznajo status in pravice žrtve vojnega nasilja – otrok starša, ki je bil ubit. Podrejeno pa predlaga, da se odločba odpravi in zadeva vrne upravnemu organu v ponovni postopek.

4. Odgovori na revizijo (prej pritožbo) niso bili vloženi.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel tudi revizijo. Po določbi prvega odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče odloča o pravnih sredstvih, vloženih po 1. 1. 2007, po določbah ZUS-1. Na podlagi drugega odstavka 107. člena ZUS-1 se od 1. 1. 2007 vložene pritožbe, če ne izpolnjujejo pogojev za pritožbo po tej določbi, štejejo za pravočasne in dovoljene revizije. Ker je pritožba zoper izpodbijano sodbo vložena pred 1. 1. 2007 in ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po drugem odstavku 107. člena ZUS-1, so obravnava kot revizija. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo drugega odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je bil tudi izveden revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je Vrhovno sodišče vezano (glede na določbo drugega odstavka 85. člena ZUS-1 ni pristojno presojati njegove pravilnosti), pravilno sklepalo, da tožnica v postopku ni uspela dokazati, da je njen oče umrl oziroma, da je bil ubit zaradi sodelovanja v NOB niti ne, da je padel, umrl ali bil pogrešan v okoliščinah za priznanja statusa žrtve vojnega nasilja, kar je bistveni element iz osmega odstavka 2. člena ZZVN. Iz podatkov upravnih spisov izhaja ugotovitev, da je ime tožničnega očeta obeleženo na spominski plošči Nove slovenske zaveze, in sicer kot ime žrtve – civilista, ki je umrl med vojno. Ker torej tožnici v upravnem postopku ni uspelo dokazati bistvene okoliščine, ki je podlaga za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po osmem odstavku 2. člena ZZVN, torej da je bil njen oče ubit zaradi sodelovanja v NOB ali da je izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po tem zakonu, tožnici tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni bilo mogoče priznati statusa žrtve vojnega nasilja. Glede na navedeno revizijski ugovori, ki nimajo podlage v predloženih spisih, ne morejo vplivati na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča. 9. Po odločitvi sodišča prve stopnje (13. 5. 2005) je Ustavno sodišče s svojo odločbo, št. U-I-266/04-105 z dne 9. 11. 2006 (Ur. l. RS, št. 118/2006 z dne 17. 11. 2006): ugotovilo, da je ZZVN v neskladju z Ustavo (1. točka izreka). Državni zbor pa je dolžan ugotovljeno neskladje odpraviti v roku enega leta po objavi odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije (2. točka izreka). Ta odločba Ustavnega sodišča pa ni vplivala na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi, saj državni zbor ZZVN še ni uskladil z navedeno odločbo Ustavnega sodišča, kar pomeni, da zadeve, ki bi jih moral urejati ZZVN, niso urejene, takšne pravne praznine v ZZVN pa sodišče ne more nadomestiti s svojo sodbo. Po 125. členu Ustave RS namreč sodniki sodijo po ustavi in zakonu, če pa zadeve, ki bi urejala določene pravice ali obveznosti ni, sodišče nima pravne podlage za odločanje o pravicah ali obveznostih, ki niso urejene ne v ustavi ne v zakonu. Glede na to ni utemeljena revizijska navedba, da bi bilo treba revidentki priznati status žrtve vojnega nasilja glede na navedeno odločbo Ustavnega sodišča. 10. Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1.